KRONIKA – sreda, 6. avgust 2008

Tople besede ni, le aroganca

Natalija Markač je svoji knjigi Zlorabljen otrok v sistemu države opisala svoj sedemletni boj z državnimi institucijami potem, ko so ji odvzeli hčerki

Majhna, temnolasa, nasmejana je stopila k meni in rekla: "Jaz sem Natalija!" Prepričana sem bila, da gre za pomoto. Ženska, ki je stala pred mano, je bila videti še preveč najstniška, da bi lahko bila Natalija Markač, ženska, ki je del svojega življenja, sama pravi, da najbolj grenki del, opisala v knjigi Zlorabljen otrok v sistemu države.
"Triintrideset let sem stara," se je zasmejala, ko je spoznala, od kod moj nejeverni pogled. Prvo hčerko je rodila že pri osemnajstih. Takrat pravi, se je prvič zaljubila in imeti družino ji je bil eden od jasnih ciljev v življenju. Pa je oče njene deklice kmalu umrl. Nekaj let kasneje se je znova zaljubila, se poročila in rodila še eno deklico. Odnos z možem pa ni bil več pravi. "Čez čas mi je postalo jasno, da tako ne bo šlo, zato sem se potem, ko sem poskusila že vse, odločila za ločitev," se spominja Korošica. Dokler ni nekega dne ostala brez svojih deklic. Mož ju je po enem številnih prepirov odpeljal. In takrat se je začelo sedem let njenega boja z državnimi institucijami…
Več v tiskani izdaji tednika 7dni…

Elizabeta Zorman

Natalija Markač: "Hotela sem le povedati, kako v praksi potekajo ti postopki."

"Ni slabše oznake za žensko in ni bolj ponižujočega predznaka kot zanemarjanje, odklanjanje in ogrožanje lastnega otroka," pravi Natalija.

Komentator: roman (6.8.2008 9:53:09)

Natalija je opisala svojo zgodbo z človeško občutljivostjo in toplino, ki bi jo morali izžarevati zaposleni v institucijah povezanih z odločanjem o usodi otrok, ki se znajdejo v navzkrižju konflikta interesov različnih odraslih oseb.
Te topline in občutljivosti ni deležen nobeden od otrok v 3.000 družinah, ki se vsako leto znajdejo v procesih odločanja o njihovi nadaljni usodi po ločitvi staršev. Če je že ta toplina in občutljivost "nadstandard", pa je strokovna obravnava in pristop tisti minimum, ki bi ga morali ti uslužbenci davkoplačevalcev nujno dosegati.
Pa je ravno nasprotno. Vsak, ki je bil vpleten v podobne situacije, je dobro občutil na svoji koži diletantizem večine vpletenih institucij.
Nenazadnje celo (zdaj že bivši) državni sekretarji Ministrstva za družino, kjub svojim izjavam, da ".. je oblasti vseeno komu so otroci prepuščeni…" in izjavi, da "…vsi otroci zrastejo ne glede na razmere v katerih živijo…", ni bil odstopljen zaradi te izjave ampak neke druge (ravno tako neokusne) povezane z upokojenci.
Vsaka branjevka ali pa par modrih iskušenih glav pod vaško lipo, bi za te otroke znal poskrbeti in odločiti hitreje in pametneje po zdravi pameti in s srcem.
Tako ap so otroci primorani se prepustiti v odločanje institucijam, ki ne dosegajo niti teh minimalnih zdravorazumskih standardov za objektivno obravnavo otrok, kaj šele da bi gojile splošno dokrino izjemne občutljivosti in ažurnosti pri odločanju v teh primerih. Velja za večino uradnikov v Centrih za socialno delo, sodiščih, policiji, šolskem in zdravstvenem sistemu…
Zavedam se, da ena iskrena in globoko intimna osebna izpoved, tega sistema ne bo spremenila, je pa najboljši možen način začetka spreminjanja tega mastodontskega, okornega, inertnega in do otrok ignorantskega sistema.
Veliko uspehov pri tem…
Roman

---

Komentator: Darja (6.8.2008 10:28:31)

Ne samo da tem strokovnjakom manjka človeškosti, manjka jim v prvi vrsti strokovnosti in znanja. Kar tak po domače se vse dela, mimo vseh zakonov (MEKUOP – ki terja sodno odločanje o stikih, kršili so ZIRD nekajkrat – brez IPS, brez preverjanja, brez načrta za odpravo razlogov za rejništvo,….)
In kar je še najbolj žalostno, nihče ni kriv za nastalo situacijo!!! Ali res nihče ne rabi odgovarjat za napake (igrajo se z življenji!), samo mi navadni smrtniki bomo fasali na vsakem korako in to pošteno!!!