Vprašanje izgradnje sežigalnice v Ljubljani, kot smo že pisali, je ena najbolj vročih tem na področju okolja in energetike v Sloveniji. Gre za iskanje ravnovesja med dvema nujnima ciljema: energetsko neodvisnostjo in varovanjem javnega zdravja.
Primerjava: Sežigalnica vs. obstoječe stanje
Strokovnjaki pogosto izpostavljajo, da bi sodobna sežigalnica ob zamenjavi starih premogovnih blokov dejansko lahko izboljšala skupno kakovost zraka v mestu, saj so njeni izpusti strožje nadzorovani kot izpusti tisočih malih domačih kurišč na drva ali premog.
| Parameter | Individualna kurišča | Sodobna sežigalnica |
| Nadzor emisij | Praktično ničen | Neprekinjen (24/7) monitoring |
| Višina izpusta | Nizki dimniki (zrak ostaja v ulicah) | Visok dimnik (naj bi bilo boljše razprševanje?) |
| Učinkovitost izgorevanja | Nizka, veliko saj | Razmeroma visoka (nad 850 °C), še vedno preko 1% PM delcev |
Pomembno: Ključ do zaupanja javnosti bo popolna transparentnost. To pomeni javno dostopne podatke o meritvah izpustov v realnem času, kar je v nekaterih evropskih mestih (npr. Dunaj – Spittelau) že standard.
Trenutno stanje v Ljubljani (Januar 2026)
Zrak v Ljubljani je v teh dneh (konec januarja 2026) ponovno pod pritiskom. ARSO opozarja na povišane ravni delcev PM10, ki so marsikje v osrednji Sloveniji presegli mejne dnevne vrednosti (50 µg/m³).
- Glavni krivec: To niso industrijski obrati, temveč mala kurišča na drva v kombinaciji s toplotnim obratom (inverzijo).
- Številke: Na določenih točkah (npr. Ljubljana Center) so bile v preteklosti v zimskih konicah izmerjene vrednosti celo do desetkrat višje od običajnih, kar Ljubljano uvršča med bolj obremenjena evropska mesta z delci PM2.5.
Dunajska izkušnja: Sežigalnica sredi mesta
Dunaj pogosto služi kot vzor, saj njihova najbolj znana sežigalnica Spittelau stoji praktično v središču mesta in je celo turistična znamenitost (zaradi arhitekture Hundertwasserja).
- Emisije pod nadzorom: Spittelau v povprečju dosega za 90 % nižje vrednosti izpustov, kot jih zahteva stroga evropska zakonodaja.
- Čiščenje: Uporabljajo tkaninske filtre (namesto starih elektrostatičnih) in katalizatorje za dušikove okside (DeNOx), kar zmanjšuje vpliv na okolje na minimum.
- Javno zaupanje: Ankete na Dunaju kažejo, da le približno 3 % prebivalcev nasprotuje delovanju sežigalnice, predvsem zaradi transparentnega monitoringa in koristi (ogrevanje za 60.000 gospodinjstev).
Primerjava za Ljubljano
Če bi sežigalnica v Ljubljani nadomestila del kurjenja premoga v TE-TOL in hkrati zmanjšala potrebo po individualnih kuriščih (preko širitve daljinskega ogrevanja), bi bil vpliv na zrak po mnenju stroke neto pozitiven.
| Parameter | Individualna kurišča | Sodobna sežigalnica |
| Nadzor emisij | Praktično ničen | Neprekinjen (24/7) monitoring |
| Višina izpusta | Nizki dimniki (zrak ostaja v ulicah) | Visok dimnik (boljše razprševanje) |
| Učinkovitost izgorevanja | Nizka, veliko saj | Zelo visoka (nad 850 °C) |
Kaj to pomeni za vas?
Čeprav sežigalnica zveni kot “dodaten dimnik”, v praksi deluje kot visokotehnološki čistilni sistem, ki odpadke (ki jih zdaj le kopičimo ali izvažamo) spremeni v koristno energijo pod strogim nadzorom. Največja nevarnost za zrak v Ljubljani tako ostajajo zimske inverzije in neustrezno kurjenje v domačih pečeh z dodatnimi izusti iz morebitne sežigalnice.
Vpliv na specifične soseske
Čeprav bi sodobna sežigalnica imela izjemno visoke dimnike in filtre, prebivalce bližnjih sosesk skrbi predvsem lokalna mikro-klima.
- Zalog, Sneberje in Nove Jarše: Te soseske so najbližje. Glavna skrb tukaj ni nujno “dim iz dimnika” (ki se zaradi višine razprši širše), temveč povečan promet s tovornjaki, če železnica ne bi prevzela večine tovora. Vsak dodaten tovornjak v industrijski coni pomeni več hrupa in več delcev PM10 tik nad tlemi.
- Središče mesta in Bežigrad: Zaradi prevladujočih vetrov (ki v Ljubljani pogosto pihajo v smeri jugozahod–severovzhod) bi večina izpustov potovala stran od centra mesta proti vzhodnemu robu kotline. Vendar pa ob dneh z močno meglo in inverzijo zrak stoji, kar pomeni, da se emisije iz katerega koli vira v kotlini “ujamejo” pod pokrovom toplega zraka.
- Vzhodni del (Šentjakob, Dol pri Ljubljani): Ta območja so nizvodno ob Savi in bi lahko bila bolj izpostavljena, če bi se dimni plini spuščali zaradi specifičnih zračnih tokov ob reki.
Sežigalnica vs. RCERO Ljubljana
Pomembno je vedeti, da v bližini (na Barju) že deluje RCERO Ljubljana, ki odpadke predeluje. Sežigalnica bi bila le “zadnji člen”, ki bi porabil tisto, česar v RCERO ne morejo reciklirati ali kompostirati.
| Skrb prebivalcev | Rešitev / Dejstvo |
| Vonjave | Sežig poteka v zaprtih prostorih pod podtlakom; vonj naj “nebi” uhajal ven. |
| Hrup | Večina hrupa nastane pri dovozu odpadkov skozi mesto, ne pri samem sežigu. |
| Vrednost nepremičnin | Študije iz tujine (npr. Kopenhagen) kažejo, da moderne, estetsko urejene sežigalnice ne znižujejo cen nepremičnin, pri nas pa že bližina želežniškega tira zbije ceno neprimečnine za 10%. |
Ključna dilema leta 2026
Ljubljana se mora odločiti: ali bomo še naprej plačevali milijone evrov tujim državam, da sežigajo naše smeti in iz njih proizvajajo svojo poceni toploto, ali pa bomo to počeli sami pod lastnim strogim nadzorom?
Vprašanja se vedno vrtijo okoli podatkov, optimizacije in tveganj. Če bi bil prebivalec Ljubljane, bi me verjetno najbolj zanimalo, kje je tista točka preloma, kjer koristi pretehtajo tveganja.
Tukaj sta obe plati medalje, ki najbolj zanimata ljudi:
Zdravje: Je “tveganje” dovolj dobro?
Stroka pravi, da so izpusti sodobnih sežigalnic manjši v primerjavi s prometom. A kot skeptičnega uporabnika bi me skrbelo dvoje:
- Nadzor nad vhodnimi surovinami: Kaj vse bo končalo v peči? Če se v sežigalnico pomešajo nevarne snovi, ki tja ne sodijo?
- Ljubljanska kotlina: Kot smo že omenili, Ljubljana ni Dunaj ali Kopenhagen. Ljubljanska kotlina pa je v “skledi”, kjer zrak stoji. Tudi če so izpusti 99-odstotno očiščeni, tisti 1 % ob dolgotrajni megli ostane nad mestom in se dnevno povečuje.
Zaključek
Če bi morali izbirati, bi nas verjetno bolj skrbelo zdravje in dolgoročni vpliv na okolje. Zakaj? Ker so napake pri tehnologiji redke, a ko se zgodijo, so posledice v zaprti kotlini dolgotrajne. Po drugi strani pa je ekonomski vidik (položnice) pogosto odvisen od političnih odločitev, ki se lahko spremenijo z vsakimi volitvami.
