Radioaktivni noji?

Še enkrat se je izkazalo, da ste novinarji še zadnji psihiatri te družbe. PN so poročale 7. februarja na zadnji strani o skrbi sindikata delavcev tržaške sežigalnice, da imajo opravka z mokrimi (nesortiranimi) radioaktivnimi odpadki iz Kampanje.

Odgovorni za naše zdravje z obeh strani meje nam, ob tej vesti, skušajo potisniti glave v pesek. Če zanemarimo, zakaj bi se delavci lagali in si povzročali težave, čudi lovljenje v lastne zanke podpredsednika tržaške pokrajine Igorja Dolenca. Najprej navede, da gre za preostanek sortiranja na jugu Italije, v katerem naj bi bili medicinski radioaktivni odpadki, ki se pred sežigom izločijo. Ali se ni vprašal, kako je lahko tak material v gospodinjskih odpadkih, še bolj pa, zakaj ga niso odstranili že med prvotno separacijo in se je nemoteno peljal preko celega »škornja«, bil v stiku z otroki..in na koncu neprimerno zavarovanimi delavci. Pravi, da zahteva tak odpadek posebno ravnanje; torej kam in kako gre iz Trsta? Še manj je razumljivo, zakaj o tem niso obveščeni državljani in, kdo mu prikriva količine »uvoženih« odpadkov. Po nam dostopnih podatkih, naj bi bilo teh za kar dve tretjini več! Če je vse v redu s tem smetiščnim krematorijem, ga je sodna oblast pred leti pomotoma zaprla, ker so iz njega izhajale prekomerne količine strupov?

Kako to, da opravlja delo za kampanjske naročnike po znatno nižjih cenah, kot so za Tržačane? In, kdo so plačniki uničevanja tovora? Gre za pet družb z omejeno odgovornostjo iz Sicilije, brez obveznega antimafijskega certifikata, ki sklepajo neposredne pogodbe z izvajalci sežiga, brez javnega nadzora. Od teh podjetij ni mogoče izterjati povzročene škode. Vincenzo D’Angelo, upravnik enega od teh, je v zaporu po odredbi sodne oblasti iz Lecceja. Bremeni ga več prekrškov, med katerimi sta tudi hujša nelegalna mednarodna trgovina z odpadki in njihovo uničenje.

Lahko domnevam, da bi se vodstvo tržaške občine, večinskega lastnika sežigalnice, izgovarjalo z nevednostjo. Če je s tem poslom vse neoporečno, zakaj so trije italijanski parlamentarci obrnili na ministra za okolje, da bi posredoval proti sumljivem početju s kampanjskimi smetmi? Slednji o tem gotovo ni obvestil svojega »nadrejenega«, evropskega komisarja za okolje dr. Janeza Potočnika. Kako je lahko bil ta zadovoljen, da nas preplavljajo odpadki kamorre?

Še bolj presenetljiva je naivnost slovenske uprave za jedrsko varnost. Da bi se radioaktivni odpadki sežigali v Trstu je, po njihovem mnenju, nemogoče, ker se nahaja v urejeni državi! Domnevam, da so spregledali 34 okoljskih kazenskih postopkov proti Italiji s strani Evropske skupnosti in ne vedo nič o potopljenih ladjah pred italijansko obalo napolnjenih s sodi z radioaktivnimi snovmi. Če zanemarimo hekerski vdor na merilno spletno stran, ki opozarja na radioaktivnost, bi jim lahko vzbudili sum podatki pomične postaje v Lovranu, na naši strani Miljskih hribov, ki presega v SO₂ Trbovlje za dvakrat, dušikovih oksidov pa je bilo namerjenih toliko kot ob avtocesti v Mariboru..

Zato se obračam na Istrana, dr. Tomaža Gantarja, ministra za zdravje, da bi preprečil nelegalni uvoz odpadkov. S tem ne bo samo izpolnil svojo ustavno obvezo, prihranil denar zdravstveni blagajni in dobil točke pri volivcih, ampak bo tudi omogočil sebi in njemu najdražjim, da dihajo zdrav zrak.

Franc Malečkar, Premančan