Nova paradigma okoljevarstva na temelju pravne države, empirike in strateške odpornosti

Povzetek

Evropski zeleni prehod je bil zasnovan kot razvojni projekt prihodnosti, vendar se danes vse bolj kaže, da vprašanje prihodnosti Evrope ni več zgolj vprašanje zmanjševanja emisij CO₂. Energetska kriza, geopolitična nestabilnost, rast cen energije, izguba industrijske konkurenčnosti ter vse večja odvisnost od uvoza energentov so pokazali, da sodobna družba ne potrebuje zgolj nizkoogljičnega sistema, temveč predvsem odporen, stabilen in dolgoročno vzdržen sistem upravljanja virov. Nova paradigma okoljevarstva mora zato ponovno postaviti v ospredje temeljna načela moderne civilizacije: pravno državo, empirično preverljive strokovne podlage, proporcionalnost ukrepov ter racionalno upravljanje naravnih in energetskih virov. Hipoteze, ki še niso nedvoumno empirično potrjene, ne morejo postati podlaga za neomejene posege v lastnino, razvojne možnosti družbe in energetsko odpornost Evrope. Prihodnost Evrope ne bo odvisna zgolj od količine emisij CO₂, temveč predvsem od sposobnosti družbe, da ohrani energetsko stabilnost, prehransko varnost, industrijsko konkurenčnost, tehnološko suverenost ter odpornost infrastrukture in gospodarstva. Zeleni prehod zato potrebuje strokovno revizijo – ne zaradi zavračanja okolja, temveč zaradi zaščite same družbe.

Evropa na strateškem razpotju

Evropska unija je v zadnjih desetletjih oblikovala obsežen politični, gospodarski in družbeni projekt, ki ga javnost pozna pod pojmom »zeleni prehod«. Njegov osrednji cilj je hitro zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, pospešena elektrifikacija družbe ter postopno opuščanje fosilnih virov energije. V začetnih fazah je bil ta projekt predstavljen kot racionalen tehnološki razvojni model, ki naj bi hkrati zagotovil varovanje okolja, tehnološki napredek, energetsko učinkovitost in dolgoročno stabilnost družbe.

Danes pa postaja vse bolj očitno, da vprašanje prihodnosti Evrope ni več zgolj vprašanje emisij toplogrednih plinov, temveč predvsem vprašanje odpornosti, energetske suverenosti, pravne države ter racionalnega upravljanja omejenih virov. Energetska kriza, vojna v Ukrajini, eksplozija cen energije, zmanjševanje konkurenčnosti evropske industrije in povečana odvisnost od uvoza energentov so pokazali, da sodobnega energetskega sistema ni mogoče graditi zgolj na podlagi političnih ciljev ali normativnih predpostavk. Energetski sistem moderne civilizacije mora biti predvsem robusten, stabilen, odporen in sposoben delovanja v kriznih razmerah.

Prav tu pa je evropska politika naredila eno ključnih napak: vprašanje fizične odpornosti sistema je postopoma podredila politični paradigmi zmanjševanja emisij za vsako ceno.

Od znanosti k politični paradigmi

V zadnjih letih se je razprava o podnebni politiki postopoma premaknila iz področja inženirstva v področje politike, iz področja empirične presoje v področje aktivizma ter iz odprte znanstvene razprave v področje normativnih predpostavk. Oblikovala se je paradigma, po kateri se kompleksni podnebni modeli vse pogosteje obravnavajo kot zadostna podlaga za dolgoročne družbene posege, vsako odstopanje od prevladujočega modela pa kot nasprotovanje znanosti. Posledično se je uveljavilo stališče, da je zaradi načela previdnosti dopustno izvajati tudi zelo obsežne posege v lastnino, gospodarstvo in infrastrukturo.

Toda moderna demokratična družba lahko dolgoročno deluje samo, če so njene odločitve sprejete na podlagi preverljivih dejstev, odprte strokovne razprave ter proporcionalnega tehtanja posledic. Prav zato je danes nujno ponovno odpreti razpravo o tem, na kakšnih podlagah Evropa sprejema obsežne posege v energetiko, prostor, gospodarstvo, kmetijstvo, gozdarstvo ter razvojne možnosti posameznikov.

Empirija kot temelj pravne države

Nova paradigma okoljevarstva mora ponovno postaviti v ospredje temeljno načelo moderne znanosti: empirično preverljivost. Znanost ni sistem političnih resnic, temveč metoda preverjanja hipotez. Hipoteza, ki še ni nedvoumno empirično potrjena, ne more postati podlaga za neomejene družbene posege, še posebej ne v primerih, ko imajo ti posegi dolgoročne posledice za gospodarstvo, energetsko varnost, prehransko varnost, človekove pravice ali razpolaganje z lastnino.

Pravica do zasebne lastnine ni administrativna ovira, temveč eden temeljnih stebrov evropske civilizacije in pravne države. Vsak obsežen poseg v razpolaganje z lastnino zato zahteva visoko stopnjo strokovne utemeljenosti, transparentnost, proporcionalnost ter preverljivo empirično podlago.

To vprašanje je posebej pomembno zato, ker se številni okoljski ukrepi izvajajo preko administrativnih omejitev, prostorskih aktov, varstvenih režimov in regulacij, ki imajo neposredne učinke na konkretne ljudi, lokalne skupnosti, kmetijstvo, gozdarstvo in industrijo. Pri tem pa pogosto ni izvedeno ustrezno tehtanje posledic, ni izvedena celovita ekonomska analiza, ni individualizirane presoje, predvsem pa ni zagotovljena nedvoumna empirična podlaga, ki bi dokazovala nujnost in sorazmernost ukrepov. Takšen pristop zato odpira resna vprašanja pravne države.

