Bojko Jerman

Zadnji čas se z avtobusom vozijo po Sloveniji vsi najvišji predstavniki občine Velenje, rudnika Velenje in termoelektrarne Šoštanj z namenom, da bi drugo slovensko javnost, ki zganja vik in krik okoli TEŠ 6, vendarle spravili k pameti z nedvoumnimi tehničnimi in ekonomskimi podatki. Kot da bi bili drugod v Sloveniji nevoščljivi Šaleški dolini za to investicijo in kot da številni oponenti (doktorji, magistri, strokovnjaki, profesorji…) ne bi bili tako pametni in ne bi razumeli, da je nova termoelektrarna v vseh ozirih (ekonomsko, ekološko, tehnično…) boljša od več desetletij starih energetskih blokov. Problem TEŠ6 pa sploh ne tiči v sami tehničnih parametrih te investicije, ampak v številnih drugih elementih tega projekta in predvsem v razmerju med to investicijo in drugimi aktivnostmi te države do trajnostne energetike. In teh problemov je kar nekaj.

Neprimerno voden projekt

Projekt vodi podjetje, kot da gre za komercialni projekt nekega pač podjetja. Dejansko gre za javni projekt, za izkoriščanje javne dobrine, premoga, za javno energetsko politiko, za javna poroštva za kredite, za tudi javno uporabo in plačevanje tako proizvedene elektrike, za javne eksterne, okoljske stroške in koristi… Ob tako pomembnem javnem strateškem projektu, se tako prejšnji kot aktualni minister v kamero hvalita, da o projektu nič natančnega ne vesta, da pogodb nista videla in da onadva res ne moreta vtikovati nos v vsako poslovno pogodbo. Kot da bi imela vsak dan na mizi za več milijard evrov raznih pogodb in odločitev. Takšno obnašanje pomeni lahko le dvoje: ali sta ministra vključena v marketinške stroške tega projekta, ali pa sta opravilno nesposobna.

Ob takšnem nadzoru je razumljivo, da so stroški investicije težko razumljivi in netransparentni in da se v času, ko so cene v gradbeništvu padle za 30%, niso dovolj znižale. Rezultat navedenega je cena električne energije okoli 70 € za MWh, kar ni ravno konkurenčno in zaradi te vprašljive konkurenčnosti v projekt ne vlagajo tržni igralci, ampak država s poroštvi in banke.

Premalo alternativnih predlogov

Ne gre le za alternativne načine oziroma vire za oskrbo z energijo (JEK2, elektrarna na črni premog v Kopru, plinski agregat v Šoštanju v velikosti za pokrivanje moči frekvenčnega regulatorja, reaktiviranje Brestanice – plin ima veliko manj izpustov in okoljskih stroškov kot lignit…), ampak tudi za alternativno uporabo lignita v Velenju. Gre za vprašanje dinamike porabe premoga in za to, kateri blok bo kdaj in koliko premoga porabil. Gre tudi za vprašanje ali je ravno izbrani način uporabe premoga tehnično in ekonomsko najprimernejši (kaj pa utekočinjenje?). Kaj pa uporaba premoga v petrokemični in celo živilski industriji? O teh alternativah strokovna in laična javnost ni bila obveščena, zato ne vemo kakšni bi bili njihovi ekološki, ekonomski in drugi parametri, če so bile tovrstne študije sploh narejene. Pogrešamo tudi resno študijo o vključevanju biomase, kot trajnega in obnovljivega energetskega vira med energente TEŠ6. Namreč v Sloveniji je vsako leto na voljo (za potrebe energetike izkoristljiv) prirast biomase dimenzije 1,3 TWh, s katerim bi lahko poganjali TEŠ 6 tudi brez premoga, vendar pa bi se morali lotiti zbiranja biomase na resen način. Ob zdajšnji ceni toplote iz biomase, ki je pod 30 evrov za MWh, to pomeni, da je ob kombinirani proizvodnji že danes biomasa konkurenčna premogu v termoelektrarnah, predvsem pa ceni ektrične energije, na katero kaže računica za TEŠ6. Ob organiziranem zbiranju in predelavi, pa bi bila ekonomičnost lahko le še boljša. Če bi TEŠ 6 res hotela biti dolgoročni ekološki projekt, potem bi morala sloneti na počasni, vendar odločni zamenjavi premoga z biomaso in bi premog moral predstavljati »mrzlo« rezervo. Ponudniki projekta nove termoelektrarne nimajo odgovorov na našteto, ampak le načelne izjave o biomasi.

Ali je kdo izračunal eksterne stroške za posamezne investicije v nove vire in jih tudi obračunal, pa ne le CO2 takso? Ali ni zmanjšanje klasične proizvodnje v Šoštanju največja priložnost Slovenije, da korenito zmanjša emisije CO2 in se izogne kaznim iz tega naslova in raje vlaga v proizvodnjo, ki nima emisij CO2? Tako kot smo se že enkrat odločili, ko je šlo za Trbovlje, kjer so bile napovedi tudi apokaliptične, pa se ni nič takega zgodilo.

Asimetrično vlaganje v URE, OVE in nove tehnologije

Medtem ko že desetletja na raznih strokovnih srečanjih kompetentni strokovnjaki dokazujejo, da je vlaganje v »negawatne« potenciale (s katerimi bi zmanjšaili porabo energije za isti učinek) v vseh ozirih bolj narodnogospodarsko ekonomično, še nisem videl razpisa s katerim bi se javna sredstva ali poroštva nudila za narodnogospodarske strateške projekte na področju trajnostne energetike.

Višina vlaganj v klasične neobnovljive vire energije ni le nesorazmerna z vlaganji v URE in OVE ampak je tudi v neskladju s sočasno realizacijo nacionalnih razvojnih projektov, med katerimi je tudi trajnostna energetika. Ta projekt je prejšnja vlada začela, ta ga je pa ukinila, oziroma utopila v drugih programih. Če ne drugega bi ta projekt lahko takoj postregel z demo projekti na vodik (samooskrbna hiša na vodik, vozila na vodik…) ali še kakšnim demo projektom, ki jih kot država sploh nimamo. Lahko bi denimo spodbudil realizacijo termohidroničnega pridelovanja "bio premoga" in sveže biomase, kar je za Slovenijo pomembna dolgoročna alternativa izrabe (sveže) biomase.

Država kot negativen namesto pozitiven zgled

Kako naj neka politika ali neka država prepričljivo govori o trajnostni energetiki, če se sama tako tudi ne obnaša? Najprej gre za problem lastnih investicij: njihove okoljske kakovosti, vodenja, vzdrževanja in obnove svojih stavb. Z javnimi razpisi, kjer odloča najnižja cena, smo prišli do javnih stavb, ki so prej v posmeh kot v ponos trajnostni politiki, energetski učinkovitosti in podobnim javno deklariranim ciljem.

Ne le, da se država kot investitor in uporabnik generalno ne obnaša trajnostno: nimamo tudi klasičnih mehanizmov in spodbud za trajnostno gradnjo, ne ustreznih predpisov, ni selektivne spodbujevalne politike (zakaj nimamo za oskrbo neke stavbe z biomaso in solarno energijo skoraj brezplačnih kreditov?), še vedno nimamo energetske izkaznice, nimamo sistemskih in trajnih virov za sanacije….

Krivec za takšno stanje je izključno (energetska) politika, ki v zadnjih 30-40 letih stalno govori in piše eno, dela pa drugo. Trajnostnih energetskih dokumentov, strategij in knjig imamo na gore in bi jih bilo potrebno prepovedati pisati, kajti takšno pisanje je doslej le jemalo čas in denar, v praksi pa je šlo vse po starem. Namesto Nacionalnih Energetskih Programov, bi se morali osredotočiti na Nacionalno Energetsko Politiko, seveda trajnostno, kar je za nekoga, ki je tem področju strokovnjak popolnoma jasna naloga brez trošenja papirja.

Za navedeno stanje nismo krivi mi, ki že 30 let govorimo, delamo in predlagamo isto, ampak je odgovorna politika, ki istih 30 let tudi govori kot govorimo mi, dela pa povsem drugače. To pa je mogoče le zato, ker nosilci političnih funkcij ne prevzemajo nikakršnih dejanskih sankcij za svoje neprimerne odločitve, kar pa je že druga zgodba.

Mag. Bojko Jerman

Predsednik strokovnega sveta SMS – zeleni Evrope

Izvršilni predsednik Slovenskega društva za sončno energijo

Direktor E-NETSI d.o.o.