Utemeljitev: 1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA

1.1. Temeljna izhodišča pravne ureditve širšega zavarovanega območja – narodni park

Varstvo naravnih vrednot je pomembna odgovornost vsake države. Tudi Socialistična Republika Slovenija je temu področju namenila veliko pozornost saj je tedanja Skupščina SRS sprejela Zakon o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81 – popravek in 42/86- v nadaljnjem besedilu: ZTNP) s katerim je bilo območje osrednjega dela Julijskih Alp zavarovano kot narodni park, po Zakonu o ohranjanju narave (ZON) danes uvrščen v kategorijo širših zavarovanih območij.

Ustava Republike Slovenije je temelj za pravno ureditev ohranjanja narave ter naravne in kulturne dediščine saj nalaga državi, da »skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«. Država in lokalne skupnosti so dolžne skrbeti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Vsakdo pa je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Ustava tudi določa, da se z zakonom določi javno dobro in določijo pogoji, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva. Po Ustavi morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo RS. Naj navedemo le najpomembnejše med njimi: Konvencija o biološki raznovrstnost, Konvencija o varstvu Alp – Alpska konvencija, Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic – Ramsarska konvencija, Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali – Bonska konvencija

Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov – Bernska konvencija, Direktiva Sveta o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst – Direktiva o habitatih, Direktiva o ohranjanju prosto živečih vrst ptic – Direktiva o pticah, Panevropska strategija ohranjanja biotske in krajinske pestrosti.

Temeljni varstveni predpis na področju ohranjanja naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst na območju Slovenije je Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99, 31/01 in 119/02). Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije, to je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. Naravne vrednote so zlasti geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. S sistemom varstva naravnih vrednot se zagotavljajo pogoji za ohranitev lastnosti naravnih vrednot oziroma naravnih procesov, ki te lastnosti vzpostavljajo oziroma ohranjajo, ter pogoji za ponovno vzpostavitev naravnih vrednot. Urejanje zadev ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot je v pristojnosti države, razen zadev lokalnega pomena na področju varstva naravnih vrednot, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti. Če je v nevarnosti obstoj naravne vrednote lokalnega pomena, lokalna skupnost pa ni sprejela ustreznih ukrepov za njeno varstvo, mora ukrepati država. Država izvaja ukrepe varstva naravnih vrednot državnega pomena na predlog organizacije, pristojne za ohranjanje narave, ter v ta namen določi način varstva bodisi na podlagi pogodbenega varstva ali zavarovanja. Podlaga za celovito ohranjanje narave so zavarovana območja. Zavarovana območja so zlasti naravovarstvena kategorija, v določenih primerih pa tudi lahko podpirajo trajnostno gospodarjenje z naravnimi dobrinami, vse pa v interesu ohranjanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti.

Širša zavarovana območja so območje narave, kjer je velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot, ki so lahko tudi kompleksno in funkcionalno med seboj povezane. Širša zavarovana območja po ZON so narodni park, regijski park in krajinski park. Širša zavarovana območja se ustanavljajo tudi za uresničevanje mednarodno priznanih oblik varstva območij narave V širših zavarovanih območjih se lahko določijo varstvena območja ali pasovi, s katerimi se podrobneje uredi varstveni režim zavarovanega območja. Pri ustanavljanju širših zavarovanih območij se upoštevajo in omogočajo tudi razvojne možnosti pebivalstva ter duhovna sprostitev in bogatitev človeka. Z aktom o ustanovitvi širšega zavarovanega območja se lahko določi vplivno območje, ki je zunaj zavarovanega območja, in predpišejo varstvene usmeritve za tako rabo tega območja, ki ne ogroža zavarovanega območja.

Po 69. členu ZON je narodni park veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnim procesi, v manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan. V narodnem parku morata biti opredeljeni najmanj dve varstveni območji tako, da je v pretežnem, povečini sklenjenem delu opredeljeno varstveno območje s strožjim varstvenim režimom ob upoštevanju mednarodnih varstvenih standardov in kriterijev. Narodni park, namen zavarovanja, razvojne usmeritve, varstvena območja, varstveni režimi, upravljavec in drugo se določijo z zakonom.

V skladu z 49. členom ZON se naravne vrednote zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote, ki določa zlasti naravno vrednoto z njenim obsegom in sestavinami, namen zavarovanja, pravila ravnanja oziroma varstveni režim in razvojne usmeritve ter določitev načina opravljanja nalog, potrebnih za zagotovitev namena zavarovanja. Pravila ravnanja, varstveni režimi in razvojne usmeritve se določijo ob upoštevanju uveljavljenih mednarodnih standardov varstva narave.

Zavarovano območje lahko ustanovi vlada ali pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti skupaj ali skupaj vlada in pristojni organ ene ali več lokalnih skupnosti. Ne glede na prejšnjo določbo ustanovi narodni park ali zavarovano območje, ki je izjemnega pomena za državo ali velikega mednarodnega pomena, Državni zbor Republike Slovenije z zakonom.

Po mednarodnih kriterijih – Smernicah za kategorizacijo zavarovanih območij (Guidelines for Protected Area Management Categories, IUCN, 1994) je območje narodnega parka (kategorija II) zavarovano predvsem za ohranjanje ekosistemov in za oddih. Po tej definiciji je narodni park naravno območje kopnega in/ali morja, namenjeno (a) ohranitvi ekološke celovitosti enega ali več ekosistemov za današnje in prihodnje rodove, (b) izključitvi rabe in dejavnosti, ki bi bila škodljiva (v nasprotju) z nameni zavarovanja in (c) zagotavljanju možnosti za duhovni in telesni oddih, za raziskovalno in izobraževalno dejavnost ter za obisk območja, vse pa na okoljsko in kulturno prijazen način. V narodnih parkih, v katerih so območja z bogato kulturno dediščino pa je nujno zagotoviti tudi varstvo in ohranitev kulturne krajine in kulturne dediščine. Območje narodnega parka mora biti dovolj veliko, da obsega enega ali več zaključenih ekosistemov, ki niso pod vplivom sprememb zaradi človekove rabe ali dejavnosti. Po teh Smernicah je vlada odgovorna za obstoj in blagor narodnih parkov in drugih zavarovanih območij, kar vse naj bi bilo del nacionalne strategije varstva narave in trajnostnega razvoja. Neposredno odgovornost za upravljanje narodnega parka mora prevzeti od vlade pooblaščen organ ali uprava ali druga organizacija, vlada pa mora zagotoviti sredstva za upravljanje narodnega parka. Z zakonom ali podzakonskim aktom mora biti zagotovljeno, da bo upravljavec lahko učinkovito izvajal nadzor in sprejemal ukrepe za uresničevanje zakona in načrta upravljanja. Za zagotovitev učinkovitosti upravljanja narodnega parka se v svetu uveljavljajo različni načini soupravljanja, v vseh primerih pa sodelovanje lokalnih prebivalcev in njihovih skupnosti pri upravljanju. Pri tem je pomembno, da so vzpostavljeni tudi različni sistemi odškodnin zaradi omejitev in prepovedi ter razne druge oblike nadomestil in vzpodbud

1.2. Opis območja, ocena stanja in razlogi za zavarovanje

Naravna, kulturna in duhovna dediščina Julijskih Alp so neločljivo prepletene in povezane med seboj – predstavljajo pa izjemno vrednoto, ki ni pomembna le za slovenski narod, ampak tudi za Evropo in širše. Zavedanje, da gre v Julijcih za izjemne naravne vrednote, je staro – naš edini narodni park ima častitljivo predzgodovino in zgodovino. Od pobud Albina Belarja (1908), preko Spomenice Muzejskega društva iz leta 1920, ustanovitve prvega zavarovanega območja v dolini Triglavskih jezer (1924) in naposled ustanovitve narodnega parka (1961) in kakršnega poznamo danes (1981).

Kljub temu, da je v zadnjih sto letih prostor Julijskih Alp mnogo izgubil, pa je vendar v primerjavi z nekaterimi drugimi predeli v Alpah, kjer so grobi posegi zaradi turizma in intenzivnega kmetijstva popolnoma spremenili naravno podobo gorske pokrajine, osiromašili njeno živo in neživo naravo ter cele predele spremenili v urbanizirana zabaviščna središča, ostala naravna in tudi kulturna dediščina naših Julijcev sorazmerno dobro ohranjena. Da gre za izjemno dediščino, ki ni pomembna le za nas, ampak ima velik pomen tudi v mednarodnem merilu, nam priznajo številni tuji strokovnjaki: Julijske Alpe so kot biosferni rezervat vpisane v UNESCOV program Človek in biosfera, možnost za vpis na UNESCO-v seznam svetovne dediščine človeštva imajo bohinjske planine, območje Triglavskega narodnega parka pa je zelo pomembno območje NATURA 2000.

Območje, ki je danes zavarovano kot narodni park je življenjski prostor več tisoč rastlinskih in živalskih vrst, od katerih so mnoge endemične, redke, ogrožene in posebej zavarovane; je tudi življenjski prostor mnogim selitvenim vrstam (velike zveri in ptice) evropskega pomena. Rastlinstvo na območju narodnega parka je večinoma značilno alpsko, vendar se zaradi obrobne lege in bližine Sredozemlja prepleta s predstavniki sosednjih flornih območij. Pogostni so ostanki termofilne vegetacije z mnogimi ilirskimmi in celo nekaterimi submediteranskimi vrstami. Podobne ugotovitve kot za rastlinstvo veljajo tudi za živalstvo. Z vrstami so zelo bogate nižje živalske skupine, med katerimi je mnogo endemičnih vrst. Med vretenčarji so posebno znani soška postrv, planinski orel, veliki petelin in ruševec. Med divjadjo je najbolj značilna in številna vrsta gams. Ponovno so bile naseljene tudi tu že davno izumrle živali: kozorog in svizec.

Območje Triglavskega narodnega parka je tudi zbirno območje pitne vode vseslovenskega pomena (Slovenija dobiva iz tega območja 20% pitne vode). Izpod Triglava se na vse strani širijo doline, ki oddajo vode dvema velikima rekama, ki imata povirji v Julijskih Alpah: jadranski Soči in črnomorski Savi. V Triglavskem narodnem parku so skoraj vsa ledeniška jezera, kar jih premore Slovenija: od Bohinjskega kot največjega do skupin Triglavskih, Kriških in Krnskih jezerc visoko v gorah. Med vodnimi pojavi so vredni pozornosti slikoviti slapovi: Savica v Bohinju, dva slapova Peričnika v Vratih, Šum v Vintgarju, dva slapova v Martuljku, Skočniki v Belem potoku in Nadiža v Tamarju. Nekatere vode imajo strugo ponekod strmo vrezano v živo skalo. Take tesni ali korita vidimo v porečju Soče, na savski strani pa sta znana Vintgar pri Bledu in korita Mostnice v Bohinju.

V Triglavskem narodnem parku prevladujejo apnenci, ki so se večinoma vsedali v triasnem morju pred približno 200 milijoni let. Ponekod so se odlagali v debelih skladovnicah, drugod so spet neskladoviti. Zanimive okamnine najdemo v manj pogostih jurskih skladih. Mnoge visokogorske planote so zelo zakrasele in večina ozemlja narodnega parka je izredno bogata z različnimi kraškimi pojavi (brezna, škraplje, jame, kotliči). Izoblikoval se je poseben tip gorskega krasa. Reljef Julijskih Alp, ki je močno razčlenjen, doline so zarezane strmo in globoko, njihova pobočja so obrušena od ledenikov, dna pa razširjena ali zasuta z usedlinami iz ledene in poledene dobe ter še vedno zelo dobro ohranjeno gorsko okolje, kjer so posegi človeka neznatni ali vsaj neopazni, je eno od velikih bogastev območja Triglavskega parka. Gorska divjina je v Evropi izredno redka in je prav gotovo med tistimi dragocenostmi, ki jih je treba skrbno ohranjati.

Območje Triglavskega narodnega parka je izredno bogato s kulturno dediščino. Sledove starejših naselbin najdemo predvsem na Bovškem, v Bohinju in Zgornji savski dolini. Način življenja je vtisnil tej gorski pokrajini neizbrisen pečat. V njem je imela veliko vlogo živinoreja in že zelo zgodaj so pasli tudi po planinah (prva omemba pašnikov pod Krnom je iz leta 1178), to je začasnih naseljih v visokem gorskem svetu. Seveda pa ne gre le za dediščino pastirske kulture, ampak tudi za naselbine z značilnim ljudskim stavbarstvom in cerkvami, stare tovorne poti, ostaline nekdanjega železarstva in oglarstva ter stavbno in spomeniško dediščino prve in druge svetovne vojne in bitk iz obdobja Napoleona ter iz najstarejših časov nekaj arheoloških najdišč. Kulturna dediščina TNP pa ne obsega samo oprijemljive, materialne dediščine, ampak tudi bogato duhovno dediščino – od tradicionalnih znanj o prostoru, trajnostnem gospodarjenju z njim in tradicionalnih tehnikah in načinih, pa do pripovedk, pravljic in šeg. K pomembni dediščini Triglavskega narodnega parka lahko prištejemo še zapuščino naše gorniške zgodovine. Ta je bila pomembno povezana z zgodovino znanosti in tudi zgodovino našega nacionalnega gibanja, gorništvo pa je mnogo več kot le šport in je tudi dandanes zelo pomemben element načina življenja Slovencev.

Območje Triglavskega narodnega parka pa je tudi življenjski in gospodarski prostor prebivalstva – prostor dejavnosti kmetijstva in gozdarstva ter tradicionalnih dejavnosti, pomembnih za življenje lokalnega prebivalstva. Del območja narodnega parka je tudi prostor gospodarskih dejavnosti za potrebe izven parka.

Območje narodnega parka pa je namenjeno tudi za oddih in rekreacijo obiskovalcem parka iz območij izven narodnega parka (domačih in tujih) – obiskovanje, spoznavanje, doživljanje ter telesna in duhovna obogatitev.

Zaradi bistvenih sprememb v pravnem, gospodarskem in političnem sistemu je nujno prilagoditi in posodobiti tudi ZTNP. Zakon je danes v nekaterih določbah neizvedljiv, n.pr. upravljanje, planiranje, kazenske določbe in še nekatere druge, zato ga je potrebno spremeniti predvsem v teh določbah. Upravljanje po tem zakonu pa je tudi skrajno neučinkovito, prvič, ker za Triglavski narodni park še ni sprejet dolgoročen načrt upravljanja in drugič, zaradi vedno večjih pritiskov in uveljavljanja naravovarstvu sovražnih in škodljivih konceptov prostorske rabe in rabe naravnih dobrin na območju parka, pri čemer velja posebej poudariti nespoštovanje določb sedanjega zakona o narodnem parku in vrste drugih zakonov. Največja odstopanja od ciljev zakona so pri zagotovljanju varstva osrednjega območja parka (55.332 ha), kjer naj bi bili človekovi posegi in dejavnosti prepovedane, nadalje masovno izigravanje prepovedi gradnje počitniških hiš na celotnem območju narodnega parka in spreminjanje namembnosti obstoječih kmetijskih objektov v počitniške namene ter nenehni pritisk črnograditeljev, pri čemer država ni sposobna tega urediti na zakonit način oziroma zavreti ta pojav vsaj na območju narodnega parka. Tudi v robnem območju (28.475 ha) je potrebno cilje ohranjanja kulturne krajine in kulturne dediščine na novo opredeliti, saj je pojmovanje poslanstva tega dela parka izkrivljeno do te mere, da se na njegovem območju nenehno pojavljajo in deloma že izvajajo koncepti razvoja, ki niso utemeljeni na načelih trajnosti pač pa se ponujajo megalomanski projekti od hotelskih, smučarskih, energetskih, prometnih itd. Zaradi vsega tega nastajajo konflikti med naravovarstvenimi in upravljavskimi cilji ter med interesi različnih dejavnosti, kar vse ima za posledico degradiranje območja narodnega parka in nenehno poslabševanje kakovosti okolja in odmikanje od cilja, da bi Triglavski narodni park postal (ostal) mednarodno priznan narodni park.

Nekaj najbolj izrazitih konfliktov nastaja na področju naslednjih dejavnosti::

– kmetijstvo – intenzivna pridelava, intenzivno gnojenje – tudi na vodozbirnih območjih,

z mineralnimi gnojili, polivanje kmetijskih površin z gnojnico od pozne jeseni do zgodnje pomladi, izravnave reliefnih značinosti, opuščanje košnje travniških površin, paša v gozdu, poleg nekaterih pašnih planin s pašnimi redi tudi divja in nedovoljena paša;

– gozdarstvo – tudi na območjih bivališč zavarovanih vrst, vznemirjanje živali v času razmnoževanja, nove prometne poti, vlake, goloseki zaradi gozdnih škodljivcev, gašenje požarov tudi v osrednjem območju narodnega parka;

– turizem – množične oblike tako v letnem kot tudi zimskem času, velike prireditve, gradnja naprav za obiskovalce v osrednjem območju parka le za nekaj nedelj v letu (Bohinjsko jezero), prevelike obremenitve na nekaterih pašnih planinah, vožnja z avtomobili po prepovedanih poteh, parkiranje in urejanje parkirišč na naravi škodljivih in občutljivih mestih, letalski in helikopterski poleti v narodnem parku, razne vrste »adrenalinskega športa« nesprejemljivega za narodni park, nabiranje zdravilnih zelišč, nabiranje gob;

– lov in ribištvo – podrejanje upravljavskih ciljev parka tem dejavnostim, neusklajeni interesi glede območij brez lova, vnašanje neavtohtonih vrst rib in križancev v vodotoke in zmanjševanje življenjskih prostorov avtohtonih vrst, n.pr. soške postrvi;

– izraba vodnih virov za različne namene kot n.pr. zadrževalniki za zasneževanje, kmetijstvo, energetsko izrabo in neustrezno ravnanje z dragoceno pitno vodo (turizem, kmetijstvo, promet, itd.)

– promet – izrazito nekulturno obnašanje in povzročanje hrupa, uničevanja tal in vnašanje drugih emisij z neurejenim dostopom v skoraj vse dele narodnega parka tako z avtomobili, preleti z letali, s skrajno škodljivim helikopterskim prometom, celo z ladjama na edinem večjem ledeniškem jezeru v narodnem parku;

– planinstvo – množično planinstvo, planinske postojanke obratujejo več ali manj kot v dolini, tudi prevelika gostinska ponudba (alkohol, popivanje, hrup), vedno večje potrebe po energetski oskrbi, po vodi, vedno večje količine odpadnih voda, speljanih brez čiščenja v ponikovalnice, neurejen način spravila smeti in odpadkov;

– divje (nedovoljeno) odvzemanje mivke, peska in gramoza iz strug vodotokov ter vodnih in priobalnih zemljišč in divje izkoriščanje peskokopov in kamnolomov;

– skrajno neurejena prostorska politika in gradbeni posegi v nasprotju z naravovarstvenimi cilji parka povzročajo razvrednotenje in uničevanje kulturne dediščine tega območja, posegi izven zazidljivih območij v nezazidljive dele parka pa tudi uničevanje kulturne krajine.

Sedanji položaj in javna pooblastila upravljavca – Javnega zavoda Triglavski narodni park ne omogočajo ustreznega varstva naravnih in kulturnih vrednot in narodnega parka kot celote. Tudi Vlada RS in MOPE z vsemi upravnimi in inšpekcijskimi organi ne izvršujejo svojih pristojnosti na učinkovit način, kar ustvarja vtis in tudi dejansko pomeni, da Triglavski narodni park nima ustreznega upravljanja in varstva. Moč in vpliv drugih, predvsem gospodarskih sektorjev, katerih interesi so komercialni in tržni, je največkrat v grobem nasprotju z varstvom narave in se izrazito uveljavlja na celotnem območju parka.

K temu svoje prispevajo tudi nedorečeni medsebojni odnosi med občinami na območju narodnega parka in upravljavcem parka. Ena od pomanjkljivosti v dosedanjem upravljanju narodnega parka je tudi, da ni določeno vplivno območje narodnega parka. V vsej zgodbi o narodnem parku pa so prebivalci potisnjeni na rob dogajanja in nimajo niti vpliva niti koristi od varovanja največje naravne in kulturne vrednote, kar jih Slovenci še imamo.

Vse to kliče k sprejemu novega, na najnovejših spoznanjih in domačih in mednarodnih izkušnjah zasnovanega zakona o Triglavskem narodnem parku.

2. NAMEN, CILJI IN POGLAVITNE REŠITVE ZAKONA

2.1. Namen in cilji zakona

Gore, kot najvišje in dramatične pojavne oblike naravne krajine, ustvarjajo pri ljudeh občutek, da so nadnaravne, svete. Mistična podoba gorske verige, ki se prikaže izza meglenih oblakov, blišč mesečine na ledenem pobočju, zlato ožarjeni vrhovi v daljavi – taki prebliski nadnaravne lepote nam prikažejo naš svet kot neverjetno skrivnost in razkošje. V divji igri naravnih sil pa, ko se okrog vrhov zaganjajo veter, oblaki, grom in blisk, se v gorah skrivajo mogočne sile izven naših moči kar vse nas navdaja z občutkom občudovanja in strahu. Zato mnoga ljudstva po svetu častijo gore kot sveta mesta.

Podobno je za mnoge Slovence tudi pojem Triglavski narodni park mnogo več, kot le naravna vrednota državnega pomena z vsem bogastvom naravne in kulturne dediščine; njegov pomen vidijo tudi v njegovi bogati duhovni, kulturni, simbolni, nacionalni dimenziji, v tesni sklenjenosti naravnega in duhovnega, fizičnega in metafizičnega, predmetnega in simbolnega v dojemanju in pojmovanju tega prostora. Zato obstaja v ozadju nacionalnega, to je narodno državnega varovanja TNP še mnogo več, kot le varovanje enkratnega naravnega imetja, ki so »nam ga v upravljanje in gospodarjenje zaupali naši vnuki«. Ne nazadnje, v teku desetletij se je v zvezi s Triglavom in njegovim »kraljestvom« napajalo tudi slovensko pojmovanje svobode, samostojnosti in na koncu državnosti.(po Kmeclu, Posvet SAZU)

Temeljni namen zakona o narodnem parku je zavarovanje naravnih vrednot in krajinskih značilnosti ter prvobitne narave z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi, ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti, varstvo in ohranitev kulturne krajine in kulturne dediščine in v robnem območju narodnega parka z naravnimi vrednotami, kulturno dediščino in krajinskimi značilnostmi usklajene dejavnosti turizma, kmetijstva in gozdarstva

Namen tega zakona je tudi zagotoviti ohranitev vseh ekološko pomembnih območij in življenjskih prostorov, kot so mokrišča, gozdni rezervati, rastišča in gnezdišča ogroženih vrst, mravljišča, itd., ohranitev in pospeševanje tradicionalnega pašništva na celotnem območju narodnega parka, vse pa na način, ki ni v nasprotju s temeljnim namenom varstva, znanstveno proučevanje in spremljanje naravne dinamike življenjskih združb na območju narodnega parka ter zagotavljanje, da ta dinamika ne bo motena, omogočanje izobraževanja in uživanja vrednot narodnega parka ter oddih prebivalcem in obiskovalcem narodnega parka, vse pa na način, ki ni v nasprotju s temeljnim namenom varstva in ohranitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov in druge nepremične kulturne dediščine v njenih (kvalitetah) kot so: …. na območju narodnega parka.

Za dosego temeljnega namena varstva iz prvega odstavka tega člena je zlasti nujno prenehanje z gozdarskimi dejavnostmi v osrednjem območju narodnega parka in dolgoročno omogočanje naravnih procesov brez človekove dejavnosti ob uporabi znanstveno-raziskovalnih dognanj ter prenehanje trofejnega in komercialnega lova na celotnem območju narodnega parka in dolgoročno zagotavljanje reguliranja odstrela divjadi, vse pa na podlagi strokovnih in znanstvenoraziskovalnih dognanj.

Poleg tega je namen zakona pospeševanje razvoja v vplivnem območju narodnega parka, v

kolikor ni to v nasprotju s cilji in nameni varstva narodnega parka..

Namen zakona je tudi zagotoviti znanstveno spremljanje in opazovanje ter raziskovanje s ciljem, da se proučuje vzpostavljanje in razvoj naravnih in naravnemu stanju podobnih življenjskih združb, posreduje spoznanja in izsledke naravovarstveni znanosti in stroki in mednarodnim programom o vplivih človekove dejavnosti na ekosisteme in o spremembah v okolju. Nadalje, cilj znanstvenega spremljanja in opazovanja ter raziskovanja je proučevanje kulturne krajine in kulturne dediščine ter podpiranje upravljavca narodnega parka pri izvajanju nalog varstva narodnega parka.

Narodni park je namenjen je tudi izobraževanju in oddihu, cilj izobraževalne dejavnosti v narodnem parku pa je predvsem javnosti približati namene narodnega parka in pomen ekoloških soodvisnosti ter posredovati možnosti za doživljanje narave. Cilj izobraževalne dejavnosti narodnega parka je tudi utrjevanje razumevanja narodnega parka pri prebivalstvu v širšem območju narodnega parka kot tudi prispevati k okoljski vzgoji. Pomembno je tudi posredovati javnosti rezultate delovanja upravljavca narodnega parka in drugih pooblaščenih institucij ter tudi znanstvenih in raziskovalnih projektov in programov.

Narodni park je ustanovljen s ciljem, da se dediščino tega edinstvenega območja, ki smo jo prejeli od svojih prednikov, zapusti naslednjim rodovom vsaj v takem stanju, kot smo jo prejeli mi: 1) bogastvo žive narave – več tisoč rastlinskih in živalskih vrst, od katerih so n.pr. najbolj izstopajoče vrste: triglavska roža, Zoisova zvončnica, svišči, alpska možina, mahovi in lišaji, rušje, gams, kozorog, planinski orel, ruševec, itd., 2) bogastvo nežive narave z množico neponovljivih naravnih znamenitosti, kot so izviri, hudourniki, vodotoki, slapovi, jezera, močvirja, barja, mokrišča, ledenik, podzemske jame, brezna, gorski grebeni, vrhovi, naravna okna, naravni mostovi, soteske, korita, morene, balvani, kraške oblike, itd. ter 3) izjemno kulturno krajino z bogato kulturno dediščino, kot so pastirska naselja, grbinasti travniki, naravni cvetoči travniki, drobna struktura njiv in polj, obpotne ograje, tipična arhitektura kmečkih hiš, cerkve, kapele, znamenja, žage, mlini, viseče brvi, trdnjave, spomeniki, arheološka dediščina, itd.

2.2. Poglavitne rešitve

Izhodišče je ZNTP iz leta 1981. Vse dobre rešitve naj ostanejo nespremenjene. Zunanje meje narodnega parka po zakonu iz 1981 se ne spremenijo, razen v delih, ki se na podlagi odločitve prebivalcev in občin na novo vključijo v narodni park (…….). Notranje meje se v korist robnega območja le deloma spremenijo na območju Bohinja, medtem, ko se osrednje območje poveča tako, da obsega najmanj tri četrtine celotne površine narodnega parka. Na novo se določi vplivno območje narodnega parka, ki se pokriva z mejami občin na območju narodnega parka.

Osrednje območje je namenjeno uresničevanju naravovarstvenih ciljev, varstva in ohranjanja naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov, ohranjanje prvobitnih naravnih območij, biotske raznovrstnosti, življenjskih prostorov rastlin in živali ter za omogočanje obiskovanja in rekreacije ter kulturnih, vzgojno izobraževalnih in znanstvenih dejavnosti v obsegu in na način, ki je za naravo čim manj moteč.

Z zakonom se določi, da se v prehodnem obdobju do največ 15 let od njegove uveljavitve, lahko z načrtom upravljanja narodnega parka v osrednjem območju narodnega parka oblikujejo podobmočja, kjer je še možna tradicionalna oblika rabe naravnih virov, to je izvajanje dejavnosti kmetijstva, gozdarstva, lova in ribolova, če le-te niso v (grobem) nasprotju z nameni osrednjega območja narodnega parka. Postopoma pa ta območja postanejo osrednje območje brez človekovih posegov.

Robno območje je poleg ohranjanju narave, omejene poselitve oziroma ohranjanju nepozidane krajine in njene kulturne istovetnosti namenjeno tudi dejavnostim prebivalstva v narodnem parku, pri čemer se dejavnosti izvajajo po načelu trajnosti in sicer na področju kmetijstva, gozdarstva, domače in umetne obrti ter turizma, vse pa prilagojeno krajinskim značilnostim in naravnim vrednotam in ne v nasprotju z nameni narodnega parka.

Vplivno območje parka naj prispeva k boljšemu varstvu narodnega parka zato so v tem območju dovoljeni le posegi, ki ne pomenijo tveganja ali nevarnosti za okolje in njihovi škodljivi vplivi ne vplivajo posredno ali neposredno na poslabšanje obstoječega stanja v narodnem parku.

.

Za območje narodnega parka in njegovo vplivno območje se v skladu s predpisi o urejanju prostora ob upoštevanju načrta upravljanja, sprejme regionalna zasnova prostorskega razvoja kot neobvezna strokovna podlaga za načrtovanje. Z regionalno zasnovo prostorskega razvoja se poleg vsebin, ki jih določajo predpisi o urejanju prostora, določijo tudi možnosti za razvoj krajine kot tudi za sprejem ukrepov za varstvo in ohranjanje krajine in pri tem še nekatere usmeritve kot n.pr. za ohranitev krajine v njeni lepoti in posebnosti, za ohranitev biološke raznovrstnosti v narodnem parku in v njegovem vplivnem območju, za pospeševanje naravi prijazne rabe in izkoriščanja naravnih virov, itd.

Pri načrtovanju je potrebno upoštevati potrebe prebivalcev v narodnem parku in njegovem vplivnem območju, predvsem pa zagotavljati uravnotežene življenjske in delovne pogoje, posebej še pri dejavnostih obrti in turizma ter primerne pogoje za kmetijstvo, gozdarstvo in prometne potrebe, pri tem pa zagotavljati prvenstvene cilje in namene narodnega parka.

Na območju narodnega parka pa ni dopustno načrtovati novih poselitvenih območij, ki določajo nova naselja. Občine na območju narodnega parka morajo pred sprejetjem prostorskih načrtov za območje narodnega parka pridobiti predhodno soglasje upravljavca narodnega parka, o izdaji upravnega akta ali lokacijske informacije pa so pristojni organi dolžni seznaniti upravljavca narodnega parka, razen za gradnje v osrednjem območju narodnega parka, ko lahko upravni in občinski organi, pristojni za njihovo izdajo, izdajo le na podlagi veljavnega prostorskega načrta in po predhodnem soglasju upravljavca narodnega parka.

Za narodni park se izdela načrt upravljanja, ki poleg vsebin določenih s predpisi o ohranjanju narave in vsebin določenih s tem zakonom, vsebuje tudi program odkupa, zakupa, najema ali zamenjave zemljišč, ki so na območju narodnega parka v zasebni lasti.

Načrt upravljanja se sprejme za dobo deset let in predstavlja srednjeročni program za razvoj narodnega parka ter vsebuje ukrepe, ki so nujni za izvedbo namenov iz tega zakona. Na podlagi načrta upravljanja pripravi upravljavec narodnega parka za vsako koledarsko leto letni načrt s podrobnimi ukrepi, s katerimi se usmerja razvoj narodnega parka. Za izvedbo načrta upravljanja se v proračunu Republike Slovenije zagotovijo namenska sredstva.

Z zakonom se določi obveznost Vlade RS za uvedbo spodbud in za sofinanciranje projektov in investicij na območju narodnega parka, vse pa v skladu s prostorskimi načrti in z načrtom upravljanja narodnega parka. Vlada tudi predpiše podrobnejša merila in kriterije za prednostno dodeljevanje sredstev iz tega naslova. Upravičenci do spodbud in sofinanciranja so prebivalci v parku za stanovanjske objekte in dejavnosti v skladu s razvojnim programom občine, ter pravne osebe in lastniki zemljišč, če opravljajo tako dejavnost na območju parka ter upravljavec narodnega parka za urejanje parkovne infrastrukture.

Za projekte in investicije lokalne skupnosti na območju narodnega parka, ki so določene v razvojnem programu občine v narodnem parku in so v skladu s prostorskimi načrti ter z načrtom upravljanja narodnega parka in ki se financirajo v skladu s predpisi o financiranju občin, se lokalni skupnosti v narodnem parku v državnem proračunu zagotovijo dodatna sredstva za sofinanciranje ne glede na določbe predpisov, ki urejajo financiranje občin, v višini 80 % predračunske vrednosti projekta ali investicije.

V zakonu so tudi predpisani režimi obnašanja, ki naj zagotovijo, da bo na območju narodnega parka vsako uničenje, poškodovanje ali sprememba krajine ali njenega dela preprečena zato je zlasti prepovedano: izkopavati ali drugače spreminjati podobo krajine, odvzemati kakršenkoli material, osuševati ali zasipavati mokrišča, ograjevati zemljišča, izravnavati grbinaste travnike, poškodovati ali spremeniti življenjske prostore (biotope) rastlin in živali, vnašati v naravo rastline ali živali, uporabljati fitofarmacevtska sredstva, sredstva za zaščito lesa ali druge kemikalije, gnojila ali sredstva za izboljšanje tal, z dodajanjem kemikalij za utrjevanje snega umetno zasneževati smučišča, utrjevati smučarske proge na smučiščih ali smučarske proge za tek na smučeh izven smučišč in pridobivati nove površine za obdelovanje in druge kmetijske namene.

Zaradi varstva rastlin in živali je nadalje prepovedano poškodovati ali odvzemati iz narave katerekoli rastline ali njihove dele kot tudi iztrgati, izkopavati ali odnašati korenine, gomolje ali čebuljice, v naravi živeče živali namerno vznemirjati, hraniti, zastrupljati, nastavljati naprave za lovljenje, jih loviti ali ubijati ter odkrivati, odvzemati ali poškodovati njihova gnezdišča ali bivalne prostore, pasti domače živali izven za to določenih območij planin in brez pašnih redov, nabirati gozdne sadeže in gobe v nasprotju z določili v drugih zakonih in uredbah, loviti divjad in loviti ribe.

V narodnem parku je tudi prepovedano postavljati table, napise in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje, razen tabel za označevanje turističnih in planinskih poti ter poti, ki jih označuje upravljavec parka, graditi proizvodne objekte, graditi hotele, motele, hotelska in apartmajska naselja, razen prenočitvenih zmogljivosti do 50 ležišč v obstoječih naseljih in znotraj poselitvenega območja, graditi vojaške objekte ali rekonstruirati obstoječe, graditi individualne počitniške hiše ali počitniška stanovanja in dozidati ali nadzidati obstoječe, izven obstoječih naselij graditi nove stanovanjske objekte, jih dozidati ali nadzidati, izven obstoječih naselij graditi planinske domove, bivake, zavetišča in lovske koče ter druge objekte z gostinsko dejavnostjo in dozidati ali nadzidati obstoječe, graditi odlagališča odpadkov, graditi površinske vodne zbiralnike, graditi ceste, smučišča in tekaške proge ali povečevati in razširjati obstoječe, graditi žičnice in vlečnice ali rekonstruirati in širiti obstoječe, graditi vlake in druge naprave za spravilo lesa, graditi objekte in naprave za oskrbo z energijo, graditi vzletno-pristajalne steze za letala in helikopterje ali povečevati obstoječe, graditi objekte za hranjenje nevarnih snovi, graditi pomožne bivalne objekte ali pomožne objekte za hrambo pridelkov, spreminjati namembnost obstoječih počitniških hiš, v počitniške namene spreminjati namembnost obstoječih bivalnih in drugih objektov in jih dajati v najem, spreminjati namembnost obstoječih kmetijskih objektov izven naselij v druge rabe, uporabljati obstoječe objekte v nasprotju z njihovim namenom, graditi in postavljati nadzemske vode za oskrbovanje, nadelava novih planinskih poti in odlagati ali odmetavati odpadke izven za to določenih mest.

Prepovedano je tudi uporabljati čolne, vodna plovila na motorni ali električni pogon in druge vrste vodnih naprav, spuščanje po brzicah in soteskanje, kopanje in potapljanje, vzletanje in pristajanje z jadralnimi padali, zmaji ali baloni, letenje z letali na motorni pogon in z modelnimi letali, razen letenja v mednarodnem zračnem prometu, voziti ali parkirati vozila vseh vrst izven cest, poti in parkirnih prostorov, ki so posebej označeni v skladu s prometnimi predpisi, voziti s pasjo vprego ter voziti z bivalnimi avtomobili ali jih parkirati izven naselij, jezditi in kolesariti izven za to določenih cest in poti, uporabljati druga vozila na motorni pogon, uporabljati motorne sani, šotoriti, taboriti, postavljati avtodome in bivalne prikolice, kuriti ogenj in prenočevati izven za to namenjenih bivalnih objektov, postavljati razne reklamne in druge table, spominske križe kot tudi označevati poti brez dovoljenja upravljavca narodnega parka, usmerjeno osvetljevati, uporabljati osvetljene reklamne panoje, svetlobne panoje, svetlobne snope kakršnekoli vrste ali oblike, povzročati hrup ter izven zgradb in avtomobilov uporabljati zvočne in slikovne aparate, glasbene instrumente in radijske naprave razen mobilnih telefonov in radijskih zvez, onesnaževati površine, vključno vode, pustiti psa s povodca, organizirati pohode in druge množične prireditve, izvajati vojaške in druge vaje.

V zakonu so tudi določene izjeme od prepovedi. Za posamezno izjemo pa je potrebno pridobiti predhodno soglasje upravljavca oziroma je taka izjema dopustna že na podlagi ureditve v načrtu upravljanja.

.

Izjeme od prepovedi so določene za nujne ukrepe za odvrnitev neposredne nevarnosti za zdravje ljudi ali premoženje in reševanje ljudi ter premoženja. Ta izjema velja le za čas trajanja neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ali premoženje. Izjema je tudi. delovanje policije in drugih organov pri nadzoru državne meje ter ukrepanje policije v okviru njihovih nalog in pooblastil. Izjema je promet po cestah in poteh, ki so zaprte za javni promet, za potrebe opravljanja nalog v zvezi z upravljanjem narodnega parka ter za izvajanje znanstvene in raziskovalne dejavnosti ter monitoringa ter za osebe, ki opravljajo pašništvo in oskrbo planinskih postojank in za osebe, ki uporabljajo invalidska vozila na električni pogon. Izjema je tudi sezonska uporaba čolnov in vodnih plovil na električni pogon ter kopanje na območju za to določenega naravnega kopališča na Bohinjskem jezeru ter športno in rekreacijsko čolnarjenje na določenih odsekih rek in potokov v narodnem parku, vse pa le na podlagi načrta upravljanja. Izjemoma je dovoljeno uporabljati motorne sani za reševanje, za oskrbo planinskih postojank ter za urejanje smučarskih tekaških prog, vendar le, če je to v skladu z načrtom upravljanja. Letenje s helikopterji in z letali na motorni pogon za namene zaščite, reševanja in pomoči ob naravnih in drugih nesrečah, za potrebe meteorološke službe ter za potrebe geodetskega, filmskega in dokumentarnega snemanja ter v skladu z načrtom upravljanja tudi za potrebe vzdrževanja narodnega parka in infrastrukture v narodnem parku ter oskrbovanja planinskih postojank v visokogorju. Izjemoma je v robnem območju dovoljeno vzletanje in pristajanje z jadralnimi padali, zmaji in baloni na za to določenih mestih, vse pa v skladu z načrtom upravljanja;

Na celotnem območju parka je dovoljena tudi graditev objektov in naprav za evidentiranje meteoroloških, hidroloških, agroloških in ekoloških razmer ter geoloških, seizmoloških in drugih geofizikalnih pojavov, posegi v zvezi z ureditvijo ogleda in obiskovanja naravnih vrednot, objektov kulturne dediščine in kulturnih spomenikov, vse pa v skladu z načrtom upravljanja, ograjevanje zemljišč pri upravljanju z vodami, izvajanju raziskovalnih dejavnosti, varstvu naravnih vrednot ter objektov kulturne dediščine ali kulturnih spomenikov in v poselitvenih območjih robnega območja ter za potrebe kmetijstva, izven naselij rekonstrukcija obstoječih planinskih domov, zavetišč in objektov za potrebe upravljavca in znanstveno raziskovalnih namenov v okviru obstoječih gabaritov in značilnosti stavbne dediščine, gradnja nujnih infrastrukturnih objektov in naprav za navedene rekonstrukcije ter dozidava ali graditev za potrebe pašništva, vse pa, če je v skladu z načrtom upravljanja;

Za robno območje so še naslednje izjeme: dovoljena je graditev stanovanjskih objektov in objektov za izvajanje obrtne, turistične in kmetijske dejavnosti ter infrastrukturnih objektov in naprav v obstoječih naseljih, vendar le na podlagi prostorskih načrtov in sprejetih v skladu s tem zakonom, graditev takih objektov izven naselij, če gre za potrebe stalnih prebivalcev v narodnem parku in za potrebe upravljavca, graditev površinskih vodnih zbiralnikov s skupno prostornino do 5.000 m/3 vode, graditev objektov za oskrbo z energijo iz obnovljivih virov energije za potrebe prebivalcev in dejavnosti v robnem območju parka in sicer sončne energije, biomase in geotermalne, v naseljih postavljanje tabel, napisov in drugih objektov ali naprav za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje, vse pa v skladu z veljavnimi predpisi, odvzem naravnega kamna, proda, peska, mivke za potrebe prebivalcev in dejavnosti v narodnem parku, izjemoma uporaba fitofarmacevtskih sredstev na obdelovalnih zemljiščih, vse pa na podlagi izjemnega dovoljenja ministrov pristojnih za okolje in kmetijstvo, opravljanje dejavnosti kmetijstva in gozdarstva na zemljiščih v zasebni lasti in zemljiščih drugih upravičencev, vse pa v skladu s kmetijskimi predpisi.

in z načrtom upravljanja;

V zakonu se tudi določa obveznost sprejema podzakonskega akta – Pravilnika o merilih in pogojih za gradnjo in obnovo pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, hlevov, pastirskih koč – stanov v robnem območju, če je njihova raba povezana z opravljanjem kmetijske dejavnosti v TNP.

V prehodnem obdobju so v osrednjem območju dovoljene izjeme tudi za opravljanje dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, lova in ribolova v skladu z načrtom upravljanja in s programom postopnega prenehanja dejavnosti.

Zakon tudi določa ukrepe za ohranjanje in vzdrževanja gozda, ki se izvajajo izključno v skladu z nameni narodnega parka, zato se na osrednjem območju narodnega parka določbe

zakona o gozdovih, ki se nanašajo na izkoriščanje in rabo gozdov ne uporabljajo, v robnem območja pa le v skladu z načrtom upravljanja. Za zavarovanje sosednjih gozdov, natančne meje pa morajo biti določene v načrtu upravljanja, izvaja upravljavec znotraj najmanj 500 m pasu na meji narodnega parka ustrezne ukrepe za preprečitev škode na gozdu izven narodnega parka.

Upravljavec je tudi dolžan regulirati številčnost parkljarjev v skladu z nameni narodnega parka, po potrebi pa tudi druge lovne živali, vse pa na podlagi načrta upravljanja ter izsledkov raziskav o divjadi. Upravljavec v okviru znanstvenih raziskav nadzira razvoj ribje populacije, ribolov pa je dopusten le za znanstvene in raziskovalne namene.

Upravljanje z narodnim parkom je javna služba., za opravljanje javne službe pa vlada ustanovi Javni zavod Triglavski narodni park. Organi javnega zavoda so svet zavoda, strokovni svet in direktor. Upravljavec narodnega parka opravlja z zakonom določene varstvene, raziskovalne, izobraževalne, strokovne, nadzorne in upravljavske naloge na območju narodnega parka ter v skladu z aktom o ustanovitvi javnega zavoda upravlja z nepremičninami vključno z zemljišči v državni in občinski lasti, uresničuje predkupno pravico lokalne skupnosti in države do nakupa nepremičnin, vključno s spomeniki in naravnimi vrednotami v narodnem parku in opravlja strokovni nadzor nad izvajanjem koncesij. Na podlagi javnega pooblastila izvaja upravljavec neposredni nadzor nad izvajanjem varstvenih režimov na območju narodnega parka in v ta namen organizira nadzorno službo.

Upravljavec sodeluje z lokalnimi skupnostmi pri doseganju namena zavarovanja in zastavljenih ciljev varstva in razvoja v narodnem parku in njegovem vplivnem območju s svetovanjem občinam in drugim državnim organom, institucijam in nevladnim organizacijam, predvsem pri varstvu narave in kulturne dediščine in pri prostorskem načrtovanju ter razvoju turizma in drugih dejavnosti.

Upravljavec je v okviru določil zakona nosilec javnega pooblastila v postopkih sprejemanja in izvajanja prostorskih načrtov in na njihovi podlagi izdanih aktov za območje narodnega parka in za njegovo vplivno območje.

Organ upravljanja javnega zavoda je svet javnega zavoda, ki ga sestavlja šest predstavnikov ustanovitelja, en predstavnik delavcev zavoda in dva predstavnika, ki jih ustanovitelj imenuje na predlog lokalnih skupnosti na območju narodnega parka, pri čemer enega predstavnika predlagajo občine Tolmin, Bovec in Kobarid, enega pa občine Bohinj, Bled, Kranjska gora in Jesenice. Minister pristojen za ohranjanje narave imenuje strokovni svet javnega zavoda, ki obravnava vprašanja s strokovnega področja dela zavoda.

Zaradi uveljavitev večjega vpliva lokalnih skupnosti in sodelovanja z njimi ter z drugimi dejavniki na območju narodnega parka se ustanovi Forum Triglavskega narodnega parka, ki je neodvisno posvetovalno telo, ki daje upravljavcu pobude in priporočila za izvajanje varstvenih, izobraževalnih, strokovnih in upravljavskih nalog, predvsem pa v pripravah načrta upravljanja ter ocenjuje stanje na območju narodnega parka.

Zakon tudi določa način in pogoje za podelitev koncesije.

Z zakonom se določijo tudi kazenske določbe za prekrške in kazni za kršitev prepovedi iz zakona ter določa njihovo višino.