Evropa je pozabila na odpornost sistema

Sodobne družbe niso odvisne zgolj od količine energije, temveč predvsem od stabilnosti dobave, robustnosti infrastrukture, razpoložljivosti rezerv, odpornosti na motnje ter sposobnosti delovanja v kriznih razmerah. Evropski energetski sistem pa je v zadnjih letih postal vse bolj odvisen od vremenskih razmer, vse bolj odvisen od uvoza, vse bolj kompleksen in hkrati vse manj robusten.

Posebej problematično je, da so bile velike količine stabilnih proizvodnih virov opuščene hitreje, kot so bile razvite ustrezne hranilne tehnologije, omrežne kapacitete, fleksibilni sistemi in strateške rezerve. Posledice so danes vidne v visokih cenah energije, nestabilnosti trgov, izgubi industrijske konkurenčnosti ter povečani ranljivosti celotnega sistema.

Evropa ima bistveno več lastnih virov, kot se prikazuje

V javni razpravi pogosto prevladuje občutek, da Evropa brez uvoza energije ne more preživeti. To ne drži povsem. Evropski prostor ima še vedno velike zaloge premoga in lignita, velik potencial sončne energije, velik potencial biomase, velik potencial energetske izrabe odpadkov, razvito kemično industrijo, vrhunsko tehnično znanje ter obsežno energetsko infrastrukturo.

Ključno vprašanje zato ni, ali Evropa ima vire, temveč ali zna te vire povezati v stabilen in odporen sistem. Prav tu postaja pomembna nova razvojna paradigma, ki temelji na kombinaciji sončne energije, fleksibilnih termoenergetskih sistemov, velikih hranilnikov energije, sintetičnih goriv ter lokalnih virov biomase in odpadkov.

Kemična goriva in novi hranilniki energije

Posebej pomembno vlogo bodo v prihodnosti verjetno imela kemična goriva in sintetični energenti. Metanol, proizveden iz lokalnih virov ogljikovih materialov, je lahko eden najbolj zanimivih kandidatov za prihodnji energetski sistem, saj omogoča dolgoročno kemično skladiščenje energije, uporabo obstoječe logistične infrastrukture, sintezo goriv za promet, uporabo v ladjarstvu in težkem transportu ter ustvarjanje strateških energetskih in surovinskih rezerv.

Takšni hibridni sistemi so lahko z vidika odpornosti družbe bistveno bolj robustni kot popolna elektrifikacija vsega. Prihodnji energetski sistem zato verjetno ne bo temeljil zgolj na elektriki, temveč na kombinaciji elektrike, toplote, kemičnih goriv ter velikih hranilnikov energije.

Nova paradigma okoljevarstva

Nova paradigma okoljevarstva ne sme temeljiti na ideološkem boju proti razvoju ali proti človeku. Njeno izhodišče mora biti racionalno upravljanje prostora, racionalno upravljanje energije, dolgoročna odpornost družbe ter optimizacija uporabe virov na podlagi preverljivih dejstev.

Okoljevarstvo ne more postati sistem administrativnega omejevanja družbe brez jasne empirične podlage. Njegov namen mora biti zaščita narave, zaščita družbe, zaščita prehranske varnosti, zaščita energetske stabilnosti ter zaščita dolgoročne civilizacijske odpornosti.

To ne pomeni zavračanja ekologije ali zanikanja okoljskih izzivov. Pomeni pa zavračanje ideje, da je mogoče kompleksno civilizacijo upravljati izključno preko političnih sloganov, administrativnih omejitev in nedokazanih predpostavk.

Zaključek: čas za strokovno revizijo zelenega prehoda

Evropa danes potrebuje predvsem trezno, strokovno in odprto razpravo. Ne ideološkega konflikta in ne političnega moraliziranja, temveč ponovno vzpostavitev temeljnega načela moderne civilizacije: velike družbene odločitve morajo temeljiti na preverljivih dejstvih, odprti razpravi in sorazmernosti ukrepov.

Zeleni prehod zato ni vprašanje vere. Je vprašanje fizike, inženirstva, ekonomije, prava, geopolitike ter dolgoročne odpornosti evropske družbe.

Če želi Evropa prihodnja desetletja preživeti kot stabilna, varna in tehnološko napredna civilizacija, bo morala zeleni prehod strokovno revidirati. Ne zato, ker bi zavračala okolje, temveč zato, ker brez pravne države, empirike in strateške odpornosti ni mogoče dolgoročno zaščititi niti narave niti družbe same.

---

AAG več kot sedem let vztraja – in to brez podpore drugih okoljskih nevladnih organizacij ter z minimalnim proračunom – da bi dokazal, da kanal C0, ki prečka vodonosnik Ljubljanskega polja, predstavlja resno nevarnost za onesnaženje pitne vode. Tako velik projekt in drugi podobni nas finančno izčrpavajo, saj delujemo brez finančne podpore države. Vsaka donacija, ki jo prejmemo, izjemno pomaga pri nadaljevanju našega nemotenega dela. Če menite, da naše delo pripomore k ohranitvi narave in okolja, nas podprite tudi vi.

Podatki za nakazilo

Prejemnik: Alpe Adria Green

TRR: SI56 3300 0000 6508 788

Namen: Donacija za delovanje AAG

Sklic: lahko pustiš prazno ali 00

ALI

NAMENITE 1,0% DOHODNINE –  

“ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK”

NIČ VAS NE STANE!