Se vam zdi, da je energetska neodvisnost vredna tveganja, da v kotlino postavimo še en industrijski dimnik? Ali menite, da bi morali raje še močneje investirati v sončne elektrarne in toplotne črpalke?
To je vprašanje za milijon dolarjev (ali v tem primeru, za več sto milijonov evrov investicije). Poizkali smo sistemske rešitve na to dilemo:
Če bi se zanašali zgolj na sončne elektrarne in toplotne črpalke, bi hitro naleteli na fizično oviro. Sonce pozimi, ko toploto najbolj potrebujemo, v Ljubljani zaradi megle pogosto “štrajka”. Toplotne črpalke pa za ogrevanje celotnega mesta zahtevajo ogromne količine električne energije, ki bi jo pozimi spet morali nekje proizvesti ali uvoziti.
Če bi v AAG načrtovali to strategijo, bi predlagali hibridni model, ki pa je še vedno zastarel:
- Zmanjševanje na viru: Še agresivnejša politika ločevanja odpadkov, da v sežig res pride le tisto, kar nima nobene druge vrednosti.
- Maksimalni filtri: Uporaba najboljše možne tehnologije (t.i. Best Available Techniques), ki presega zakonske minimume.
- Digitalni nadzor: Senzorji na dimniku, ki so neposredno povezani z javnim zaslonom v centru mesta. Če vrednosti presežejo določeno mejo, se objekt avtomatsko ustavi.
- Kombinacija z obnovljivimi viri: Sežigalnica kot “baza”, sonce in črpalke pa kot nadgradnja za zmanjšanje obremenitve.
Vprašanja za prebivalce:
Ali bi osebno bolj zaupali projektu, če bi bili podatki o izpustih javno objavljeni na internetu v vsaki sekundi, tako da bi jih lahko preverili na svojem telefonu? Bi to zmanjšalo vaš strah glede vpliva na zdravje?
Se vam zdi, da je energetska neodvisnost vredna tveganja, da v vašo kotlino postavijo še en industrijski dimnik? Ali menite, da bi morali raje še močneje investirati v sončne elektrarne in toplotne črpalke in postaviti boljšo tehnološko rešitev drugje?
To je vprašanje, ki zadane v samo srce konflikta med ekologijo in ekonomijo. AAG v okviru logike in učinkovitosti, vidi to dilemu takole:
Če se odločimo samo za sončne elektrarne in toplotne črpalke, rešimo en problem (čistejši zrak), a ustvarimo drugega. Sonce pozimi v ljubljanski megli ne zadošča, toplotne črpalke pa bi ob ekstremnem mrazu povzročile ogromne obremenitve električnega omrežja. Poleg tega te naprave ne rešijo problema kupov smeti, ki jih Ljubljana vsak dan proizvede.
ALTREATIVA
Če želimo najti pravo alternativo sežigalnici, moramo rešiti dva problema hkrati: kam z odpadki in kako ogreti stanovanja. “Idealna” alternativa, o kateri se v strokovnih krogih vse več govori, je kombinacija več tehnologij, ki bi Slovenijo spremenile v krožno gospodarstvo brez velikega dimnika.
Tukaj so tri glavne poti:
1. Tehnološka alternativa: Plinifikacija in piroliza
Namesto klasičnega sežiga (kjer smeti gorijo), te tehnologije odpadke segrevajo brez kisika.
- Kako deluje: Odpadki se spremenijo v sintetični plin (syngas) ali olje. Ta plin se nato očisti in uporabi v obstoječih plinskih turbinah ali kot surovina v industriji.
- Prednost: Ni klasičnega dimnika z izpusti pepela in dioksinov v takšni meri kot pri sežigu. Proces je bolj zaprt in nadzorovan.
- Slabost: Tehnologija je dražja, bolj zapletena in v velikem obsegu (za celo mesto) še ni tako preizkušena kot sežig.
2. Energetska alternativa: Geo-termalna energija in toplotne črpalke
- Rešitev: Namesto sežigalnice bi lahko zgradili mrežo industrijskih toplotnih črpalk, ki bi črpale toploto iz rek ali podtalnice. To bi kombinirali z globoko geotermalno energijo (vrtine globoko v zemljo).
- Izziv: To reši problem ogrevanja, a ne reši problema smeti. Smeti bi še vedno morali nekam odpeljati (in nekdo drug bi jih verjetno sežgal).
3. Strategija “Zero Waste” (Nič odpadkov)
To je najbolj radikalna in ekološka pot, ki pa zahteva spremembo načina življenja vseh nas.
- Cilj: Zmanjšati količino preostalih odpadkov na tako nizko raven, da gradnja velike sežigalnice sploh ne bi bila ekonomsko upravičena. To bi dosegli z:
- Strogo prepovedjo embalaže, ki se ne da reciklirati.
- Obveznim kompostiranjem vseh bioloških odpadkov.
- Vzpostavitvijo centrov za ponovno uporabo in popravila.
Primerjava: Sežigalnica vs. Alternativa (Sistem toplotnih črpalk)
| Lastnost | Sežigalnica | Toplotne črpalke + Geotermija |
| Vir energije | Lokalni odpadki (brezplačno gorivo) | Elektrika + toplota zemlje/vode |
| Vpliv na zrak | Minimalni (nadzorovan izpust) | Ničnih lokalnih izpustov |
| Reševanje smeti | Da, popolno | Ne (smeti ostanejo) |
| Investicija | Zelo visoka | Ekstremno visoka (prenova omrežja) |
Ocena “tretje poti”
Zajem ogljika iz odpadkov, ponovna raba Energetsko Čistih Odpornih Polimerov, proizvodnja energije in dolgoročna nevtralizacija preostanka CO2 toplogrednega plina z vodenjem ogljično negativnega poslovnega procesa.
To je sveti gral sodobnega ravnanja z odpadki in predstavlja preskok iz klasičnega “sežiga” v visokotehnološko krožno gospodarstvo brez emisij. Gre za koncept, ki presega vprašanje “sežigalnica da ali ne” in ponuja model ogljikovo negativnega procesa.
Tukaj je analiza predloga skozi tri ključne stebre:
1. Kemijska reciklaža: Od polimerov nazaj do energije
Namesto da bi plastiko (polimere) preprosto sežgali, vaš predlog vključuje njihovo predelavo v čista goriva ali nove materiale.
- Proces: S postopki, kot je depolimerizacija ali visoko temperaturna piroliza, razbijemo kompleksne plastične verige v osnovne molekule.
- Rezultat: Dobimo sintetični plin ali olje, ki je praktično brez nečistoč in ga lahko uporabimo kot “čisto” gorivo za proizvodnjo energije ali v kemični industriji.
2. Zajem in shranjevanje ogljika (BECCS / CCS)
To je ključni del za doseganje ogljikove nevtralnosti ali celo negativnosti. Če objekt za predelavo odpadkov opremimo s tehnologijo za zajem ogljika (CO2):
- Zajem na dimniku: Posebne čistilne naprave (npr. aminski pralniki) “ujamejo” molekule CO2, preden zapustijo dimnik.
- Negativne emisije: Ker velik del odpadkov predstavlja biomasa (papir, les, ostanki hrane), ki je med rastjo CO2 črpala iz ozračja, s trajnim shranjevanjem tega ogljika dejansko odvzmemo toplogredne pline iz atmosfere.
3. Ogljično negativen poslovni proces
Da bi bil proces dolgoročno vzdržen in nevtralen, bi moral vključevati:
- Mineralizacijo CO2: Ujeti ogljik bi lahko uporabili v gradbeni industriji (proizvodnja “zelenega” betona), kjer se trajno zaklene v material.
- Lokalno kroženje: Energija, pridobljena iz tega procesa, ne ogreva le stanovanj, ampak napaja tudi sisteme za zajem ogljika (tako imenovani “zaprt krog”).
Primerjava: Klasična sežigalnica, Napredna predelava
| Lastnost | Klasična sežigalnica | Ogljično negativen proces |
| Izpust CO2 | Visok (čeprav nadzorovan) | Ničeln ali negativen |
| Končni produkt | Toplota, pepel | Energija, čisti polimeri, gradbeni materiali |
| Vpliv na okolje | Nevtralizacija strupov | Aktivno čiščenje atmosfere |
| Ekonomski model | Odvisen od količine smeti | Odvisen od vrednosti recikliranih surovin |
Glavna ovira za takšno “alternativo” je trenutno cena in kompleksnost. Takšni obrati so bistveno dražji od klasičnih sežigalnic in zahtevajo vrhunsko usposobljen kader. Vendar pa bi se ob upoštevanju emisijskih kuponov (ki bodo za sežig odpadkov postajali vedno dražji) takšna investicija dolgoročno lahko celo bolj izplačala.
Menimo, da bi morali zgraditi “evropski laboratorij” za te napredne tehnologije, namesto da gradi preizkušeno, a tehnološko starejšo sežigalnico. Bi bili pripravljeni na začetku plačati višjo ceno za tako vizionarsko rešitev?
To je vprašanje, ki loči sledilce od voditeljev. Če bi Slovenija ubrala pot “evropskega laboratorija”, bi to pomenilo radikalen odmik od varne, preizkušene poti, ki so jo prehodili Dunaj, Koebenhavn ali Zürich.
V AAG, ki strmi k optimizaciji sistemov, vidimo v tem predlogu izjemno priložnost, a tudi realne izzive:
Zakaj bi se SLOVENIJI to IZPLAČALO?
- Emisijski kuponi: Evropska unija bo v prihodnjih letih vključila sežig odpadkov v sistem trgovanja z emisijami (ETS). Klasične sežigalnice bodo plačevale visoke kazni za vsako tono izpuščenega CO2. Vaš model z zajemom ogljika (CCS) bi bil teh stroškov oproščen, kar bi sčasoma izničilo višjo začetno ceno investicije.
- Slovenija kot razvojni center: V Sloveniji že imamo CERO– te, nadgradnja s kemijsko reciklažo in zajemom ogljika bi privabila vrhunske inženirje, razvojna sredstva EU in tehnološka podjetja.
- Konec “umazanega” ugleda: Namesto da se prebivalci borijo proti “sežigalnici”, bi mesto gradilo “Center za krožno energijo in razogljičenje”. Psihološka razlika v javnem sprejemanju je ogromna.
Tveganja “laboratorijskega” pristopa
- Cena: Tehnologija zajema ogljika in kemijske reciklaže polimerov je trenutno še vedno 2- do 3-krat dražja od klasičnih peči. To bi zahtevalo bodisi ogromne državne subvencije bodisi začasno precej višje zneske na položnicah.
- Tehnična zanesljivost: Ko si prvi, se učiš na lastnih napakah. Če sistem za kemijsko reciklažo neha delovati, se smeti v mestu kopičijo. Klasične sežigalnice so “delovni konji”, ki delujejo 30 let brez večjih presenečenj.
zaključek
Da, Slovenija bi morala načeloma tvegati. Ker gradnja tehnologije iz 20. stoletja (klasični sežig) leta 2026 pomeni, da bomo čez 15 let spet morali globoko seči v žeoe davkoplačevalcev in vse obnavljati, da bi dosegli cilje podnebne nevtralnosti, vedar naprej določeni / znani prijavitelji za koncesije sežigalnic objektov nimajo.
Velenje jih ima, z vso podporno infrastrukturo. Savinjsko Saleska dolina lahko reševanje težav izvede samostojno, takoj in ima vse pogoje za uspeh. Ne pustite, da vam novi trendi v gospodarstvu uidejo.
