Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je predstavilo zamisel o uvedbi občinskega prispevka za pse kot del razprave o spremembah zakona o zaščiti živali. Prispevek bi omogočil občinam dodatne vire financiranja za oskrbo zapuščenih živali, pasjo infrastrukturo ter sofinanciranje sterilizacij in kastracij. Končna odločitev o uvedbi tega ukrepa bi bila v pristojnosti občin.

Ključne točke:

1. Namen predlaganih sprememb: zmanjšanje števila zapuščenih živali in izboljšanje financiranja zavetišč.
2. Zamisel, ne zakon: Ideja o prispevku za pse je zgolj osnutek in bo vključena v zakon le, če bodo občine soglašale.
3. Evropske prakse: Prispevek za pse poznajo tudi v drugih državah, kot je Avstrija.
4. Nasprotovanja strokovnjakov: Kritike poudarjajo, da bi davek prizadel odgovorne lastnike psov, medtem ko bi težave, kot so tihotapljenje in neodgovorno lastništvo, ostale nerešene.
5. Sistemski pristop: Reševanje problematike zavetišč zahteva dolgoročno ozaveščanje, vzgojo in strožje kaznovanje kršiteljev.

Zamisel ostaja predmet razprave, končni predlog pa bo oblikovan po javni obravnavi in posvetu z občinami.

V Sloveniji se že nekaj časa razpravlja o možnosti uvedbe davka na pse, katerega namen naj bi bil financiranje zavetišč in reševanje problematike zapuščenih živali. A čeprav se ideja na prvi pogled zdi smiselna, skriva v sebi vrsto vprašanj in pomislekov, ki jih je potrebno razjasniti, da bi zares razumeli njen učinek na družbo.

Kdo bo plačal in zakaj?

Predlog davka predvideva, da bi dajatev plačevali vsi lastniki psov, ne glede na njihov status ali razlog za posvojitev psa. To pomeni, da bi bil davek enako naložen ljudem, ki so psa posvojili iz zavetišča ali ga vzeli iz neustreznih razmer, kot tistim, ki so psa kupili od vzrediteljev ali celo preko nelegalnih kanalov. Tak pristop pa je izrazito nepravičen do posameznikov in društev za zaščito živali, ki že zdaj prevzemajo odgovornost za zapuščene pse.

Ljudje, ki so psa posvojili, mu nudijo dom, skrbijo za njegovo zdravje in pogosto sami financirajo sterilizacije, kastracije ter druge posege, ki preprečujejo nadaljnje razmnoževanje zapuščenih psov. V primerih, ko zavetišča psa zavrnejo, ga pogosto sprejmejo prostovoljci ali ljubitelji živali, ki iz lastnega žepa krijejo stroške oskrbe. Zakonodaja, ki bi te ljudi obremenila z dodatnim davkom, ne priznava njihovega prispevka k reševanju te družbene problematike.

Nečipirani psi in nečinkovit nadzor

V Sloveniji je problem nečipiranih psov še vedno velik. Po zakonu naj bi bili vsi psi čipirani, a država ne skrbi za dosledno izvajanje te zakonodaje. Občine in zavetišča trenutno še vedno omogočajo, da se nečipiranega psa čipira na stroške občinskega proračuna, skrbniku pa se vrne psa brez kakršnihkoli posledic. Prav tako ni nobenih sistematičnih preverjanj, kam zavetišča oddajajo pse, kar odpira vprašanja o dolgoročni skrbi za živali. Inšpekcija, ki naj bi skrbela za red in kaznovala kršitelje, se pogosto sklicuje na kadrovsko podhranjenost, zaradi česar ostajajo prekrški nekaznovani.

Pravična alternativa: solidarni prispevek vseh državljanov

Namesto obremenjevanja skrbnikov psov bi lahko Slovenija uvedla splošen prispevek, ki bi ga plačevali vsi državljani. Skrb za zapuščene živali je namreč odgovornost celotne družbe, saj so zapuščene živali posledica skupnih družbenih razmer, kot so pomanjkljiva zakonodaja, nezadostna izobrazba o odgovornem lastništvu in neustrezni nadzorni mehanizmi. Solidarni prispevek bi zagotovil stabilno financiranje zavetišč, omogočil razvoj preventivnih programov (npr. brezplačne sterilizacije in kastracije) ter izboljšal nadzor nad ravnanjem s živalmi.

Zagotavljanje državnih zavetišč za hišne, rejne in prostoživeče živali

Zagotavljanje državnih zavetišč za hišne, rejne in prostoživeče živali je zelo pomembno vprašanje, ki bi moralo biti v ospredju državne politike. V Sloveniji nimamo ustrezno razvitih državnih zavetišč za vse te vrste živali, kar vodi v številne težave, kot so prekomerno obremenjena zasebna zavetišča, pomanjkanje virov za obravnavo prostoživečih živali in slaba oskrba za živali, ki so bile nepravilno obravnavane ali pa so postale odvečne v domačih gospodinjstvih.

Ustvarjanje državnih zavetišč za različne vrste živali bi omogočilo boljšo oskrbo, zaščito in obravnavo v skladu z zakonodajo. Poleg tega bi lahko država s tem pomagala tudi pri nadzoru nad prekomernim številom živali, ki so zapuščene ali so v slabih življenjskih pogojih, ter preprečile širjenje bolezni in zlorabe. Takšna zavetišča bi lahko zagotovila tudi možnosti za rehabilitacijo in ponovno vključevanje živali v naravno okolje, kadar je to mogoče.

Država bi morala poskrbeti za ustrezno financiranje teh zavetišč ter vzpostaviti jasne smernice in postopke za ravnanje z različnimi vrstami živali.

Težave glede davka za skrbnike psov v Sloveniji:

1. Nepreglednost delovanja zavetišč: Zavetišča v Sloveniji so v zasebnem lastništvu, kar že zdaj pogosto povzroča težave pri transparentnosti financiranja in porabe sredstev. Uvedba davka za skrbnike psov bi ustvarila dodatna sredstva, vendar obstaja tveganje, da ta sredstva ne bodo porabljena namensko za izboljšanje oskrbe zapuščenih živali ali transparentno upravljanje zavetišč.
2. Neenakomerna porazdelitev odgovornosti: Davek bi finančno obremenil odgovorne skrbnike psov, ki že skrbijo za svoje živali, jih redno čipirajo, cepijo in sterilizirajo. Medtem bi neodgovorni skrbniki, ki svojih psov ne registrirajo ali čipirajo, ostali zunaj sistema, kar bi še dodatno poglobilo neenakost.
3. Neurejen sistem čipiranja in nadzora: Veliko psov v Sloveniji ni čipiranih, država pa že zdaj ne izvaja doslednega nadzora nad tem, ali lastniki izpolnjujejo svoje zakonske obveznosti. To pomeni, da bi davek verjetno plačevali le registrirani lastniki, medtem ko bi številni psi ostali nečipirani in izključeni iz sistema.
4. Slaba praksa nadzora nad zavetišči: Zavetišča pogosto ne preverjajo, kam gre pes po posvojitvi, kar pomeni, da obstaja tveganje, da psi ponovno končajo v neprimernih razmerah. Brez strožjega nadzora bi dodatna sredstva iz davka morda zgolj podprla že obstoječe pomanjkljivosti v sistemu.
5. Motivacija za neodgovorno ravnanje: Uvedba davka bi lahko spodbudila nekatere ljudi, da zapustijo svoje pse ali jih celo prodajo na črnem trgu, da bi se izognili dodatnim stroškom, kar bi povečalo število zapuščenih živali.
6. Pomanjkanje sistemskega reševanja problematike: Težave, kot so tihotapljenje psov, preprodaja brez papirjev in neodgovorno lastništvo, niso naslovljene. Sistem financiranja, ki temelji zgolj na davku, ne bo rešil teh globljih problemov.
7. Pravičnost do nevladnih organizacij za zaščito živali in varstvo narave: Prostovoljci in društva za zaščito živali in varstvo narave že prevzemajo odgovornost za številne zapuščene živali, financirajo sterilizacije, cepljenja in začasno oskrbo. Uvedba davka bi jih neupravičeno finančno obremenila, čeprav delujejo v korist družbe in sistema zavetišč.

Primeri iz tujine

Nemčija: V Nemčiji je davek na psa (“Hundesteuer”) že dolgo v veljavi, a ga plačujejo zgolj lastniki psov. Prihodki od davka so namenjeni lokalnim projektom, vendar sistem ni vedno pravičen, saj se ne ukvarja z reševanjem problematike zapuščenih psov.

Norveška: Na Norveškem ni davka na pse, a se zavetišča financirajo iz javnih sredstev in donacij. Država veliko vlaga v izobraževanje o odgovornem lastništvu, strog nadzor pa zagotavlja, da so vsi psi čipirani in registrirani. To omogoča boljši nadzor nad živalmi in zmanjšuje število zapuščenih psov.

Nizozemska: Primer dobre prakse je Nizozemska, kjer skoraj ni zapuščenih psov. Država vlaga v ozaveščanje in programe sterilizacije ter kastracije, zavetišča pa se financirajo iz javnih sredstev, pri tem pa stroški ne bremenijo le skrbnikov psov.

Dolgoročna rešitev

Uvedba davka na pse ne bo rešila problematike zapuščenih živali, saj kaznuje vestne lastnike in ne naslavlja glavnih vzrokov problema, kot so neodgovorno skrbništvo, prekomerno razmnoževanje in trgovanje na črno. Pravična in učinkovita rešitev bi bila uvedba sistemskega financiranja, ki bi vključevala vse državljane, ter izboljšanje zakonodaje in nadzora nad ravnanjem s živalmi. Le tako lahko družba zares doseže trajnostno skrb za vse živali in zmanjša število zapuščenih psov.

ČE MENITE DA NAŠE DELO PRIPOMORE K OHRANITVI NARAVE IN OKOLJA NAS PODPRITE TUDI VI Z DONACIJO SAJ SE FINANCIRAMO SAMI, BREZ POMOČI DRŽAVE!

“ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK”!

NAMENITE 1,0% DOHODNINE “ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK“–  NIČ VAS NE STANE

Spletna platforma za okoljsko pravo EU

PROSTOVOLJCI ZA ČISTEJŠE IN ZDRAVO OKOLJE

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST