Nova študijska komisija generalnega direktorja in Transnacionalnega inštituta kaže, da načrt EU za drastično povečanje uvoza obnovljivega vodika iz Severne Afrike ni realističen s stroškovnega ali energetskega vidika in namesto tega preusmerja obnovljivo električno energijo stran od lokalnih potreb in lokalnih podnebnih ciljev.

Študijo je napisal strokovnjak za energetiko Michael Barnard ki ugotavlja, da so proizvodni stroški za obnovljivi vodik potencialno do 11-krat dražji od uporabe zemeljskega plina, in to še preden se upoštevajo stroški skladiščenja in transporta.

Nerealni uvozni cilji EU dovoljujejo Big Oil and Gasu, da vodik iz zemeljskega plina pritihotapi skozi zadnja vrata, pri čemer zeleni vodik uporablja kot trojanskega konja za nadaljevanje vrtanja in prodaje svojega glavnega proizvoda.

Stališča, izražena v tem delu, predstavljajo stališča avtorja in ne nujno naročnikovih organizacij.

Za prenos poročila kliknite tukaj

Povzetek

Strategija Evropske komisije za vodik do leta 2020 se osredotoča na uvoz vodika, ki temelji na „zelenih“ obnovljivih virih energije iz njene soseščine (Severna Afrika in Ukrajina). Od nedavne invazije na Ukrajino in kasnejše potrebe po zmanjšanju odvisnosti od ruskega plina je EU podvojila svoje cilje glede uvoza na 10 milijonov ton na leto do leta 2030, kot je navedeno v sporočilu RePowerEU .

To poročilo preučuje tri severnoafriške države, ki se v zadnjih letih vse bolj osredotočajo na vodik, kar v veliki meri temelji na interesu EU in njenih korporacij. Maroko, Alžirija in Egipt načrtujejo proizvodnjo zelenega vodika in izdelkov, ki temeljijo na vodiku, ter jih pošiljajo v EU prek čolnov in cevovodov, da bi pomagali zadovoljiti to predvideno povpraševanje. Toda kako izvedljivi so takšni načrti, koliko bi stali in ali bi bili najboljša uporaba obnovljivih virov energije v teh državah? 

Obstajajo velika vprašanja, ali je mogoče zeleni vodik kdaj izvažati po dovolj privlačnih cenah glede na visoke proizvodne in transportne stroške:

• Uporaba občasnih obnovljivih virov energije za napajanje elektrolizatorjev bo povzročila višje stroške, vendar bi povezava z omrežjem za ublažitev tega lahko dodatno povečala stroške, pa tudi odtis CO2e. Prav tako bi spodkopala merila EU za zeleni vodik. 
• Prevoz zelenega vodika po morju zahteva trikrat več energije, da se utekočini, kot zahteva zemeljski plin, medtem ko bi enaka količina tankerja prenesla le 27 % energije. Prav tako bi 0,2 % vodika izvrelo vsak dan med pošiljanjem. 
• Prenos vodika po cevovodih poškoduje same cevi in ​​elektronsko opremo v njih. Gostota vodika bi zahtevala potrojitev porabljene energije in s tem tudi stroške črpanja po cevovodih. Pojavile se bodo tudi visoke ubežne emisije.

Zeleni vodik bi lahko stal kar 11-krat več kot zemeljski plin na enoto energije po cenah pred zimsko energetsko krizo in invazijo na Ukrajino, še pred skladiščenjem in transportom. Vodik je drag za distribucijo prek ladijskega prometa in plinovodov, zato se danes velika večina proizvaja na mestu porabe. Realno, ali bo Evropa pripravljena plačati tako pomembno razliko v ceni?

Severnoafriške vlade in podjetja bi zato morale biti previdne glede obljub o velikih izvoznih trgih za dragi za proizvodnjo in pošiljanje zelenega vodika ter sintetičnih goriv, ​​narejenih iz njega. 

V Alžiriji in Egiptu, ki proizvajata nafto in plin, projekti vodika, ki se raziskujejo, ne temeljijo le na obnovljivi električni energiji („zelena“), ampak tudi na plinu z zajemanjem in shranjevanjem ogljika („modri“). Modri ​​vodik je še vedno dvakrat dražji od nezmanjšanega („sivega“) vodika in ima velik problem visokih emisij CO2e, zlasti če se ujeti CO2 uporablja za izboljšano pridobivanje nafte.

Ker imajo vse tri proučevane države pomembno industrijo gnojil in bodisi proizvajajo ali uvažajo velike količine sivega amoniaka, bi lahko ozelenitev te domače rabe imela kratkoročni vpliv na podnebje, preden se preide na kmetijske prakse, ki niso tako intenzivne z gnojili. 

Električno energijo iz obnovljivih virov, ki jo proizvajajo te države, bi lahko bolje izkoristili tudi za izpodrivanje domače proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv in zadovoljevanje lokalnih energetskih potreb, medtem ko bi povezovalni daljnovodi s sosednjimi državami – in sčasoma EU – lahko pomagali uravnotežiti omrežja.

Za Maroko, Alžirijo ali Egipt ni smiselno, da uporabljajo svojo obnovljivo električno energijo za proizvodnjo vodika in izdelkov iz vodika, nato pa jih pošiljajo v Evropo z veliko izgubo energije, tako da lahko EU doseže zmanjšanje podnebnih emisij. In ali bi bili evropski potrošniki pripravljeni plačati tako velik račun? EU bo morda morala ponovno preučiti svojo strategijo za vodik, zlasti svoje zelene uvozne cilje, ter ponovno oceniti izvedljivost in stroške njihovega doseganja.

Maroko

• Maroko želi nadomestiti uvoz amoniaka z lokalno zeleno proizvodnjo za svojo nacionalno industrijo gnojil
• Poleg odpravljanja visokih izpustov amoniaka, druge oglaševane uporabe zelenega vodika ne zdržijo preučitve

Alžirija

• Alžirija načrtuje postopno preusmeritev svojega izvoza v EU z zemeljskega plina na zeleni in modri vodik, z zanimanjem evropskih partnerjev
• Enijev projekt zelene vodikove sončne energije naj bi stal 11-krat več na enoto energije kot zemeljski plin, še pred distribucijo
• Eni išče tudi modri vodik, ki bo stal več kot dvakrat sivi (nezmanjšano) in bo petkrat višji od cene zemeljskega plina na enoto energije, s precejšnjimi izpusti metana

Egipt

• Zeleni vodik velja za ključno pot gospodarskega razvoja. EBRD pomaga, medtem ko Egipt že zagotavlja ukrepe fiskalne podpore.
• Maersk je sodeloval pri projektu razvoja ladijskih goriv na osnovi vodika za nadomestitev onesnaževalnega goriva v bunkerju, vendar se soočajo z izzivi:
  • Zeleni metanol je strupen, ima polovico manjšo energijsko gostoto kot gorivo za gorivo in bi lahko stal približno petkrat več;
  • Zeleni amoniak je tudi strupen, z razlitjem po ladji, ki je potencialno smrtno nevarna, in bo stal skoraj štirikrat toliko kot gorivo za plovila.
• Številna evropska podjetja, vključena v projekte zelenega in modrega izvoza vodika okoli gospodarske cone Sueškega prekopa.

Za prenos poročila kliknite tukaj

#skupajsmoAAG #togetherAAG #заједносмоAAG #заедносмеAAG

#zajednosmoAAG #insiemesiamoAAG

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Spletna platforma za okoljsko pravo EU

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

Podprite nas – doniraj AAG- 1% dohodnine

Postanite partner AAG

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST