Poslanska pobuda o spremljanju aktivnosti Republike Italije na področju morebitne gradnje jedrskih elektrarn

26.02.2009

Avtor:
Luka Juri

Spoštovani, povratek navdušenja za jedrsko energijo kot „legitimna“ alternativa proizvodnji električne energije s fosilnimi energenti je že nekaj časa aktualno na nivoju Evropske unije in širše, saj jedrska energija predstavlja eno od učinkovitih odgovorov problemu izpustov CO2 v ozračje. Nova tehnologija tako imenovane tretje generacije jedrskih elektrarn naj bi bila izredno varna, saj vsebuje številne mehanizme pasivne varnosti, ki naj bi potencialno nevarne elemente izklopili iz sistema elektrarne takoj, ko bi se pojavil signal o težavi brez potrebe po intervenciji človeka. Na takšen način bi bile nesreče, kot tista v Černobilu, kjer je bil ključen človeški faktor, nemogoče.

Po drugi strani jedrske elektrarne vseeno odpirajo številna varnostna vprašanja, saj ne glede na številne varnostne sisteme še vedno ni mogoče zagotoviti teoretične 100% varnosti, poleg tega pa proizvajajo jedrske odpadke, na katere pa je vezana dilema o njihovem dolgoročnem skladiščenju. Gre sicer za praktično rešljivo, a politično izredno kočljivo dilemo.

V koalicijskem sporazumu sedanje vlade je zapisana podpora izgradnji novega, drugega reaktorja v jedrski elektrarni Krško, glede na javne odzive pa gre sklepati, da ima ta projekt tudi podporo ali pa vsaj pristanek večine javnosti.

Podobna razmišljanja so se pojavila tudi ob izvolitvi nove vlade Silvia Berlusconija v Italiji, kjer pa so bile, po protijedrskemu referendumu leta 1987, jedrske elektrarne prepovedane. Pred dnevi smo tako zasledili novico o dogovoru med Italijo in Francijo o skupnem sodelovanju za izgradnjo najmanj štirih jedrskih elektrarn v Italiji. Dogovor je že sprožil živahnoo javno razpravo, v to pa so se vključili tudi predsedniki nekaterih dežel. Med tistimi, ki sta takoj ponudili pripravljenost za postavitev ene od jedrskih elektrarn sta tudi nam najbližji deželi Veneto in Furlanija-Julijska Krajina, slednja je celo kot eno od možnosti ponudila Tržič (v italijanščini Monfalcone) blizu Trsta, čemur pa osebno, glede na geopolitični položaj ter gosto poseljenost tega območja, osebno ostro nasprotujem.

Dajem pobudo, da vsa tri naslovljena ministrstva usklajeno pristopite do italijanske strani in pridobite vse potrebne informacije o dosedanjih aktivnostih Italije na tem področju in o možnostih, da bi novo jedrsko elektrarno postavili tudi na območje Severno-Vzhodne Italije. Hkrati predlagam, da z Italijo vzpostavite stalen dialog na področju jedrske energetike in tako zagotovite, da bodo vsi nadaljnji koraki Slovenije in Italije na tem področju čimbolj usklajeni in da ne bo prišlo do inflacije projektov jedrskih elektrarn, kot se je izkazalo v primeru plinskih terminalov. Na koncu vas prosim, da me o vsebini pridobljenih informacij obvestite.
Jedrska elektrarna v italijanskem Tržiču?
povratek navdušenja za jedrsko energijo kot „legitimna“ alternativa proizvodnji električne energije s fosilnimi energenti je že nekaj časa aktualno na nivoju Evropske unije in širše, saj jedrska energija predstavlja eno od učinkovitih odgovorov problemu izpustov CO2 v ozračje. Nova tehnologija tako imenovane tretje generacije jedrskih elektrarn naj bi bila izredno varna, saj vsebuje številne mehanizme pasivne varnosti, ki naj bi potencialno nevarne elemente izklopili iz sistema elektrarne takoj, ko bi se pojavil signal o težavi brez potrebe po intervenciji človeka. Na takšen način bi bile nesreče, kot tista v Černobilu, kjer je bil ključen človeški faktor, nemogoče.

Po drugi strani jedrske elektrarne vseeno odpirajo številna varnostna vprašanja, saj ne glede na številne varnostne sisteme še vedno ni mogoče zagotoviti teoretične 100% varnosti, poleg tega pa proizvajajo jedrske odpadke, na katere pa je vezana dilema o njihovem dolgoročnem skladiščenju. Gre sicer za praktično rešljivo, a politično izredno kočljivo dilemo.
V koalicijskem sporazumu sedanje vlade je zapisana podpora izgradnji novega, drugega reaktorja v jedrski elektrarni Krško, glede na javne odzive pa gre sklepati, da ima ta projekt tudi podporo ali pa vsaj pristanek večine javnosti.

Podobna razmišljanja so se pojavila tudi ob izvolitvi nove vlade Silvia Berlusconija v Italiji, kjer pa so bile, po protijedrskemu referendumu leta 1987, jedrske elektrarne prepovedane. Pred dnevi smo tako zasledili novico o dogovoru med Italijo in Francijo o skupnem sodelovanju za izgradnjo najmanj štirih jedrskih elektrarn v Italiji. Dogovor je že sprožil živahnoo javno razpravo, v to pa so se vključili tudi predsedniki nekaterih dežel. Med tistimi, ki sta takoj ponudili pripravljenost za postavitev ene od jedrskih elektrarn sta tudi nam najbližji deželi Veneto in Furlanija-Julijska Krajina, slednja je celo kot eno od možnosti ponudila Tržič (v italijanščini Monfalcone) blizu Trsta, čemur pa osebno, glede na geopolitični položaj ter gosto poseljenost tega območja, osebno ostro nasprotujem.

Zato sem se odločil poslati poslansko pobudo vladi RS, naj čim prej stopi v stik z italijansko stranjo in vzpostavi stalen dialog tudi na tem področju, saj bi morala biti Slovenija vključena kot sogovornica. Hkrati seveda to pomeni, da bomo to težko storili brez, da bomo dovolili Italiji, da postane sogovornik tudi pri naši nameri o izgradnji drugega reaktorja NE Krško, kar pa je konec koncev pozitivno, ker bo omogočilo oblikovanje skupne politike na tem področju, kar bi bilo najbolj racionalno,  modro in v duhu skupnega evropskega sodelovanja ter načrtovanja energetske strategije.