Močno podnebno upravljanje pomeni pozivanje vlad k odgovornosti. Institucije EU so se temu izogibale.

Novembra so institucije Evropske unije dosegle dogovor o zakonodajni reviziji dveh pomembnih dokumentov podnebnega paketa „Primerni za 55“: uredbe o  porazdelitvi naporov  (ESR) in uredbe o  rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu  (LULUCF). Ti predpisi določajo podnebne cilje za države članice v različnih sektorjih, vključno z emisijami toplogrednih plinov iz cestnega prometa, zgradb, kmetijstva, male industrije, ravnanja z odpadki in rabe zemljišč, ter od nacionalnih vlad zahtevajo, da sprejmejo ustrezne ukrepe za dosego teh ciljev.

Ti sektorji ustvarijo več kot 60 odstotkov emisij EU. Zato so ključnega pomena za ohranjanje globalnega ogrevanja na zgornjo mejo 1,5 C nad predindustrijsko ravnjo iz Pariškega sporazuma. Glede na sedanja besedila pa ni nobenega zagotovila, da lahko javnost svoje vlade pozove na odgovornost, ker ne bodo ustrezno sledile tem ciljem.

Evropski parlament je že junija predlagal spremembe besedil, ki jih je predlagala Evropska komisija. To bi omogočilo  dostop do pravnega varstva  na nacionalni ravni, okrepilo podnebne zaveze in uskladilo besedila z mednarodnimi obveznostmi EU.

Toda dopolnila niso preživela trialoških pogajanj. Svet EU jih je ob podpori komisije zavrnil – v naglici, da bi sklenila dogovor in med COP27 sporočila svetu, da je EU pripravljena doseči  višji podnebni cilj  57-odstotnega zmanjšanja emisij do 2030.

Zapravljena priložnost

To je velika zapravljena priložnost. Z omogočanjem članom javnosti (vključno z okoljskimi nevladnimi organizacijami), da zahtevajo pravno odgovornost vlad za njihove podnebne cilje, kot je določeno v ESR in LULUCF, bi določbe o dostopu do pravnega varstva  okrepile  odgovornost in nacionalno lastništvo, kot bi lahko rekli sodniki v državi vlade odgovorne, če bi bilo doseganje ciljev ogroženo.

Prav to se je zgodilo v   podnebni tožbi Urgenda  proti nizozemski vladi. Nizozemski državljani so trdili, da je njihova vlada zakonsko dolžna sprejeti učinkovitejše ukrepe glede podnebnih sprememb, in sodišče se je strinjalo z zgodovinsko zmago podnebne pravičnosti . 

Te spremembe bi bile tudi stroga uporaba  Aarhuške konvencije , mednarodne pogodbe, ki od svojih privržencev zahteva, da zagotovijo dostop do pravnega varstva, informacij in udeležbo javnosti v okoljskih zadevah. EU in njenih 27 držav članic je ratificiralo pogodbo, vendar je izvajanje še vedno neenakomerno: le nekaj držav omogoča lahek dostop do pravnega varstva okoljskim nevladnim organizacijam in članom javnosti, sicer pa jih zadržujejo stroga  pravila locus standi  . Dostop do pravnega varstva je steber konvencije,  ki  jo EU in njene države članice najslabše izvajajo .

Močno pretirano

Glavni argument proti stališču parlamenta je bil, da bi takšne spremembe odprle vrata okoljskim nevladnim organizacijam, ki napadajo sodišča, kar bi na koncu oslabilo podnebne ukrepe z zamudo ali ogrožanjem izvajanja načrtovanih ukrepov. To je močno pretiravalo zmožnosti civilne družbe za vložitev tožb.

Kakorkoli že, nedavni primeri v  Nemčiji  in na Nizozemskem so pokazali, da bodo sodni postopki bolj verjetno okrepili podnebne ukrepe kot jih spodkopali. Nedavno akademsko poročilo o sodnih sporih v zvezi s podnebnimi spremembami  je pokazalo  , da so “dosedanji primeri v Evropi imeli bolj neposredne rezultate, ki pospešujejo podnebne ukrepe”, kot bi jih ovirali.

Kot nalaga Aarhuška konvencija, mora biti v okoljskih zadevah zagotovljen dostop do pravnega varstva, podnebni prehod pa ne sme zanemariti pravne države. Poleg tega državam članicam nima smisla vsiljevati zavezujočih ciljev, če niso podprti z močnim okvirom skladnosti, kot bi ga omogočile te spremembe.

To nikakor ni prvič, da je svet blokiral določbe o dostopu do pravnega varstva v medsektorskih besedilih, kot sta ESR in LULUCF. Leta 2003 je komisija predlagala direktivo o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, namenjeno izvajanju aarhuških zahtev na ravni držav članic. Predlog je bil na mizi sveta več kot desetletje, ne da bi bil dosežen dogovor.

Nadaljnja nepripravljenost

To dokazuje stalno nepripravljenost nacionalnih vlad, da jih civilna družba in sodstvo spomnita na njihove podnebne cilje EU. Je zelo škodljivo.

Učinkovitost podnebnih ukrepov in evropskega zelenega dogovora je lahko postavljena pod vprašaj, če vlad ne bo mogoče izpodbijati na sodiščih, kadar odstopajo od zavezujočih ciljev, določenih na ravni EU. Vladavina prava  je temeljna vrednota  EU in sodna presoja je očiten način za zagotovitev njene uveljavitve. Če civilno družbo izpustimo iz razprave, ko gre za izvajanje podnebnih politik, zanikamo legitimno vlogo nevladnih organizacij pri zavezovanju vlad k njihovim zavezam v demokratični družbi.

Faute de mieux se je komisija zavezala, da bo izdala nezavezujočo izjavo, s katero bo leta 2024 ocenila dostop do pravnega varstva v državah članicah. Ta ocena bo narejena v okviru revizije uredbe o  upravljanju  in bi jo lahko spremljala zakonodajni predlogi , kjer je to primerno .

Komisijo bo treba spomniti na to obljubo, tako da bo nekaj določb o dostopu do pravnega varstva končno vključeno v medsektorsko podnebno besedilo. Še naprej mora uvajati podobne določbe v sektorsko zakonodajo, kot je Direktiva o  industrijskih emisijah .

Toda svet se mora končno okrepiti, da bi izpolnil svoje obveznosti iz Aarhuške konvencije. Verodostojnost podnebnih ukrepov držav članic – in navsezadnje EU – je na kocki.

VIR: Climate Action Network (CAN) Europe

ZBORNIK E-NOVIC ALPE ADRIA GREEN – HRAST 2022 V PDF

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!

NAMENITE 1,0% DOHODNINE ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK–  NIČ VAS NE STANE

Spletna platforma za okoljsko pravo EU

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST