PLAN C Pobuda za uresničevanja trajnega civilnega dialoga Osnutek predloga kratkoročnih administrativnih ukrepov za uresničevanje trajnega civilnega dialoga (besedilo ni za javno uporabo in ni lektorirano) Pričujoče besedilo sestoji iz treh delov. Sprva je na kratko pojasnjen namen osnutka oziroma njegovih predlogov, nato so zgoščeno predstavljeni osnovni mehanizmi civilnega dialoga, sledijo pa jim predlogi ukrepov. Namen osnutka je oblikovanje predloga kratkoročnih »administrativnih« ali »tehničnih« ukrepov, ki bi preko vzpostavitve nekaterih institucionaliziranih komunikacijskih in odločevalskih mehanizmov sistemsko odprli izvršne in zakonodajne organe oblasti za nevladne organizacije ter s tem le-tem zagotovili temeljne pogoje za doseganje enakovredne/partnerske pozicije pri oblikovanju, izvajanju in vrednotenju politik kot tudi pri oblikovanju pravnih aktov/predpisov. Pri tem se pričujoče besedilo v znatni meri opira na Osnutek sporazuma med nevladnimi organizacijami in Vlado RS, ki je bil pripravljen v letu 2004, a je ostal nerealiziran. Nič nenavadnega ni torej, da tudi ta osnutek temelji na podmeni, da predstavlja civilna družba konstitutivni pogoj tiste demokracije, ki jo pojmujemo kot odsotnost gospostva. Tam, kjer je mesto oblasti po definiciji prazno, je namreč uveljavljanje oblasti vselej predmet javnih razpravljanj, pogajanj in dogovorov. Državni dejavniki in ustanove so v demokraciji nenehno prisiljeni spoštovati, varovati in deliti oblast skupaj s civilnimi dejavniki in ustanovami, prav tako kakor so občani, ki živijo v državno varovanih ustanovah raznolike civilne družbe, dolžni priznavati družbene razlike in si moč deliti med seboj.. A pričujoča prizadevanja ne izhajajo samo iz prepričanja, da civilni dialog bistveno zmanjšuje demokratičnih deficit, ampak se naslanjajo tudi na (empirično verificirano) dejstvo, da civilni dialog pomembno izboljšuje kakovost javnih politik. Mehanizmi civilnega dialoga Mehanizmi civilnega dialoga so enaki splošnim mehanizmom odprte javne uprave: A) Informiranje Informiranje je enostransko razmerje, ki ga državni organi ustvarjajo s pošiljanjem oziroma posredovanjem informacij državljanom. Obsega zagotovitev pasivnega dostopa do informacij na prošnjo ali zahtevo državljanov oz. NVO (npr. na podlagi zakonodaje o prostem dostopu do informacij) ter aktivne ukrepe z namenom širjenja oziroma zagotavljanja informacij državljanom oz. NVO. V nasprotju s pasivno obliko državni organi v okviru aktivne oblike informiranja zagotavljajo informacije na lastno iniciativo, obema oblikama pa je skupno in bistveno, da informacije tečejo v eni smeri – od državnih organov k državljanom. Ločimo neposredne mehanizme, s katerimi državni organi informacije dostavljajo neposredno z lastnimi sredstvi oz. preko kanalov, ki jih neposredno nadzirajo, ter posredne, ki so neodvisni, saj pomenijo prenos informacij preko »tretjih strank« – medijev, oglaševalskih agencij in organizacij civilne družbe. Informiranje je osnova za izboljšanje odnosov med državnimi organi in državljani ter obenem predpogoj za izvajanje nadaljnjih aktivnosti posvetovanja in aktivnega sodelovanja. Državni organi morajo zagotoviti, da so informacije popolne, objektivne, zanesljive, ustrezne oz. relevantne, razumljive ter da jih je lahko najti. B) Posvetovanje Posvetovanje je dvostransko razmerje med državnimi organi in državljani, v okviru katerega državljani državnim organom zagotavljajo odziv oziroma povratne informacije. Posvetovanje poteka tako, da državni organ določi oz. opredeli zadevo za posvetovanje, postavi vprašanja ter vodi postopek, državljane pa povabi, da prispevajo svoja stališča in mnenja. Pri tem je za krepitev odnosa med državnimi organi in državljani nujno, da državni organ zagotovi, da ima posvetovanje jasne cilje in pravila, ki določajo meje njegovega izvajanja, ter opredeli svojo odgovornost za uporabo podatkov oziroma prizadevanj, ki jih vložijo državljani. C) Sodelovanje Za aktivno in izvirno prispevanje državljanov k oblikovanju politike je potrebno, da njihovo razmerje z državnimi organi temelji na načelu partnerstva. Zato lahko aktivno sodelovanje opredelimo kot razmerje, ki temelji na partnerstvu z državnimi organi in v okviru katerega se državljani aktivno angažirajo oziroma sodelujejo pri določanju postopka in vsebine oblikovanja politike. Pomembno je, da aktivno sodelovanje državljanom priznava enakovreden položaj pri oblikovanju dnevnega reda oziroma obravnavanih tem, predlaganju političnih opcij in oblikovanju političnega dialoga, tako da lahko neodvisno razpravljajo ter ustvarjajo politične opcije. Aktivna udeležba je najbolj napreden način krepitve odnosov med državnimi organi in državljani, s katerim prvi priznavajo in podpirajo avtonomno vlogo oz. sposobnost državljanov, da obravnavajo in predlagajo politične opcije. Pri tem je treba poudariti, da kljub vsemu končne odločitve še vedno sprejemajo državni organi oziroma vlada, zato je ta zanje tudi odgovorna. V praksi se lahko izkaže, da jasno razlikovanje in razmejitev med posvetovanjem in aktivnim sodelovanjem nista preprosta. Oba namreč zahtevata popoln in pravočasen dostop do ustreznih in uporabnikom prijaznih informacij o obravnavanih problemih ter uporabljenih postopkih. Praviloma pa časovni razpored, obliko in probleme, ki so predmet razprave pri posvetovanju, določi državni organ, medtem ko so pri aktivnem sodelovanju enake okoliščine same predmet razprave in skupne odločitve. Predlog kratkoročnih ukrepov za doseganje uresničevanja navedenih mehanizmov civilnega dialoga: VARIANTA 1 1. Vlada RS nemudoma ustanovi Urad Vlade RS za nevladne organizacije, ki je neposredno odgovoren predsedniku vlade. Urad opravlja strokovne naloge iz delokroga Vlade RS v zvezi z ustvarjanjem pogojev za sodelovanje z nevladnim sektorjem, predvsem z nevladnimi organizacijami v RS, in med drugim: – sodeluje pri pripravi in predlaganju zakonskih okvirov za delovanje nevladnega sektorja – ustvarja bazo podatkov o programih nevladnih organizacij, registriranih v RS ter o njihovem financiranju iz javnih sredstev – spremlja izvajanje Strategije Vlade RS za sodelovanje z nevladnimi organizacijami s ciljem krepitve sodelovanja javnega in nevladnega sektorja ter zasebnega in nevladnega sektorja – sodeluje pri določanju in utrjevanju standardov ter meril vključevanja zainteresirane javnosti v postopke sprejemanja zakonov in drugih predpisov ter aktov državnih organov, s katerima se oblikujejo javne politike v RS – skrbi za izobraževanje zaposlenih v državni upravi ter lokalni samoupravi z namenom realizacije partnerskega sodelovanja z nevladnim sektorjem – koordinira delo ministrstev, uradov Vlade RS ter ostalih državnih organov in organov lokalne samouprave glede izvajanja in krepitve sodelovanja z nevladnim sektorjem v RS – ustvarja bazo NVO, ki izvajajo postopek izbire predstavnika NVO v primerih omejevanja civilnega dialoga (npr. v primerih predstavniških in strokovnih teles, ki delujejo pri organih državne uprave) = akreditiranje postopka izbire predstavnika NVO – spremlja mednarodno pravno regulativo, ki omogoča razvoj civilne družbe v posameznih deželah, ter na podlagi primerjalnih analiz predlaga izboljšanje zakonskih okvirov v RS z namenom razvoja nevladnega sektorja itd. VARIANTA 2 1. Republika Slovenija nemudoma ustanovi Agencijo RS za nevladne organizacije (razvoj nevladnih organizacij?) Javno agencijo ustanovi RS za opravljanje razvojnih, strokovnih in regulatornih nalog za spodbujanje delovanja NVO. Agencija je pri svojem delovanju samostojna. Bistvene naloge Agencije so povezane z izvajanjem ukrepov za zagotavljanje podpornega okolja za NVO : – agencija usmerja, podpira, informira, svetuje (vladi, državnim organom, nevladnim organizacijam), promovira, vrednoti, je pritožbeni organ zoper delovanje nevladnih organizacij ter rešuje spore v zvezi s tem ter pripravlja vzorce poročil in programov, – Agencija ima odgovornost sodelovanja pri pripravi, izvajanju in vrednotenju politik, predpisov in ukrepov, ki urejajo oz. vplivajo na delovanje NVO, in je odgovorna za zagotavljanje primernega pravnega in finančnega okolja ter skrbi za izvajanje načela vključevanja. – Agencija podpira izvajanje programov in projektov za ugotavljanje družbenih potreb, ugotavljanje sposobnosti nevladnih organizacij za zadovoljevanje le teh ter v tej luči analizira primernost politik, predpisov in ukrepov ter daje priporočila. – Agencijo upravlja svet. Svet agencije ima osem članov, katerih mandat traja 5 let. 2 člana sta predstavnika vlade, 2 sta predstavnika lokalnih skupnosti, 1 je predstavnik nevladnih organizacij, 1 javnokoristnih organizacij, 2 pa sta predstavnika uporabnikov storitev nevladnih organizacij. 2. Vlada RS sprejme Kodeks pozitivne prakse sodelovanja z zainteresirano javnostjo pri oblikovanju in izvajanju javnih politik, ki določi oziroma utrdi minimalne standarde in merila za sodelovanje zainteresirane javnosti v postopkih sprejemanja zakonov in drugih predpisov ter aktov državnih organov, s katerimi se oblikujejo javne politike v RS (Kodeks pripravi Urad za nevladne organizacije v sodelovanju z NVO). V kodeks vključeni minimalni standardi naj med drugim obsegajo: – javno objavo seznama zakonov in drugih predpisov, ki bodo pripravljeni in predloženi za sprejem v koledarskem letu (z navedbo pristojnega organa ter časovnega roka, v katerem naj bi bil posamični akt izdelan oziroma sprejet) – javno objavo naznanila o začetku priprave akta, – imenovanje strokovnih delovnih skupin za pripravo zakonov, v katere so vključeni predstavniki zainteresirane javnosti glede na strokovnost in druge relevantne kvalifikacije – plačilo predstavnikov zainteresirane javnosti v delovnih telesih, – javno objavo osnutka zakona/predpisa s strokovnimi podlagami za njegov sprejem na spletnih straneh pristojnega organa ter na osrednjem portalu vseh državnih organov za vključevanje javnosti (glej točko 3) – izvedbo spletnega in drugih oblik posvetovanja z neodvisnim moderiranjem, – minimalni rok za oddajo ter opredelitev načina dostave pripomb zainteresirane javnosti (rok ne sme biti krajši od 30 delovnih dni od objave predloga) – javno (spletno) objavo dostavljenih pripomb z obrazložitvijo neupoštevanih in oceno usklajenosti s predlogi in pripombami javnosti. Kodeks naj določi tudi, da državni organ v primerih, ko omejevanje civilnega dialoga ni urejeno s predpisi, postopek izbire predstavnika NVO naroči pri NVO, ki je Uradu (ali agenciji) za nevladne organizacije sporočila, da ima tak postopek vzpostavljen. 3. Urad (agencija) za nevladne organizacije vzpostavi osrednji portal vseh državnih organov za vključevanje javnosti, s katerim se zagotavlja uresničevanje zgornjih standardov in s tem javnost ter preglednost postopkov priprave politik in predpisov. Portal mora vsebovati: – naznanila za vse akte – možnost prijave NVO kot zainteresirane javnosti za določena področja ali akte (sistem akreditacije – akreditirane NVO so nato deležne aktivnega informiranja s strani državnih organov) – osnutke vseh aktov, ki so v javni obravnavi, ter pripadajoča strokovna gradiva – obrazec za vlaganje pripomb na osnutke aktov + e-knjigo pripomb, ki omogoča njihovo javno preglednost – poročila o procesih vključevanja javnosti z odzivi posameznega državnega organa na podane pripombe. 4. Vlada RS zagotovi v okviru posameznega državnega organa imenovanje osebe, odgovorne za civilni dialog (oz. osebe, odgovorne za sodelovanje z organizacijami civilne družbe – gre za funkcionarja ali vsaj višjega uradnika), ter osebe, ki opravlja funkcijo koordinatorja civilnega dialoga na posameznem organu (lahko nižji uradnik) in operativno skrbi za koordinacijo aktivnega informiranja ter sodelovanja NVO pri tekočih procesih oblikovanja in izvajanja politik/predpisov. 5. NVO v skladu s postopkom izbire predstavnika NVO imenujejo NVO koordinatorja za civilni dialog s posameznim državnim organom, ki skrbi za koordinacijo sodelovanja NVO ter izvaja monitoring sodelovanja državnega organa z NVO. »Državni koordinator« in »NVO koordinator« se medsebojno usklajujeta na rednih srečanjih. Stroške, povezane z NVO koordinatorstvom, prevzame posamezni državni organ (pravni status NVO koordinatorja je potrebno še določiti oziroma preučiti možnosti zanj). 6. Aktivno vključevanje predstavnikov NVO v delo državnega zbora: (redna) delovna telesa DZ RS izmed svojih članov imenujejo osebo, ki je odgovorna za civilni dialog oziroma za sodelovanje z organizacijami civilne družbe.