Dve fotografiji hidroelektrarne Blanca v gradnji, prelivno polje, slikano z ene in z druge strani. 

V prelivnih poljih ni vode, zato se jasno vidi tista nevidna past za ponesrečence, v katero so se podali, kljub opozorilom vodstva elektrarne v gradnji. Še bolj neverjetno je, da se je v smrt podal projektant te elektrarne, ki je bil verjetno tehnično izobražen človek, ki je točno vedel, kako so prelivna polja grajena in kako je potrebno v vodi zgraditi betonske ovire (razbijače), da se voda ne peni, vrtinči in da voda ne spodjeda dna rečne struge, da ni ogrožena statika in varnost elektrarne.

Če fizikalno proučimo vse zakonitosti hidrodinamike, hitrosti vodnega toka, ogromne mase (ali teže) vode, ki se prelije npr. v eni sekundi, ugotovimo, da ponesrečenci niso imeli absolutno nobene možnosti za preživetje. Velika sreča je že v tem, da je imela nenormalno veliko srečo ena oseba (žena župana Kristjana Janca), ki je preživela in da življenja ni izgubil novinar Rovan, ki je prvi potegnil to edino živo ponesrečenko na obalo (med. drugim, predsednik države Danilo Türk ga je "pozabil" odlikovati). 

Obdukcija mrtvih ponesrečencev (za katero pa verjetno ne bomo nikoli izvedeli, saj je to osebni podatek), je verjetno pokazala, da so imeli ponesrečeni v nekaj sekundah, takoj po spustu skozi prelivno polje) močno zdrobljene in razbite lobanjske kosti in razlomljene vse ostale kosti, odvisno od tega, v kakšnem položaju so bili, ko so udarili v pokončne vodne razbijače (glejte slike, razbijači so dvakrat višji od človeka). To pomeni, da so bili verjetno skoraj vsi v trenutku mrtvi. Kdor je pod vodo ob taki hitrosti vode naravnost z glavo udaril v ta betonski razbijač, je bil v trenutku mrtev. Kdor pa je šel slučajno v prvi rundi mimo razbijačev, pa ga je vodni tok dvignil, potisnil spet nazaj proti prelivnemu polju in ga v drugič potegnil pod vodo z močnim udarcem v razbijač. 

---

 

---