Na podlagi poziva Ministerstva za naravne vire in prostor z dne 26. 1. 2026 v zadevi izdaje dovoljenja po 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah smo MNVP sporočili, da v zakonskem roku priglašamo udeležbo v upravnem postopku izdaje dovoljenja za odvzem volka kot stranski udeleženec.

IZJAVA STRANSKEGA UDELEŽENCA
v upravnem postopku izdaje dovoljenja za odvzem volka (Canis lupus) iz narave z odstrelom
I. Uvod
Kot stranski udeleženec v predmetnem postopku vlagam pravno-strokovno izjavo, s katero izpodbijam izpolnjenost pogojev za uporabo izjeme po 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in 16. členu Habitatne direktive.

Izpodbijano strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije (v nadaljevanju ZGS) in z njim usklajeno pisno stališče ZRSVN ne dosegata dokaznega standarda, ki ga za poseg v strogo zavarovano vrsto zahteva pravo EU in slovenska zakonodaja.
Poleg tega izpodbijamo predlagani odstrel volkov še iz drugih razlogov, navedenih v tej izjavi.
II. Prvo zakonsko merilo: obstoj dopustnega razloga (»preprečitev resne škode«)

1. Kaj se zatrjuje
   ZGS utemeljuje odvzem z navedbo 144 škodnih dogodkov v obdobju 2023–2025 in ocenjene
   materialne škode (~91.000 EUR) ter sklepa, da obstaja velika verjetnost nastanka resne škode.
2. Kaj je domneva
   Iz skupnega števila škodnih dogodkov se avtomatično sklepa na »resno škodo«, brez:
    opredelitve pravnega praga resnosti, ločitve med lokalno ponavljajočo se škodo in razpršeno, obvladljivo škodo, analize trenda (ali škoda narašča, stagnira ali upada).
    Koncept »velike verjetnosti nastanka resne škode« se uporablja abstraktno, brez konkretne napovedne analize tveganja za leto 2026.
3. Kaj manjka
    opredelitev, kdaj škoda postane »resna« v pravnem smislu, primerjalna analiza z drugimi območji Slovenije, analiza škode na raven posamezne kmetije / pašnika / tropa, dokaz, da gre za škodo, ki presega običajne konflikte sobivanja.
4. Zahtevani dokazi
   Zahtevamo:
    tabelarni prikaz škod po posameznih kmetijah in tropih, časovno analizo trendov škode, utemeljitev praga »resne škode« v skladu s sodno prakso Sodišča EU (zlasti zahteva po restriktivni razlagi izjem).

III. Drugo zakonsko merilo: neobstoj drugih zadovoljivih možnosti

1. Kaj se zatrjuje
   ZGS in ZRSVN trdita, da drugi ukrepi (preventiva) niso dovolj učinkoviti ali izvedljivi, zlasti na planinskih in zahtevnih pašnikih, zato naj bi bil odstrel nujen.
2. Kaj je domneva
    Iz dejstva, da preventiva ni 100-odstotno učinkovita, se sklepa, da ni zadovoljiva.
    Iz dejstva, da so se napadi zgodili »kljub varovanju«, se sklepa, da je varovanje dejansko pravilno izvedeno, kar pa ni dokazano.
    Posebej problematična je trditev, da je na območjih oteženega varovanja odstrel dopusten tudi brez izvedene preventive, kar pomeni opustitev temeljnega zaporedja ukrepov, ki ga zahteva pravo EU.
3. Kaj manjka
    terenski zapisniki, ki bi dokazovali: pravilno postavitev zaščitnih ukrepov, stalno delovanje (napetost, vzdrževanje), prisotnost človeka / psov ob napadih;
    analiza zakaj posamezni preventivni ukrep ni deloval, stroškovna primerjava: preventiva vs. odstrel vs. odškodnine, dokaz, da so bile vse druge možnosti dejansko izčrpane, ne le ocenjene kot »nepraktične«.
4. Zahtevani dokazi
   Zahtevamo:
    terenske zapisnike in fotodokumentacijo za vsak primer, ki se uporablja kot utemeljitev odstrela,
    analizo učinkovitosti posameznih ukrepov (pred/po),
    stroškovno-učinkovitostno analizo alternativ,
    obrazložitev, zakaj ukrepi, ki jih sama Strategija volka 2025 izrecno postavlja v ospredje (individualne rešitve, intenzivna preventiva, monitoring), v tem postopku niso uporabljeni.

