KRONOLOGIJA TERMINALOV V TRŽAŠKEM ZALIVU Odklonilen odnos prebivalstva Tržaškega zaliva do gradnje plinskih terminalov nikakor ni tipičen NIMBY (Not in my backyard) sindrom, temveč državljansko odgovorno in pogumno prizadevanje za temeljna načela trajnostnega razvoja. Povsem drugačno vedenje izkazujejo politične in ekonomske elite z obeh strani meje. Vse poteka po že znanih receptih, v javnosti sprenevedanje odgovornih politikov in puhlice gospodarstvenikov, v ozadju lože posvečenih pa skrivnostne večerje začinjene s tajnim mešetarjanjem. Novost je način komunikacije oblastnikov z ljudstvom. Te namreč sploh ni, prišli smo v obdobje, v katerem so se politiki pričeli izogibati vsakršnih soočanj s plebsom. Molk kot način komunikacije. Samovšečni nastopači so se pred »ekoromantiki« in »ekoteroristi« ogradili s PR zidom. Ta pa ne premore pravih temeljev in ima velike luknje. Odločnost prebivalstva Tržaškega zaliva ne popušča, nasprotno, še krepi se. Posebno težo ji daje 50.000 podpisov, ki so jih doslej zbrali nasprotniki gradnje plinskih terminalov. In če bodo poslanci Državnega sveta premogli dovolj modrosti, bo odprta tudi možnost referenduma. Potem bo uzurpatorjem demokracije odklenkalo. Zgodbe s terminali v Tržaškem zalivu imajo že brado. V začetku devetdesetih se je pojavila pobuda o gradnji uparjevalnika za utekočinjeni naravni plin (LNG) na območju Debelega rtiča. Ljudstvo je bilo proti in tedanja občinska skuščina je leta 1991 gradnjo preprečila s sprejemom Odloka o razglasitvi naravnega spomenika Debeli rtič. Kje so tisti zlati časi? Si predstavljate, da bi se danes zgodilo kaj takega? Nezaslišano! Namesto ekonomskega razvoja »svetilnika EU«, naravni spomenik? Pa kaj ste nori? Danes so najbolj donosna gradbišča ravno na območjih Nature 2000. Leta 1993 se štorija ponovi, tokrat je bil ponujen terminal za utekočinjeni naftni plin (LPG) v Kopru. Plebs je spet proti silnemu razvoju in to s kar 94% na posvetovalnem referendumu v KS Bertoki. Uporno ljudstvo gre še naprej in na Ustavno sodišče vloži zahtevo za oceno zakonitosti družbenega plana občine Koper za obdobje 1986-1990. Ustavni sodniki julija 1999 sprejmejo sklep o zadržanju izvrševanja odloka in s tem se zaustavijo vsi postopki za izgradnjo terminala. Potem pa vse tiho je bilo, dokler v začetku leta 2006 javnost ne šokira objava v italijanskem tisku o gradnji dveh orjaških terminalov v Tržaškem zalivu. Tokrat so poskušali Italijani. Zaskrbljena javnost v Kopru takoj skliče izjemno kvalitetno in odmevno problemsko konferenco. Pokazalo se je, da imajo nevladne organizacije in civilna gibanja več informacij in znanja kot pa vsi slovenski državni organi in priležni ekspertokrati. Konferenca zahteva od Vlade RS da zaščiti interese državljanov in državljank ter Slovenijo vključi v presojo čezmejnega vpliva. Toda državna oblast laže, da smo verjetno vse zamudili (MOP), hkrati pa se spreneveda, da se še nič ne dogaja (MZZ). Ta čudna dihotomija prihaja iz dveh ministrstev iste vlade! Izdajalsko vedenje oblasti prisili uporno ljudstvo, da samo internacionalizira problem ter se poveže z okoljevarstvenimi organizacijami v Italiji in na Hrvaškem. Politikom kot rešitev energetskih problemov ponudijo možnost gradnje skupnih terminalov za potrebe vseh treh držav na praznih platformah 30 km južno od Pulja. Obenem se s pomočjo spletne strani tednika Mladina začne podpisovanje peticije proti gradnji terminalov in številke se takoj zavrte v desettisoče. Končno se medlo zgane slovenska oblast in ustanovi še eno izmed številnih komisij. Ko aktivista Anton Komat in Gorazd Pretnar »subverzivno« predavata v Trstu tam ugotovita, da je italijanska javnost popolnoma neobveščena in neosveščena. Vendar je plaz v Italiji hitro sprožen. Pridružijo se Zeleni Italije ter ugledna mednarodna imena kot so WWF in Friends of the Earth. Zaradi kršitve evropskih direktiv pri izvajanju postopkov mednarodna skupina NVO pri Evropski komisiji vloži kazensko ovadbo proti italijanskim oblastem. Ko v Trstu že 01. julija 2006 pride do demonstracij proti terminalom, tržaški občinski svet in vse okoliške občine odločno zavrnejo gradnjo, isto postori deželna vlada FJK. Preobrat na italijanski strani deluje kot razminiranje minskega polja Tržaškega zaliva, vendar vlogo smrtonosnih minerjev takoj prevzame slovenska stran. V času največjih prizadevanj državljanov Italije, Hrvaške in Slovenije za preprečitev gradnje terminalov javnost preseneti predsednik uprave Luke Koper Robert Časar z izjavo, da bi bili plinski terminali v Luki Koper dober posel. Vendar je to šele začetek. Predsednik uprave R.Časar ima dne 10.07.2007 referat na posvetu Državnega sveta »Plinski terminali-da ali ne?«, kjer prisotne pouči, da gre v primeru terminalov (cit.): »predvsem za množico čustvenih reakcij, pa bolj malo treznih razmislekov«. Nadaljuje pa s umotvori kot so »Romantični aktivizem okoljevarstvenikov lahko zgolj opozarja na probleme. Reševati pa jih je možno le s celovitim in visoko strokovnim pristopom….vsekakor sta pri tem potrebna tudi politična volja in pogum za takšne strateške politične odločitve…« Aha, tako bo torej šlo! Metafori politična volja in pogum seveda pomenita poziv k onemogočanju vseh drugače mislečih. Dodano je še jasno navodilo, kako to storiti: (cit): »Zakon o urejanju prostora vendarle omogoča, da se z državnimi lokacijskimi načrti uveljavi javni interes pri umeščanju za državo pomembne infrastrukture v prostor.« To so hude zlorabe osnov demokratičnih načel, kajti interes ljudstva se enači s posebnim interesom, interes kapitala pa se predstavlja kot javni interes in zato imamo državni lokacijski načrt, ki naj bi ta interes pravno utemeljil. Seveda je bilo govoričenje začinjeno z obveznimi puhlicami o silni konkurenci, nujnosti širitve in razvoja Luke, novimi delovnimi mesti, Luki kot vstopni točki za energetsko varnost RS in Luki kot oknu v širni svet. Skratka, Luka Koper kot »svetilnik« in Časar kot svetilničar Slovenije! Super! Ampak glej ga šmenta, še en dokaz! Ker je večinski lastnik Luke država, je vsem jasno, da je R. Časar sporočil zgolj zamisel oblastnikov. Velja si jo zapomniti! Že omenjeni posvet Državnega sveta »Plinski terminali-da ali ne« je znamenit še po nečem. Najprej so se zvrstili vsi naročeni govorci z uvodnimi prispevki: predstavniki pristojnih ministrstev, Luke Koper in t.i. strokovne javnosti. Ko pa je predsedujoči posveta napovedal prva dva udeleženca javne razprave (Anton Komat, Gorazd Pretnar), je minister Podobnik jadrno pograbil svoje papirje in jo pobrisal iz dvorane. Tako hitrega ukrepanja visokih državnih uradnikov ne pomnimo. Sledili so mu priležni podrepniki in uradniki, ki so to morali storiti po službeni dolžnosti. Dvorana je onemela, saj so bili številni udeleženci posveta priče najnovejšim dosežkom demokracije v Sloveniji. Vsa čast predsedniku Državnega sveta in svetnikom, kajti brez njih posveta sploh ne bi bilo. V bodoče za prmejduš velja, najprej je na vrsti ljudstvo, zatem naj politika odgovarja na postavljena vprašanja. Čvekarij o tako pomembnih rečeh ne bomo več poslušali, pač pa le še zagovore oblasti. In še nekaj: Državni svet je zadnji branik demokracije v Sloveniji in stotisoči državljanov srčno upamo, da bo zmogel prešteti tistih 20 glasov svetnikov, ki so potrebni za razpis referenduma proti gradnji terminalov. Potem bomo lahko nekaj let mirneje spali z mislijo, da Tržaški zaliv ne bo uničen, vsaj zaenkrat ne, do naslednje pobude in le ugibamo lahko s katere strani bo prišla.