Izkoriščanje bioenergije je v zadnjem času spričo vedno večjega povpraševanja po energiji znatno
pridobilo na pomenu. Vendar pa ni vsaka oblika proizvodnje in izkoriščanja energetsko bogatih rastlin
efektivno in strpno do okolja. Trenutno prevladujoča praksa gojenja energetsko bogatih rastlin (prelom
v izrabi zelenih površin, gojenje koruze, pšenice in repice) še bolj znižuje nizko vsebnost humusa v
naših tleh
Opustitev kolobarjenja vodi k izgubi humusa…
Pri raziskavi primernosti gojenja energetskih rastlin za
okolje igra odločilno vlogo dejstvo, KATERE rastline
gojimo in kako intenzivne so setve. Že v letu 1999 je bila
v neki raziskavi na institutu Wuppertal analizirana vrsta
kultur po posebej zasnovanem in na ekosistemske
soodvisnosti orientiranem sistemu kriterijev, da bi s tem
ugotovili površinske potenciale pridelave energetsko
zanimivih rastlin v okviru trajnega kmetijstva. Pri tem se
je izkazalo, da je ocena oljnega lanu lahko zaradi
ugodnega vpliva na rastišče in na kolobarjenje pozitivna.
Prav tako imajo ugodne vplive na rastišče tudi sončnice,
vendar pa postavljajo tudi visoke zahteve do zemljišča.
Pšenica se na osnovi visokega deleža pri kolobarjenju in
problemov odpornosti do travnih herbicidov smatra le za
omejeno priporočljiva. Oljna repica in predvsem koruza
zaradi visokih zahtev nista priporočljivi, vplivi na rastišče
so srednji do negativni, visoka občutljivost pa terja
porabo kemijsko-sintetičnih sredstev, kar kvari ekološko
bilanco proizvodnje energije. Omenjeni rezultati so bili
potrjeni z aktualnimi študijami1.
…to pa slabša posledice klimatskih sprememb
Zgostitev zaporedja setev in nadomestitev vmesnih setev
rastlin, ki imajo visok potencial za reprodukcijo humusa z
energetsko bogatimi, humus uničujočimi energetskimi
kulturami vodijo do, za slabšanje klimatskih sprememb
absolutno kontraproduktivnega trošenja humusa. Izginjanje
humusa in s tem povezan padec biološke aktivnosti,
povečujejo zgostitev in erozijo ter zmanjšujejo
propustnost in sposobnost akumulacije vode2. To
bistveno povečuje posledice klimatskih sprememb –
ekstremne padavine, poplave in suše. Za spopad z
naštetimi posledicami moramo naše kmetijske površine
popraviti z ustreznimi ukrepi za obogatitev humusa, da bi
si tako zagotovili zanesljive žetve. Ker je humus tudi
pomemben nosilec CO2 bi ti ukrepi hkrati tudi ščitili naše
podnebje.
Tudi gnojenje z gnojevko iz obratov za
proizvodnjo bioplina povzroča izrabo humusa
Nerazumljivo je, da se učinek fermentirane gnojevke na
gospodarjenje s humusom ter na zdravje tal in živali v
raziskavah popolnoma zanemarja. Ob tem ima gnojevka
iz naprave za proizvodnjo bioplina za reprodukcijo
humusa še slabšo sposobnost. S fermentacijo se
vsebnost ogljika zmanjšuje, vsebnost organsko nevezanega
dušika pa zvišuje.
Izključno z gnojevko torej nadomeščanje humusa ni
mogoče (na dolgi rok je to vprašljivo tudi pri uporabi
nefermentirane gnojevke). Za zadovoljiv dovod ogljika so
deleži dušika mnogo preveliki.
Ker vsebuje fermentirana gnojevka še večji delež hitro
razpoložljivega dušika in še manj nepredelanega ogljika
kot nefermentirana gnojevka, prinaša za mikroorganizme
v prsti še manj hrane3. Avtorja GUTSER/EBERTSEDER
v njunih študijah ugotavljata, da pri kolobarjenju gnojenje
le z ostanki gnojevke po fermentaciji ni zadovoljivo.
Optimalni delež dušika vodi k degradaciji humusa. Te
okoliščine so bile doslej v znanosti in praksi komaj kdaj
obravnavane. Nasprotno, večkrat je bilo poudarjeno, da
razpolaga fermentirana gnojevka z »izboljšanimi« sposobnostmi
gnojenja. Za ekološko pridelavo je v nekaterih
publikacijah propagirano uporabo fermentirane gnojevke
razumeti kot skrajno kritično, ker nasprotuje principu
ekološkemu kmetijstvu lastnega pospeševanja rodovitnosti
tal.
Zanemarjamo raziskave o kvaliteti ostankov po
fermentaciji
O nadaljnjih možnih negativnih, ali pa tudi pozitivnih
učinkih ostankov po fermentaciji na tla je doslej znanega
le malo. Kot primer lahko navedemo, da je o vplivih
vnosov težkih kovin in antibiotikov iz krmil, vnosa bakra iz
reje pujskov ali dezinfekcijskih sredstev na mikroorganizme
komaj znanega. Tudi problem bolezenskih klic
klostridije (Clostridium botulinum) se ne jemlje dovolj

resno. Rezultati iz optimalno potekajočih postopkov za
dobivanje bioplina v raziskovalnih poizkusih z definiranimi
substrati naj bi bili pomirjujoči, vendar pa je realnost
pogosto drugačna. Za občutljiv mikrobiološki proces je
pogosto na razpolago premalo izkušenj in/ali kvalificiranega
svetovanja. Pogosto so naprave za dobivanje
bioplina zasnovane prevelike in se potem manjkajoča
surovina nadomešča z neustreznim substratom n. pr. iz
živilske industrije ali s klavničnimi odpadki. Velik vpliv na
higiensko kvaliteto ostankov po fermentaciji ima
zdravstveno stanje živali v hlevih. Tudi po priporočenem
segrevanju na 70 0C ostanejo spore še žive in inficirajo
površine za krmljenje kar se potem v obtoku še
potencira. Praktične izkušnje kažejo na to, da je možno
stabilnost mikrobiološkega procesa fermentacije in
kvaliteto gnojevke pri obravnavi z efektivnimi
mikroorganizmi popraviti. Opaženi so bili tudi pozitivni
vplivi na zdravje živali. Za raziskave tega je bilo doslej
namenjenih premalo javnih razvojnih sredstev. Vprašanje
okolju primernega načina priprave biomase za proizvodnjo
energije je bilo v zadnjih letih mnogo premalo tematizirano
in premalo raziskano. Politične olajšave (n. pr.
EEG, Energie-Einspeise-Gesetz) so s ciljem ekološke
proizvodnje energije ustvarjale pogoje, ki so ob
pomanjkanju definicije o okolju prijazni obliki proizvodnje
energije inducirale neželene rešitve. Zapoznelo spoznanje
o vprašanju stanovitnosti se nazadnje v kmetijstvu
nanaša na različna tla. Posvetovanja o gospodarjenju s
tlemi zagotavlja doslej spričo pomanjkanja podatkov in
informacij ob teh vprašanjih le omejena stališča. Pouk o
trajnem gospodarjenju s humusom je redkost.
Konkurenca pri trajnostnih oblikah izrabe
zemljišč.
Ne oziraje se na okoljsko sprejemljivost ostajajo
konkurenčni kriteriji pri izrabi zemljišč za različne namene
(pridelava rastlin kot virov energije v primerjavi s trajno
pridelavo živil in krme, izrabo površin za proizvodne in
prometne objekte, stanovanjsko gradnjo, parkovnimi
površinami itd.) še vedno nejasni. Gojenje kultur za
proizvodnjo energije povzroča naraščanje najemnin za
kmetijska zemljišča, s tem pa postajajo dolgoročno
uveljavljeni načini izrabe zemljišč (n.pr. ekološko
kmetijstvo, paša) finančno vedno manj zanimivi. Nujno
potrebna je jasna definicija dobre prakse pri dolgoročnem
gojenju rastlin za proizvodnjo energije. Potem je
vsekakor tudi primerno gospodarju, ki vzdržuje z
ustreznim ravnanjem (z dolgoročno pridelavo kultur za
ljudsko prehrano) na svojih zemljiščih zdrave razmere
priznati finančno nadomestilo.

1 BESTE, A.: MONDERKAMP, F. (2005):
Energija – razumno varčevanje – efektivna poraba –
stanovitna proizvodnja.
Energetska analiza za kmetijske obrate.
Biro za zaščito tal in varstvo pred poplavami, Mainz
2.- BESTE A. (2005): Zaščita kmetijskih površin v praksi.
Osnove, analiza, management, ohranitev funkcij tal pri
Proizvodnji, zaščiti voda in varovanjem pred poplavami.
Verlag Dr. Koester, Berlin
3. GUTSER, R., EBERTSEDER, TH. (2006):
Hranilne snovi v gospodarskih gnojilih in gnojilih kot sekundarnih
surovinah – podcenjeni potencial pri kroženju snovi v kmetijskih obratih.
= KTBL 444

Postanite tudi vi član ALPE ADRIA GREEN – ZA EKO PRIHODNOST NAŠIH OTROK, s tem boste aktivno vplivati k varovanju okolja , to lahko storite, če kliknete spodnjo povezavo:https://alpeadriagreen.wordpress.com/pristopna-izjava/SKUPAJ BOMO MOČNEJŠI !!!