IV. Tretje zakonsko merilo: neogrožanje ugodnega stanja populacije

1. Predmet presoje
   Uradna strokovna mnenja v obravnavanem postopku določajo odstrel največ 8 volkov na območju severozahodnega dela Slovenije v obdobju enega leta.
   Čeprav je število nominalno omejeno, to samo po sebi še ne zadostuje za izpolnitev tretjega zakonskega merila, saj mora organ dokazati, da takšen poseg ne bo poslabšal ugodnega stanja populacije volka, ob upoštevanju vseh relevantnih bioloških in upravljavskih dejavnikov.
2. Kaj je domneva
   Trditev, da odvzem približno 8 osebkov ne ogroža ugodnega stanja, temelji na:
    oceni številčnosti z zelo širokim razponom, brez jasne opredelitve, na katero prostorsko in demografsko enoto populacije se ta odstotek nanaša, brez upoštevanja kumulativne smrtnosti, vključno z: že izvedenimi legalnimi odvzemi, ilegalnimi odvzemi, prometnimi povozi, naravno smrtnostjo.

Domneva je tudi, da bo odstrel mlajših osebkov zmanjšal konflikte in tveganje za nadaljnjo škodo. Za takšno trditev:
 ni predloženih lokalno-specifičnih empiričnih dokazov,
 znanstvena literatura pa opozarja, da lahko posegi v strukturo tropa povzročijo destabilizacijo, povečano disperzijo in celo povečanje konfliktov.

3. Kaj manjka
   Za zakonito uporabo izjeme manjkajo:
    natančna demografska analiza lokalnih tropov, na katere bi se odvzem dejansko nanašal
   (struktura, reprodukcija, sezonska dinamika),
    ocena kumulativnega letnega odvzema, ki bi zajela vse oblike smrtnosti v obravnavanem obdobju,
    genetski podatki, iz katerih bi bilo razvidno, ali bi bili posegi koncentrirani na iste trope ali
   družinske linije,
    presoja skladnosti posega s cilji Strategije upravljanja z volkom 2025, ki kot temeljne usmeritve upravljanja izrecno navaja: prednost monitoringu, zmanjševanje antropogene smrtnosti, previdnostni pristop pri posegih v populacijo.
4. Zahtevani dokazi
   Zahtevamo, da naslovni organ za izpolnitev tretjega zakonskega merila pridobi in presodi:
    demografski model za obravnavano območje, ki bo omogočal presojo vpliva odvzema 8 volkov,
    celovite podatke o vseh oblikah smrtnosti volkov v zadnjih letih na tem območju,
    analizo potencialnih vplivov posega na strukturo tropov in dolgoročno stabilnost populacije,
    obrazloženo presojo, ali in kako je predlagani poseg skladen s strateškimi cilji varstva volka.

V. Sklep
Na podlagi navedenega je razvidno, da:
 tretje zakonsko merilo (neogrožanje ugodnega stanja populacije) ni dokazano na zahtevani ravni,

strokovna mnenja se pri ključnih sklepih opirajo na domneve, posplošene pragove in preventivno logiko, ne pa na lokalno-specifično dokazno presojo,

zahtevana stopnja previdnosti pri posegih v strogo zavarovano vrsto ni izkazana.

VI. Začetek postopka za izdajo dovoljenja odstrel volkov
V 92. členu Zakona o ohranjanju narave (ZON) je med drugim določeno:
(1) Fizična ali pravna oseba, ki ji živali zavarovanih vrst iz 81. člena tega zakona lahko povzročijo škodo na premoženju (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec), mora na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode.
(2) Če nastanka škode ni mogoče preprečiti na način iz prejšnjega odstavka, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Oškodovanec in ministrstvo se sporazumeta o vrstah ukrepov in o načinu zagotovitve sredstev za izvedbo ukrepov.
(3) Ukrepi iz prejšnjega odstavka so odvračanje, postavljanje ograd, ulov posameznih osebkov in redčenje populacij zavarovanih živalskih vrst.
Iz navedenega je razvidno, da je oškodovanec v prvi vrsti tisti, ki mora poskrbeti za varstvo svojega premoženja pred medvedi in če to ni mogoče v smislu omenjenih zakonskih določb, lahko od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode, med temi ukrepi je tudi redčenje populacije volkov. Vse to pa pomeni, da se lahko upravni postopek za odstrel volkov zaradi preprečitve resne škode začne le na predlog oz. zahtevo oškodovanca, ki je izpolnil pogoj po 2. odst. 92. člena ZON in ne po uradni dolžnosti, kot je to primer v tem postopku.
VII. Pravni interes za sodelovanje v postopku
Ministrstvo za naravne vire in prostor je priznalo pravni interes za sodelovanje v postopku v smislu člena Zakona o ohranjanju narave (ZON) trem nevladnim organizacijam, in sicer Društvu za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov Dinaricum, Večna pot 111, 1000 Ljubljana, Lovski zvezi Slovenije, Zupančičeva ulica 9, 1000 Ljubljana, in Alpe Adria Green, Mednarodno društvo za varstvo okolja in narave, Cesta Borisa Kidriča 37c, 4270 Jesenice. Takšno ravnanje Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP) pa je nezakonito, saj je organizacij v smislu 137. člena ZON bistveno več in ne samo tri. Iz seznama nevladnih organizacij, ki je objavljen na spletni strani AJPES (https://www.ajpes.si/eeno#/rezultati;PodrocjeJavnegaInteresa=52;PristojnoMinistrstvo=263259400 0;Aktivnost=true;StanjeNaDan=2025-5-25) je razvidno, da je teh organizacij več kot 20. Vse te organizacije (npr. CIPRA SLOVENIJA, DRUŠTVO ZA VARSTVO ALP, MORIGENOS-SLOVENSKO DRUŠTVO ZA MORSKE SESALCE, Društvo Proteus, gibanje za naravo in okolje Bela krajina …) imajo glede na svoj status po 137. členu ZON pravico do sodelovanja v postopku izdaje dovoljenja za odvzem volkov iz narave z odstrelom. (https://www.ajpes.si/eeno#/rezultati;PodrocjeJavnegaInteresa=52;Aktivnost=true;StanjeNaDan=20 26-2-10). Ker MNVP omenjenim organizacijam ni omogočil sodelovanja v postopku izdaje dovoljenja v smislu 43. in 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), predlagamo, da vse te organizacije naknadno povabi v postopek. Poleg tega bi MNVP moral z javnim naznanilom, ki bi ga objavil na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava, lahko pa tudi na drug krajevno običajen način, v smislu 143. člena ZUP k udeležbi povabiti tudi druge osebe, saj MNVP ne more vnaprej vedeti, kdo vse ima lahko pravni interes za sodelovanje v obravnavanem postopku za izdajo dovoljenja za odvzem volkov iz narave. Odstrel volkov bo namreč potekal po velikem številu zemljiških oz. gozdnih parcel, ki so v lasti fizičnih oseb in med njimi je verjetno kar nekaj le-teh, ki so proti odstrelu volkov, kar lahko krši njihove pravice, npr. iz 33. člena ustave. In te osebe za upravni postopek sploh niso vedele in zato niso mogle priglasiti udeležbe v tem postopku. Poleg tega bi se lahko na 41. člen ustave sklicevali tisti, ki menijo, da odstrel živali krši njihovo versko ali drugo prepričanje, ne glede na to, ali sam odstrel poteka na njihovem zemljišču ali ne. Pri tem je treba spomniti na odločbo Ustavnega sodišča Slovenije, ki je pravni interes v zvezi z nekim postopkom glede živali priznalo fizični osebi in verski skupnosti, pri čemer sta se obe osebi smiselno sklicevali na 41. člen ustave, torej na svobodo vesti oz. versko svobodo. Gre za Slovensko muslimansko skupnost iz Ljubljane in Edina Kumalića, tudi iz Ljubljane. Gre za odločbo št. U-I-140/14-21 z dne 25. 4. 2018. Ob tem bi navedli še naslednje. Evropsko sodišče za človekove pravice (veliki senat) je junija 2012 izdalo pomembno sodbo v zvezi z lovom. V zadevi Herrmann proti Nemčiji je namreč razsodilo, da predstavlja kršitev človekovih pravic, če mora lastnik trpeti lov na svojem zemljišču. Po razsodbi sodišča gre za kršitev pravice do spoštovanja premoženja. S to odločitvijo je sodišče sledilo dvema svojima prejšnjima sodbama, ko je v primeru lova v Franciji in Luksemburgu razsodilo, da lov na lastnikovem zemljišču pomeni kršitev človekovih pravic. Iz obeh omenjenih razsodb Evropskega sodišča za človekove pravice (1999 in 2007) jasno izhaja, da ni dopustno, da se nekoga prisili, da dopusti lov na svojem zemljišču, če mu nasprotuje. (https://e-kurs.si/komentar/lovska-pravica/). Sodbe omenjenega sodišča seveda zavezujejo tudi Slovenijo in njene organe. Te sodbe bi lahko bile podlaga za priznanje pravnega interesa osebam izven 137. člena ZON. Predlagamo torej še, da
upravni organ z javnim naznanilom, ki bi ga objavil na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava, lahko pa tudi na drug krajevno običajen način, v smislu 143. člena ZUP k udeležbi povabiti tudi druge osebe, kot je bilo navedeno predhodno.

VIII. Še o pravnem interesu oz. sodelovanju v postopku
Upravni organ ugotavlja tudi, da imajo pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženci tudi upravljavci lovišč, na katerih se bo izvedel ukrep odvzema iz narave z odstrelom. Zato bi jih moral izrecno povabiti v postopek poimensko in to ne kot stranske udeležence temveč kot stranke, saj bodi upravljavci imeli obveznost odstrela volkov, če bo izdano pravnomočno dovoljenje. Tega ni naredil, kot je to razvidno iz dejstva, da je poziv poslal samo nekaterim OZUL in ne upravljavcem lovišč. Ker bodo odvzem volkov iz narave z odstrelom izvajale lovske družine s koncesijo, bi lahko bile samo one udeležene v tem postopku v smislu v smislu 3. odst. 65. člena ZDLov-1. Te namreč imajo zakonsko dodeljeno pravico nastopati v vseh upravnih in sodnih postopkih. In njihov status bi bil status stranke, ki se ji nalaga neka obveznost in ne stranski udeleženec, ki te obveznosti nima. Zato predlagamo, da
se v postopek povabijo konkretne lovske družine, ki bodo imele obveznost odstrela.

IX. Odstrel volkov ni učinkovito sredstvo za preprečitev resne škode
»Škoda, povzročena na domačih živalih, je ena glavnih težav pri ohranitvenem upravljanju z volkom (Canis lupus). Škodo se pogosto poskuša zmanjšati z odstrelom volkov. V pričujoči raziskavi smo analizirali učinke legalnega odstrela volkov na obseg škode v Sloveniji ter pripravili pregled podobnih raziskav iz tujine. V letih 1995-2009 je bilo legalno odstreljenih 51 volkov in zabeleženih 2221
primerov napadov volkov na domače živali. S statističnimi analizami nismo ugotovili nobenih vplivov odstrela volkov na višino škode. Učinkov odstrela ni bilo zaslediti niti tedaj, ko smo med seboj primerjali najbolj ekstremna leta. Naši rezultati se ujemajo z izsledki tujih raziskav, ki prav tako opozarjajo, da (v nasprotju s splošnim prepričanjem!) trajnostni lov volkov ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škode. Odstrel postane učinkovit šele, če z njim iztrebimo celo populacijo ali odstranimo večino volkov iz večjega območja. Ker je škoda na drobnici v Sloveniji resen problem in ker odstrel volkov očitno nima želenega učinka, priporočamo, da se v prihodnje napori in sredstva osredotočijo v bolj učinkovite ukrepe,« je zapisano v izvirnem znanstvenem članku z naslovom Učinkovitost odstrela volkov (Canis lupus) kot ukrepa za zmanjševanje škode na domačih živalih avtorjev Mihe KROFLA, Roka ČERNETA in Klemna JERINE, ki je bil objavljen v Zborniku gozdarstva in lesarstva 95 (2011), str. 11-22. Iz tega članka izhaja tudi to, da obstajajo še druge raziskave o tem, da odstrel volkov ne
prepreči škod na živini. V Severni Ameriki in Evropi je bilo namreč v preteklosti izvedenih mnogo raziskav o učinkovitosti ubijanja volkov za zmanjševanje škod na živini. Raziskava v Minnesoti v ZDA
(1992) je pokazala, da odstranjevanje volkov ni bilo učinkovito sredstvo za zmanjševanje škod. Škode so se pogosto nadaljevale na pašnikih, kjer so redno odstranjevali volkove, po drugi strani pa so škode večkrat prenehale, tudi ko volkov niso odstranili. Zanimivo in signifikantno je to, da so se v povprečju škode večkrat ponovile, če so volka odstranili, kot če ga niso, in da so podatki pokazali, da se lahko po odstranitvi volkov škode še povečajo. Tudi v drugi raziskavi v Minnesoti (2008) so prišli do zanimivega zaključka, da se je število napadov volkov še povečalo, če je bilo ubitih več volkov.