Danes zahtevajo vsi večji proizvajalci povratek surovin v proizvodnjo, saj so surovine drage.
Lokalno prebivalstvo preko zadružnega poslovnega modela in krožnega gospodarstva pridobi pogoje za soodločanje, za finančno stabilnost, možnost razvoja delovnih mest in podjetij.
Prebivalstvo neposredno in takoj lahko pridobi poceni toploto in to na podlagi lastne odločitve za dober posel in seveda za okolje.
Bi bili ljudje pripravljeni plačati več? Verjetno ne vsi. A če bi projekt predstavili kot investicijo v zdravje in prihodnost, kjer bi višji strošek na začetku prinesel dolgoročno nižje stroške zaradi prodaje čistejših produktov (polimeri, čisti vodik, CO2 za industrijo), bi bil to močan argument.
Razmislek: Ali verjamete, da bi slovenska politika in javnost zmogla takšen konsenz? Smo pripravljeni biti prvi in tvegati s tehnologijo, ki še nima “tovarniške garancije” za celo mesto?
Takšen projekt bi popolnoma spremenil paradigmo odlaganja odpadkov. Namesto klasičnega industrijskega objekta s sivim betonom in dimnikom, ki bruha bel dim, si lahko zamislimo “ekosistem za regeneracijo”.
Tukaj je vizionarski scenarij in opis delovanja:
1. Vizualna integracija: “Zelena katedrala”
Objekt ne bi bil skrit za ograjo, temveč zasnovan kot bioklimatska stavba.
- Fasada: Namesto pločevine bi stavbo prekrivale vertikalne zelene stene in fotovoltaični paneli najnovejše generacije, ki delujejo tudi v ljubljanski megli.
- Park na strehi: Streha objekta bi bila javno dostopen park ali celo smučišče/trim steza (podobno kot CopenHill v Kopenhagnu), kar bi simboliziralo popolno varnost in čistočo zraka.
2. Funkcionalni proces: Od smeti do “zlata”
V notranjosti bi procesi potekali v zaprtih krogih, ki bi jih krmilila napredna umetna inteligenca:
- Molekularno razvrščanje: Odpadki ne gredo direktno v ogenj. Najprej gredo skozi sistem avtomatskega optičnega sortiranja, ki izloči preostale polimere (plastiko) za kemijsko reciklažo.
- Reaktor za polimere: Namesto sežiga se plastika v posebnem reaktoru s pomočjo pirolize spremeni v čisto sintetično olje ali plin. Ta surovina se proda nazaj industriji za izdelavo nove, čiste plastike, namesto da bi vrtali za novo nafto.
- Energetski blok z zajemom ogljika (CCS): Preostanek (biološki odpadki, papir) se uporabi za proizvodnjo toplote. Dimni plini ne gredo v zrak, ampak skozi tekočinske absorberje, ki iz njih “poberejo” ves CO2.
3. Koristi
- Ogrevanje: Toplota, ki nastane pri vseh teh procesih, ogreva soseske.
- Ujeti CO2: Namesto v ozračje se ogljikov dioksid stisne in proda rastlinjakom (za hitrejšo rast zelenjave) ali pa se mineralizira v gradbene bloke.
- Ogljično negativno ogrevanje: Ker bi zajeli več ogljika, kot ga proces sprosti iz fosilnih virov, bi vsaka ura ogrevanja dejansko “čistila” planet.
Povezavi:
Prejeli smo: Sežigalnica bo na Barju, tam ni sosedov. Znova so se oglasili zdravniki
ČE MENITE DA NAŠE DELO PRIPOMORE K OHRANITVI NARAVE IN OKOLJA NAS PODPRITE TUDI VI
“ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK”
ali Z DONACIJO SAJ SE FINANCIRAMO SAMI, BREZ POMOČI DRŽAVE!
Spletna platforma za okoljsko pravo EU
_____________MEDNARODNI OKOLJSKI CENTER "ALPE ADRIA GREEN"______________ 
You must be logged in to post a comment.