Raziskava iz ZDA in Kanade (Musiani et al. 2005) je pokazala, da odstranitev volkov ni zmanjšala škod niti kratkoročno niti dolgoročno, učinka ni bilo niti tedaj, ko so odstranili celoten trop, saj so prazen prostor zasedli drugi volkovi. Škode so se nadaljevale, če se niso izboljšali varovalni ukrepi in okoljski dejavniki. Analiza iz Kanade (2010) je pokazala, da odvzem volkov ni vplival na pojavljanje škod, škode so se celo povečale tam, kjer so ubijali volkove. Iz raziskave iz Španije (2009) je razvidno, da obseg škod ni povezan s številom volkov niti s poseganjem v populacije, marveč predvsem z varovanjem
živali in načinom reje. Da z lovom ni mogoče preprečiti škod, jasno kaže tudi dejstvo, da kljub praktično vsakoletnemu lovu na volkove obstajajo škode. Če bi z lovom res lahko preprečili škode, le-teh že zdavnaj ne bi bilo več. Lov torej škodi naravi, problema, ki naj bi po zatrjevanju države obstajal glede škod po volkovih, pa ne reši. Vse to pa pomeni, da gre za nepotrebno pobijanje volkov. To pa je protizakonito. Kajti nepotrebno pobijanje volkov se smatra kot mučenje živali, kar pa je v nasprotju z 72. členom slovenske ustave, po katerem mučenje ni dovoljeno. V nasprotju pa je tudi s 4. členom ZZZiv, ki nepotrebno usmrtitev živali smatra kot mučenje živali.
To vse pomeni, da predlagani odstrel 8 volkov ne more doseči cilja, ki je preprečitev resne škode. Zato tudi ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje 1. odst. 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, kar pomeni, da bi bil odstrel volkov nezakonit. Omenjeni članek se prilaga.

X. Zaščita rejnih živali izven objektov

V zvezi z 2. alinejo 1. odst. 7. člena omenjene uredbe pa je pomembno še nekaj drugega. Prvič:
oškodovanci imajo po Zakonu o ohranjanju narave (člena 92 in 93) pravico do odškodnine za škodo, ki jo povzročijo volkovi. Torej škode v principu nimajo, saj jo jim povrne država. Drugič: Po členu 92. ZON morajo osebe, ki jim volkovi lahko povzročijo škodo na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške narediti vse treba, da obvarujejo svoje premoženje pred nastankom škode, pri tem lahko dobijo tudi pomoč države v smislu izvedbe ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali morajo biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščiti svoje živali pred nastankom škode po volkovih. Še posebej tam, kjer so volkovi in kamor se selijo oz. širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji do resne škode, povzročene strani volkov, v principu niti ne more priti, saj morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred omenjenimi živalmi. Če pa do škode pride, pa je to v glavnem krivda oškodovancev, ker niso spoštovali predpisov. Če do resne škode v bistvu ne more priti, potem tudi ne obstaja verjetnost nastanka resne škode in te niti teoretično ni mogoče preprečevati in je tudi seveda ni potrebno.

XI. Zakon o zaščiti živali
Temeljni predpis o zaščiti živali in tako tudi volkov, ki živijo v Sloveniji, je Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Ta v 26. členu dovoljuje usmrtitev živali, če gre za žival, ki povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti (1. odst. 26. člena). Navedeno zavezuje tudi MNVP pri izdaji spornega dovoljenja za odvzem volkov iz narave z odstrelom. Tako bi MNVP moral dokazati tudi to, da volkovi povzročajo občutno škodo, ki je ni mogoče drugače preprečiti. MNVP tako zavezujeta tako 7. člen Uredbe kot 1. odst. 26. člena ZZZiv. Kot že navedeno, MNVP ni dokazal obstoj pogojev iz 7. člena Uredbe, seveda pa tudi ni dokazal obstoj pogojev iz 26. člena ZZZiv. Ni dokazal, da volkovi povzročajo občutno škodo in da tega ni mogoče drugače preprečiti. O tem sploh ni govora. Škode po volku so minorne in zanje so krivi skrbniki rejnih živali, ki jih ne zaščitijo pred plenilci. Kvotni odstrel volkov, za kar v bistvu gre v tem postopku po ZZZiv ni mogoč, niti po že omenjeni Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Potrebno je opraviti postopek glede usmrtitve za vsakega posameznega volka, ki naj bi bil problematičen glede povzročitve resne oz. občutne škode. Dejstvo je, kot že navedeno, da se da
preprečiti občutna škoda pravilnim zavarovanjem rejnih živali, ki so izven objektov.
Potrebno je torej za vsakega posameznega volka iz kvote največ 8 za odstrel predvidenih volkov opraviti test sorazmernosti in ugotoviti, ali lahko konkretni volk na tem in tem področju povzroči občutno škodo in če so na voljo blažji ukrepi kot odstrel, ki lahko preprečijo občutno škodo, je potrebno uporabiti le-te. Enako velja glede preprečitve resne škode v smislu 7. člena Uredbe. Tudi tukaj mora biti opravljen test sorazmernosti glede vsakega volka, ki mu grozi nenaravna smrt po človeku.
Odstrel volkov bi pomenil tudi nepotrebno usmrtitev, saj obstajajo druga sredstva za preprečitev resne škode, kot že navedeno v tej izjavi. To pa je v nasprotju s 4. členom Zakona o zaščiti živali in se smatra za mučenje živali. Eventualni odstrel volkov bi torej pomenil mučenje živali, kar bi lahko bilo celo kaznivo.

XII. Zaščita rejnih živali po »državnih« standardih samo pogoj za izplačilo odškodnine
V strokovnem mnenju Zavoda za gozdove je na str. 6 navedeno: »Od 144 škodnih dogodkov, evidentiranih v zadnjih treh letih, jih je 77 nastalo kljub varovanju z zaščitnimi ukrepi, enakovrednimi ali boljšimi od tistih, ki so v Prilogi 1 Pravilnika o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (Uradni list RS, št. 74/05) opredeljeni kot primerni za zaščito pred napadom volka. To pomeni, da je v več kot polovici evidentiranih škodnih dogodkov zaščita premoženja ustrezala standardom, ki jih zakonodaja zahteva kot pogoj za izplačilo odškodnine. Od teh je bilo premoženje v 44 primerih (skoraj tretjina vseh primerov) nadstandardno varovano, kar pomeni, da je do nastanka škodnega dogodka prišlo kljub varovanju z zaščitnimi ukrepi, ki jih Priloga 2 omenjenega pravilnika navaja kot primerne za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (elektroograja s 5-7 žicami, farmsko pletivo z ojačitvijo ali odvračanje s pastirskim psom).« V zvezi s tem je potrebno navesti, da je varovanje z zaščitnimi ukrepi, enakovrednimi ali boljšimi od tistih, ki so v Prilogi 1 Pravilnika o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju pogoj za izplačilo odškodnine za škodo po volku in ne pogoj, ki bi opredeljeval kakšno mora biti varovanje rejnih živali izven objektov, ki bi skrbnika živali oprostile odgovornosti za škodo po volku oz. za napad volkov na njegove rejne živali izven objektov. Kot že navedeno, mora skrbnik rejnih živali zavarovati svoje živali izven objektov v smislu Pravilnika o zaščiti rejnih živali tako, da volkovi ne morejo do njegovih živali. Kako bo to naredil, je njegova stvar. Torej: če skrbnik živali zavaruje z zaščitnimi ukrepi iz zgoraj omenjene priloge, lahko dobi odškodnino, vendar ga to ne reši odgovornosti za prekršek, saj gre za prekršek po 7členu Zakonu o zaščiti živali, za katerega je lahko posameznik kaznovan z globo od 200 do 400 eurov in to v skladu z 12. točko, 1. odstavka 46a. člena tega zakona v povezavi s 4. odstavkom.
Seveda to velja tudi za tradicionalno visokogorsko pašo na planinah, saj omenjeni pravilnik ne ločuje območij.
Sklicevanje na gorske pašnike kot utemeljitev za odstrel zavarovane vrste pomeni priznanje, da se na teh območjih izvaja reja, ki ne izpolnjuje minimalnih zakonskih zahtev glede zaščite živali. Pravilnik o zaščiti rejnih živali ne predvideva izjeme za planinsko pašo, zato nezmožnost zagotavljanja zaščite ne more predstavljati pravne podlage za poseg v populacijo volka. Nezmožnost izpolnjevanja obveznosti rejcev ne more biti nadomeščena z odvzemom zavarovane vrste iz narave.
Če organ sprejme argument »na gorskih pašnikih ni možno varovati« potem implicitno priznava, da država dopušča nezakonito rejo, namesto da bi jo prilagodila in kaznuje zavarovano vrsto. To je sistemski problem, ne naravovarstveni.
XIII. Strategija ohranjanja in upravljanja volka (canis lupus) v Sloveniji
Strategija volka 2025 priznava konfliktna območja, a ne pravi, da je tam odstrel avtomatično upravičen. Nasprotno, Strategija poudarja:
 prilagajanje rejskih praks,
 zmanjševanje antropogenega konflikta,

 dolgoročno soobstoj, ne kratkoročno odstranjevanje zveri.

ZGS in ZRSVN delata logično napako. Trdita, da na gorskih pašnikih ni možno postaviti ograj, zato ni drugih zadovoljivih možnosti. To v resnici pomeni le, da ena vrsta ukrepa (ograje) ni izvedljiva, ne pa, da ni drugih možnosti v smislu prava EU.
Druge zadovoljive možnosti vključujejo tudi:
• spremembo režima paše (časovno, prostorsko),
• nočno zapiranje živali v varnejše objekte,
• stalno prisotnost pastirja (ne le občasni nadzor),
• kombinacijo več ukrepov (človek + psi + organizacija),
• umik reje z območij, kjer tveganj ni mogoče obvladati.

Če nič od tega ni izvedeno ali resno preizkušeno pogoj ni izpolnjen. Ob tem je potrebno še enkrat navesti, da se lahko skrbnik živali sam odloči, kateri ukrep za zaščito živali od zgoraj navedenih bo izbral, pomembno je samo to, da ta ukrep nudi 100 % zaščito njegovih živali izven objektov, kot to zahteva Pravilnik o zaščiti rejnih živali. Seveda pa lahko izbere še kakšen drug način varovanja, ki ni naveden zgoraj, npr. plašenje volkov s plastičnimi izstrelki.
Ob koncu je potrebno še navesti, da v strokovnem mnenju Zavoda za gozdove Slovenije sploh ni pojasnjeno, zakaj se predlaga odstrel največ 8 volkov in zakaj ne manj ali več. Tako se o tem številu sploh ni mogoče izreči oz. presoditi ali je zakonito ali ne?
Zato predlagamo, da naslovni organ:

• postopek prekine in zahteva dopolnitev strokovnih podlag in nam da možnost, da se izjasnimo o eventualnih dopolnitvah,

• sicer pa smo proti predvidenemu odstrelu največ 8 volkov, pri čemer predlagamo, da se postopek ustavi, ker niso izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme po 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in tudi drugi pogoji.

ČE MENITE DA NAŠE DELO PRIPOMORE K OHRANITVI NARAVE IN OKOLJA NAS PODPRITE TUDI VI

NAMENITE 1,0% DOHODNINE –  

“ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK”

NIČ VAS NE STANE!

ali Z DONACIJO SAJ SE FINANCIRAMO SAMI, BREZ POMOČI DRŽAVE!

Spletna platforma za okoljsko pravo EU

PROSTOVOLJCI ZA ČISTEJŠE IN ZDRAVO OKOLJE

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST