Foto: arhiv AAG

Na Mednarodni znanstveni konferenci o podnebnih spremembah, gospodarstvu in človekovih pravicah bo mednarodno okoljsko organizacijo Alpe Adria Green (AAG) zastopal član UO Tony Mlakar.

Konferenca bo potekala v ponedeljek, 28. septembra 2026, na Novi univerzi v Ljubljani. Namenjena bo obravnavi povezav med podnebnimi spremembami, delovanjem gospodarskih družb in varstvom človekovih pravic ter vprašanjem pravne odgovornosti za škodljive vplive na okolje in ljudi.

Tony Mlakar bo nastopil v okviru panela Climate Change, Business and Human Rights: Global and Local Case Studies. Predstavil bo prispevek z naslovom CO2 Sewerage Pipeline in Ljubljana: Environmental and Rule of Law Concerns, ki obravnava okoljske in procesnopravne vidike kanala C0 ter varstvo ljubljanskega vodonosnika.

V prispevku bo predstavil stališča AAG o okoljskih in pravnih tveganjih projekta, katerega del trase poteka čez območje vodonosnika, ključnega za oskrbo Ljubljane s pitno vodo. Predavanje bo potekalo v Angleškem jeziku.

Povzetek:

Projekt povezovalnega kanalizacijskega zbiralnika C0 v Ljubljani je postal eden najodmevnejših slovenskih okoljskih sporov zadnjega desetletja. Njegov namen je izboljšanje odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda, vendar del trase poteka po območju ljubljanskega vodonosnika, ki je ključnega pomena za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Prispevek predstavlja pogled mednarodne okoljske organizacije Alpe Adria Green na okoljska in pravna tveganja projekta ter kronologijo njenega več kot sedemletnega delovanja. V ospredju so vprašanja celovite presoje vplivov na okolje, drobljenja projekta na posamezne odseke, potresne in poplavne varnosti, učinkovitega pravnega varstva ter dejanskega sodelovanja javnosti. Poseben poudarek je namenjen procesni učinkovitosti pravnih sredstev: njihovi pravočasnosti, dostopnosti in sposobnosti preprečiti škodo. Primer C0 kaže, da formalno izdana dovoljenja sama po sebi ne odpravijo potrebe po celoviti, neodvisni in javno preverljivi presoji kumulativnih tveganj. Kadar je lahko ogrožen strateški vir pitne vode, morata previdnostno načelo in visoka raven varstva okolja voditi tako upravno odločanje kot sodni nadzor. Prispevek ne nasprotuje modernizaciji kanalizacijske infrastrukture kot taki, temveč poudarja, da mora biti ta izvedena na način, ki zagotavlja dolgoročno varnost vodnega vira, preglednost postopkov in zaupanje javnosti.

Ključne besede: kanal C0, pitna voda, Ljubljansko polje, presoja vplivov na okolje, procesna učinkovitost, učinkovito sodno varstvo, Aarhuška konvencija, vladavina prava, okoljske nevladne organizacije

1. Uvod

Sodobna mesta potrebujejo zanesljivo kanalizacijsko infrastrukturo. Učinkovito zbiranje in čiščenje odpadnih voda zmanjšujeta onesnaževanje rek in podzemnih voda ter sta pomembna za javno zdravje. Vendar okoljski cilj projekta ne pomeni, da je vsak način njegove izvedbe avtomatično okoljsko sprejemljiv. Pri kanalu C0 se srečata dva legitimna javna interesa: izboljšanje odvajanja odpadnih voda in varovanje strateškega vira pitne vode. Naloga prava in upravnih postopkov je, da tega nasprotja ne prikrijejo, temveč ga obravnavajo celovito, pregledno in na podlagi najboljših razpoložljivih strokovnih podatkov.

Povezovalni kanal C0 je del kohezijskega projekta »Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja«, ki se javnosti predstavlja tudi pod komunikacijskim imenom »Čisto zate«. Investitor povezovalnega kanala C0 je Mestna občina Ljubljana. Celotni projekt izvajajo Mestna občina Ljubljana, Občina Medvode in Občina Vodice, financira pa se iz Kohezijskega sklada Evropske unije, državnega proračuna Republike Slovenije ter lastnih sredstev sodelujočih občin. Največ pomislekov je povzročil odsek, ki poteka čez oziroma nad območjem vodonosnika Ljubljanskega polja. Ta vodonosnik ima za glavno mesto izjemen pomen, saj predstavlja temelj njegove oskrbe s pitno vodo. Morebitna netesnost, poškodba ali odpoved kanalizacijskega sistema zato ni zgolj lokalno gradbeno vprašanje, ampak potencialno tveganje z dolgoročnimi posledicami za zdravje ljudi, delovanje mesta in zaupanje v javne institucije.

Alpe Adria Green (AAG) projekt spremlja več kot sedem let. Njeno delo je obsegalo pravna sredstva, prijave pristojnim organom, spremljanje gradnje na terenu, sodelovanje z lokalnimi prebivalci in civilnimi pobudami, javno obveščanje ter zahteve po neodvisni strokovni presoji tveganj. Namen tega prispevka je povzeti to izkušnjo in pokazati, zakaj je primer C0 pomemben tudi širše: kot študija razmerja med infrastrukturo, okoljskim pravom, demokratično udeležbo in vladavino prava.

Prispevek izhaja tudi iz raziskovalnega okvira magistrskega dela avtorja o procesni učinkovitosti pravnih sredstev v okoljskem pravu na primeru povezovalnega kanala C0. Ta okvir usmerja pozornost od vprašanja, ali pravna sredstva formalno obstajajo, k vprašanju, ali so v praksi pravočasna, dostopna in sposobna preprečiti okoljsko škodo. Primer C0 je zato obravnavan kot študija primera razmerja med normativno ureditvijo in dejanskim učinkom pravnega varstva.

2. Okoljska občutljivost projekta

2.1 Pitna voda kot strateški in ustavno varovan vir

V Sloveniji ima pravica do pitne vode posebno ustavno težo. 70.a člen Ustave Republike Slovenije določa, da ima vsakdo pravico do pitne vode, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države ter da služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo. Ta določba ni le programska usmeritev. Pri odločanju o posegih, ki lahko vplivajo na vodni vir, zahteva posebno skrbnost, dolgoročno presojo in prednost varnosti oskrbe pred kratkoročnimi izvedbenimi interesi.

Za vodonosnike je značilno, da so procesi onesnaženja pogosto težko opazni, sanacija pa je lahko dolgotrajna, draga ali celo praktično nemogoča. Zato običajna logika, po kateri se škoda odpravi naknadno, pri pitni vodi ni zadostna. Bistvo varstva je preprečevanje. Prav tu postane pomembno previdnostno načelo: če obstaja znanstvena negotovost glede možnosti resne ali nepopravljive škode, negotovost ne sme biti razlog za odlašanje z zaščitnimi ukrepi ali za znižanje standarda presoje.

2.2 Možni scenariji tveganja

AAG je v javnih nastopih in pravnih postopkih opozarjal predvsem na nevarnost iztekanja komunalnih odpadnih voda ob poškodbi ali izgubi tesnosti cevovoda. Tveganja je treba presojati v celotnem življenjskem ciklu objekta: med gradnjo, ob rednem obratovanju, pri vzdrževanju, ob izrednih dogodkih in po več desetletjih uporabe. Relevantni niso samo načrtovani pogoji delovanja, temveč tudi kombinacije neugodnih okoliščin, kot so konstrukcijska napaka, posedanje tal, potres, poplavni dogodek, mehanska poškodba, nepravočasno odkrita netesnost ali človeška napaka.

Vprašanje ni, ali je mogoče zgraditi tehnično kakovosten kanal, temveč ali so bili vsi razumni scenariji odpovedi dovolj celovito ocenjeni, primerjani z alternativami in predstavljeni javnosti. Posebno pomembni so način zaznavanja puščanja, odzivni časi, možnost zaustavitve pretoka, dostop za popravila, načrt ukrepanja ter spremljanje stanja po začetku obratovanja. Pri objektu nad strateškim vodonosnikom mora biti varnost dokazljiva in preverljiva, ne zgolj zatrjevana.

3. Kronologija delovanja Alpe Adria Green

3.1 Zgodnje opozarjanje in pravni izzivi (2017–2019)

V prvi fazi je AAG opozarjal, da bi bilo treba vplive projekta presojati celovito, zlasti zaradi poteka trase po občutljivem vodovarstvenem območju. Organizacija je problematizirala vprašanje, ali je bila za projekt kot funkcionalno celoto opravljena ustrezna presoja vplivov na okolje, ter izpostavljala določbe o varstvu voda. Začela je vlagati pravna sredstva zoper posamezne upravne akte in opozarjati na nevarnost, da bi razdelitev projekta na več dovoljenj zakrila njegov skupni okoljski učinek.

AAG je poleg vplivov na podzemno vodo odpiral vprašanja poplavne in potresne varnosti. Namen teh opozoril ni bil napovedovanje, da bo do nesreče nujno prišlo, temveč zahteva, da se posledice redkih, vendar potencialno zelo škodljivih dogodkov ocenijo pred dokončno izvedbo. Pri kritični infrastrukturi nad vodnim virom verjetnost dogodka ni edino merilo; upoštevati je treba tudi obseg in morebitno nepovratnost posledic.

3.2 Intenziviranje pravnih postopkov in nadzora (2020–2022)

V drugi fazi se je delovanje AAG okrepilo. Organizacija je zahtevala ustavitev del, kadar je ocenila, da pravni in strokovni pogoji niso razjasnjeni, ter na pristojne okoljske in gradbene inšpekcije naslavljala prijave zaradi domnevnih nepravilnosti. Vzporedno je izvajala terensko spremljanje oziroma ekološke patrulje. Člani AAG so skupaj z lokalnimi prebivalci in civilnimi pobudami dokumentirali dogajanje na gradbiščih ter ugotovitve posredovali javnosti in organom.

Terensko spremljanje je imelo dvojno funkcijo. Prvič, omogočalo je zbiranje podatkov o dejanskem poteku del. Drugič, predstavljalo je obliko državljanskega nadzora nad projektom z velikim javnim in okoljskim pomenom. Tak nadzor ne more nadomestiti dela državnih organov, lahko pa opozori na neskladja, poveča preglednost in spodbudi pravočasno ukrepanje pristojnih institucij.

3.3 Medijska izpostavljenost, politična odgovornost in nadaljnji postopki (2023–danes)

V tretji fazi je AAG še izraziteje zahteval neodvisno strokovno presojo oziroma tako imenovani stresni test kanala C0. Takšna presoja bi morala povezati hidrogeološke, konstrukcijske, potresne, poplavne in obratovalne vidike ter preizkusiti tudi manj verjetne scenarije z velikimi posledicami. Za javno verodostojnost bi morala biti izdelana neodvisno od investitorja, njene metode, vhodni podatki in zaključki pa bi morali biti dostopni javnosti.

AAG je vprašanje C0 umeščal v okvir človekove pravice do varne pitne vode ter nadaljeval upravne in sodne postopke. Obenem je skrbel, da tema ni izginila iz javnega prostora. Večletna izkušnja kaže, da morajo okoljske organizacije za ohranjanje učinkovitega nadzora združevati pravno delo, strokovno podporo, terensko prisotnost in komuniciranje. To je za nevladno organizacijo z omejenimi viri izjemno zahtevno, vendar pogosto nujno, kadar postopki trajajo več let.

3.4 Kateri akti so bili izpodbijani in kaj so odločila sodišča

Spor ni tekel v enem postopku. Ločiti je treba sklepe iz predhodnih postopkov o obveznosti presoje vplivov na okolje, odločitve o udeležbi AAG, gradbeno dovoljenje za zadnji odsek ter postopke lastnikov zemljišč. Prav ta razpršenost pojasni, zakaj je lahko gradnja napredovala, medtem ko so se temeljna procesna vprašanja še presojala.

Udeležba AAG v predhodnem postopku. ARSO je s sklepom št. 35415-8/2020-8 z dne 3. avgusta 2020 AAG odrekel položaj stranskega udeleženca v postopku za dodajanje armiranobetonske kinete med revizijskima jaškoma 142 in 166. Ministrstvo je 12. januarja 2021 njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, ker je organ medtem odločil, da je za poseg potrebna presoja vplivov na okolje. AAG je izpodbijal sklep ministrstva , Upravno sodišče pa je 3. januarja 2023 odločitev odpravilo: AAG je imel pravico do pritožbe zoper zavrnitev udeležbe, ministrstvo pa bi moralo o njej odločiti po vsebini. Sodba torej ni sama priznala udeležbe v predhodnem postopku in ni odločila o varnosti kanala; ugotovila je procesno napako pri zavrženju pritožbe [12].

Presoja dodatne kinete. V drugem postopku je bila sporna 3. točka sklepa ARSO z dne 28. septembra 2020, ki je za kanal z dodano armiranobetonsko kineto zahtevala presojo vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje. MOL je zahtevala odpravo te točke po nadzorstveni pravici. Ministrstvo je z odločbo št. 35402-29/2020-2550-91 z dne 29. decembra 2023 njeni zahtevi ugodilo. AAG je vložil tožbo zoper to odločbo. Upravno sodišče je s sodbo I U 195/2024-61 z dne 14. aprila 2026 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu: podpisnica ni imela ustreznega pooblastila za odločanje, kar je bistvena kršitev postopka. To ni bila dokončna sodna presoja vseh okoljskih tveganj [13, 14].

Ministrstvo je 16. julija 2026 v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevo MOL za odpravo navedene 3. točke sklepa ARSO in zahtevo za izrek njene ničnosti. To je pomemben novejši procesni razplet, vendar ga ni mogoče enačiti s pravnomočno odpravo že izdanih gradbenih dovoljenj; zoper novo odločbo je mogoče sprožiti upravni spor [15].

Zadnji odsek in gradbeno dovoljenje. MOL je maja 2023 vložila zahtevo za osmo gradbeno dovoljenje. AAG je v tem postopku zahteval, da se o funkcionalno povezanem posegu odloča celovito in da se preveri pristojnost organa za morebitni integralni postopek. Upravna enota Ljubljana je februarja 2025 postopek prekinila, ker je bilo odprto vprašanje pravnomočnosti sklepa ARSO iz januarja 2016 o tem, da presoja vplivov za tedaj obravnavani poseg ni potrebna. Po poznejši izdaji gradbenega dovoljenja so AAG, Župnija Ljubljana Ježica in posamezni lastniki zemljišč po navedbah AAG vložili pritožbe zaradi domnevno pomanjkljive dokumentacije in manjkajoče presoje vplivov na okolje; AAG s pritožbo ni bil uspešen. [16–18].

Ločeni postopki lastnikov zemljišč. Lastniki so izpodbijali tudi sklepe ARSO iz let 2015 in 2016 ter odločitve o svojem položaju v postopkih. V posebej pomembnem sporu je lastnica zemljišča izpodbijala odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 9. junija 2022 o ustanovitvi služnosti za kanal C0 na njeni parceli v Ježici; po objavi AAG je Upravno sodišče 25. marca 2026 njeni tožbi ugodilo zaradi pomanjkljive obrazložitve konkretne javne koristi. To je pravno sredstvo lastnice, ne tožba AAG, in zadeva pravico graditi na določeni parceli, ne samodejno vseh okoljskih dovoljenj [19].

Opisani primeri pokažejo konkretne procesne težave: prepozno razrešeno udeležbo javnosti, nestabilno podlago za presojo vplivov, razhajanje med dovoljevanjem odsekov in vprašanjem celote ter sodno presojo, ki je večkrat sledila že izvedenim delom. Navedbe o nepopolni projektni dokumentaciji in ogroženosti vodonosnika so stališča AAG in drugih udeležencev; sodne odločitve, povzete zgoraj, je treba brati v mejah njihovega izreka.

4. Ključna pravna vprašanja

4.1 Celovitost presoje vplivov na okolje

Direktiva 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje zahteva, da se projekti, ki lahko pomembno vplivajo na okolje zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije, pred izdajo dovoljenja ustrezno presodijo. Presoja ni administrativna formalnost, temveč proces, v katerem se ugotovijo neposredni, posredni in kumulativni učinki, preučijo razumne alternative ter omogoči sodelovanje javnosti.

Pri C0 je zato osrednje vprašanje, kaj je treba šteti za projektno celoto. Če je več odsekov tehnično, funkcionalno in namensko povezanih, njihova ločena obravnava ne sme povzročiti, da se izgubi pogled na skupni vpliv. Pravo Evropske unije ne dopušča drobljenja projekta z namenom ali učinkom izogniti se presoji. AAG opozarja, da je treba dovoljenja in posege presojati glede na njihovo dejansko funkcionalno povezanost in kumulativne posledice, ne samo glede na formalne meje posameznega upravnega postopka.

4.2 Previdnostno in preventivno načelo

Okoljsko pravo temelji na tem, da se škoda preprečuje pri viru. Na območju oskrbe s pitno vodo mora biti prag sprejemljivega tveganja posebej strog. Previdnostno načelo ne pomeni, da je treba prepovedati vsak poseg, pri katerem obstaja najmanjša negotovost. Pomeni pa, da mora biti odločanje sorazmerno z možnimi posledicami in da dokazne vrzeli ne smejo samodejno iti v škodo varstva okolja in zdravja ljudi.

V praksi bi to moralo voditi k izbiri najvarnejše izvedljive alternative, uporabi več neodvisnih varnostnih plasti, stalnemu monitoringu, jasnim pragovom za ukrepanje ter načrtu odgovornosti in sanacije. Če ostajajo bistvena strokovna nesoglasja, je smiselna neodvisna recenzija, ki vključuje strokovnjake brez finančne ali institucionalne odvisnosti od investitorja.

4.3 Sodelovanje javnosti in dostop do pravnega varstva

Aarhuška konvencija temelji na treh stebrih: dostopu do okoljskih informacij, sodelovanju javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva. Sodelovanje mora biti pravočasno, ko so še odprte različne možnosti, in ne šele takrat, ko je projekt dejansko že določen. Javnost mora imeti dostop do razumljivih informacij o tveganjih, alternativah, strokovnih podlagah in pogojih obratovanja.

Nevladne organizacije imajo pri tem posebno vlogo. Predstavljajo organiziran javni interes, združujejo pravno in strokovno znanje ter omogočajo kontinuiteto nadzora, ki je posamezniki pogosto ne zmorejo zagotavljati. Vendar je njihova vloga učinkovita le, če imajo dejanski dostop do dokumentacije, razumen čas za odziv in pravna sredstva, o katerih se odloči dovolj hitro, da lahko preprečijo nastanek škode. Sodna odločitev, sprejeta šele po dokončanju spornega posega, je lahko formalno pravilna, vendar z vidika okoljskega varstva praktično neučinkovita.

4.4 Procesna učinkovitost pravnih sredstev

V okoljskem pravu ni dovolj, da zakon predvideva pritožbo, upravni spor ali drugo pravno sredstvo. Pravno varstvo je učinkovito le, če je dostopno upravičenim subjektom, če omogoča presojo bistvenih okoljskih in procesnih vprašanj ter če je odločitev sprejeta pravočasno. Čas ima pri okoljskih sporih posebno težo: ko je poseg že izveden, je lahko poznejša ugotovitev nezakonitosti za preprečitev škode brez praktičnega učinka. Formalna razpoložljivost pravnega sredstva zato ni enaka njegovi dejanski procesni učinkovitosti.

Pri analizi procesne učinkovitosti se  izpostavljajo tri skupine procesnih ovir: dolgotrajnost postopkov, razpršenost odločanja med več upravnimi in sodnimi organi ter omejitve procesne legitimacije. Pri projektu C0 se lahko zaradi več postopkov in dovoljenj posamezni organ osredotoči le na omejen del problema, ne da bi kateri od njih pravočasno presodil celoto. Razdrobljenost tako ni pomembna samo pri presoji vplivov na okolje, temveč tudi pri organizaciji pravnega varstva.

Evropski standardi zahtevajo, da nacionalna procesna pravila omogočajo učinkovito uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz prava Unije. V zadevi C-240/09 Lesoochranárske zoskupenie je Sodišče Evropske unije poudarilo dolžnost nacionalnega sodišča, da svoje procesno pravo razlaga, kolikor je mogoče, skladno s cilji Aarhuške konvencije in učinkovitim sodnim varstvom. V zadevi C-664/15 Protect Natur je Sodišče dodatno poudarilo položaj okoljske organizacije pri uveljavljanju obveznosti vodnega prava EU ter pomen dostopa do postopka in sodnega nadzora. Ti sodbi kažeta, da procesna avtonomija držav članic ni neomejena, kadar nacionalna pravila ogrozijo praktični učinek okoljskega prava Unije.

Za presojo primera C0 so zato pomembna naslednja vprašanja: kako dolgo so trajali posamezni postopki; ali so pravna sredstva lahko vplivala na potek del; kateri organ je presojal kumulativni učinek celotnega projekta; kakšen procesni položaj so imele okoljske nevladne organizacije; ter ali so bila nacionalna pravila razlagana v luči načela učinkovitega sodnega varstva. Odgovori na ta vprašanja omogočajo razlikovanje med pravnim varstvom na papirju in pravnim varstvom, ki dejansko varuje okolje.

4.5 Vladavina prava in zaupanje v institucije

Vladavina prava zahteva več kot obstoj dovoljenj. Zahteva jasna pravila, obrazložene odločitve, enako uporabo prava, učinkovit nadzor in možnost pravočasnega preizkusa odločitev pred neodvisnim organom. Pri infrastrukturnem projektu velikega javnega pomena morajo biti meje med investitorjem, strokovnimi izdelovalci, organi odločanja in nadzornimi institucijami razvidne, odgovornost vsakega akterja pa določljiva.

Dolgotrajni in razdrobljeni postopki lahko zmanjšajo preglednost ter ustvarijo občutek, da posameznega vprašanja nihče ne presoja v celoti. Če organi obravnavajo samo ozko procesno vprašanje, ne da bi bila nekje opravljena skupna presoja tveganja, se lahko izgubi bistvo varstva. Zato je primer C0 tudi vprašanje institucionalne koordinacije in javnega zaupanja. Zaupanje se ne vzpostavi z zahtevo, naj javnost verjame zagotovilom, temveč z odprtimi podatki, neodvisnim preverjanjem in prepričljivimi obrazložitvami.

5. Sistemske ugotovitve primera C0

Primer C0 potrjuje, da mora okoljska presoja izhajati iz dejanske funkcionalne celote projekta. Tehnična ali upravna razdelitev posega na posamezne odseke ne sme omejiti presoje njegovih skupnih in kumulativnih vplivov. To je posebej pomembno, kadar poseg poteka na območju vodonosnika, od katerega je odvisna oskrba velikega števila prebivalcev s pitno vodo. Tak vodni vir je treba obravnavati kot kritično naravno infrastrukturo, zato merilo sprejemljivosti ne more temeljiti le na verjetnosti okvare, ampak mora upoštevati tudi možni obseg posledic, njihovo trajanje ter zahtevnost oziroma možnost sanacije.

Primer hkrati poudarja pomen neodvisne in interdisciplinarne strokovne presoje. Kadar obstajajo resna strokovna razhajanja in je lahko prizadet strateški vodni vir, dodatno preverjanje ne pomeni neupravičenega oviranja projekta, temveč prispeva h kakovostnejši odločitvi, zmanjševanju tveganj in večjemu zaupanju javnosti. Enako pomembna so učinkovita pravna sredstva. Upravni in sodni postopki morajo biti zasnovani tako, da je mogoče sporna vprašanja vsebinsko presoditi še pred nastankom težko popravljivih posledic. Pravno varstvo, ki je zagotovljeno šele po izvedbi posega, lahko ostane zgolj formalno.

Dolgotrajno spremljanje projekta C0 kaže tudi na pomembno vlogo civilne družbe in okoljskih nevladnih organizacij. Njihova opozorila sama po sebi ne dokazujejo nezakonitosti ali strokovne neustreznosti projekta, pomenijo pa utemeljen razlog za preverjanje, pojasnjevanje in javno razpravo. Institucije krepijo svojo legitimnost, kadar na pomisleke odgovorijo z dostopnimi podatki, neodvisnimi strokovnimi ugotovitvami in jasno obrazloženimi odločitvami. Odprt in preverljiv postopek je zato bistveni del okoljskega odločanja tudi tedaj, ko končna odločitev ne doseže soglasja vseh udeležencev.

6. Usmeritve za nadaljnje ukrepanje

Ugotovitve primera C0 kažejo, da nadaljnje obravnave projekta ni mogoče omejiti zgolj na preverjanje formalne veljavnosti posameznih dovoljenj. V ospredju mora ostati vprašanje dolgoročne varnosti vodonosnika ter sposobnosti pristojnih institucij, da tveganja presojajo celovito, pregledno in pravočasno. Pri tem je treba povezati hidrogeološke, gradbenotehnične, okoljske in procesnopravne vidike.

Na tej podlagi je mogoče oblikovati več medsebojno povezanih usmeritev. Njihov namen ni nadomestiti strokovne presoje konkretnih rešitev, temveč določiti pogoje, pod katerimi bi bilo mogoče okrepiti varnost sistema, učinkovitost pravnega nadzora in zaupanje javnosti:

izvesti neodvisno, interdisciplinarno in javno dostopno presojo oziroma stresni test celotnega sistema C0, ki vključuje tudi kumulativne in izredne scenarije;

zagotoviti popolno preglednost ključnih projektnih, hidrogeoloških, varnostnih in monitoring podatkov ob varovanju zakonsko upravičenih izjem;

vzpostaviti stalen in javno preverljiv sistem spremljanja tesnosti, stanja objekta ter kakovosti podzemne vode, skupaj z jasnimi pragovi za alarm in ukrepanje;

pripraviti operativni načrt za primer okvare, ki določa pristojnosti, odzivne čase, obveščanje javnosti, začasno oskrbo s pitno vodo in financiranje sanacije;

zagotoviti, da se funkcionalno povezani deli projekta pri okoljskem odločanju obravnavajo celovito in da se presodijo razumne alternativne rešitve;

omogočiti pravočasno, vključujoče in vsebinsko sodelovanje javnosti ter učinkovito pravno varstvo pred nastankom morebitne nepopravljive škode;

določiti prednostno in hitro obravnavo pravnih sredstev v primerih, v katerih bi izvedba posega pred sodno odločitvijo lahko povzročila težko popravljivo okoljsko škodo;

okrepiti institucionalno in finančno podporo neodvisnim okoljskim nevladnim organizacijam, ne da bi bila zaradi tega ogrožena njihova avtonomija.

7. Sklep

Primer kanala C0 razkriva napetost, ki je značilna za številne sodobne infrastrukturne projekte: projekt je lahko zasnovan z okoljskim ciljem, vendar kljub temu odpira resna vprašanja glede lokacije, izvedbe in postopka odločanja. Izboljšanje odvajanja odpadnih voda in varovanje pitne vode nista nasprotujoča cilja. Dobra javna politika mora doseči oba.

Stališče AAG je, da nad strateškim vodonosnikom ni prostora za procesne bližnjice, nejasne odgovornosti ali nepreverljive varnostne trditve. Potrebni so celovita presoja, neodvisno strokovno preverjanje, odprtost podatkov in učinkovita pravna sredstva. Pri tem ne gre za nasprotovanje razvoju, temveč za zahtevo, da razvoj spoštuje meje, ki jih postavljajo narava, človekove pravice in pravo.

Več kot sedemletno delovanje AAG pri projektu C0 kaže, kako pomembna je vztrajna civilna družba. Okoljska demokracija je učinkovita samo, če opozorila lahko dosežejo pristojne organe, če so odločitve preverljive in če je mogoče škodo preprečiti, preden postane nepovratna. Končno merilo uspeha ne bo le dokončana infrastruktura, temveč dolgoročno varna pitna voda in zaupanje ljudi, da so institucije ravnale skrbno, pregledno in zakonito.

Viri in pravni okvir

Alpe Adria Green (2026): Kronologija aktivnosti društva AAG pri projektu kanala C0 – boj za čisto pitno vodo traja že več kot 7 let, 18. 5. 2026. Dostopno na: https://alpeadriagreen.org/2026/05/18/kronologija-aktivnosti-drustva-aag-pri-projektu-kanala-c0-boj-za-cisto-pitno-vodo-traja-ze-vec-kot-7-let/

Ustava Republike Slovenije, zlasti 70.a člen (pravica do pitne vode) in 72. člen (pravica do zdravega življenjskega okolja).

Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/52/EU.

Pogodba o delovanju Evropske unije, zlasti 191. člen (previdnostno načelo, preventivno delovanje in odpravljanje okoljske škode pri viru).

Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija).

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti 37. člen (visoka raven varstva okolja) in 47. člen (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča).

Sodišče Evropske unije, sodba z dne 8. marca 2011, Lesoochranárske zoskupenie VLK proti Ministerstvu životného prostredia Slovenskej republiky, C-240/09, ECLI:EU:C:2011:125.

Sodišče Evropske unije, sodba z dne 20. decembra 2017, Protect Natur-, Arten- und Landschaftsschutz Umweltorganisation proti Bezirkshauptmannschaft Gmünd, C-664/15, ECLI:EU:C:2017:987.

Mlakar, T. (2026): Procesna učinkovitost pravnih sredstev v okoljskem pravu na primeru projekta izgradnje povezovalnega kanala C0. Dispozicija magistrskega dela, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta.

Krämer, L. (2016): EU Environmental Law, 8. izdaja. Sweet & Maxwell.

Craig, P.; de Búrca, G. (2020): EU Law: Text, Cases, and Materials, 7. izdaja. Oxford University Press.

Alpe Adria Green (2023): Upravno sodišče je po dveh letih razodilo v primeru C0 kanala, 27. 1. 2023. https://alpeadriagreen.org/2023/01/27/upravno-sodisce-je-po-dveh-letih-razodilo-v-primeru-c0-kanala/

Upravno sodišče RS (2026): Sodba I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026, izrek in jedro. https://www.tax-fin-lex.si/dokument/podrobnosti/4e140f03-1def-4bc6-af4e-70b36d79acfd

Alpe Adria Green (2026): Sodišče je pritrdilo Alpe Adria Green glede nezakonitosti postopka, povezanega z odpravo odločbe ARSO, 8. 5. 2026. https://alpeadriagreen.org/2026/05/08/sodisce-je-pritrdilo-alpe-adria-green-glede-nezakonitosti-postopka-povezanega-z-odpravo-odlocbe-arso-v-zvezi-s-projektom-kanala-c0/

Vlada Republike Slovenije (2026): 14. dopisna seja Vlade Republike Slovenije, 30. 7. 2026, del o zadevi Kanal C0. https://www.gov.si/novice/2026-07-30-14-dopisna-seja-vlade-republike-slovenije/

AAG poudarja, da formalno izdana dovoljenja ne morejo nadomestiti celovite, neodvisne in javno preverljive presoje vseh kumulativnih tveganj. Kadar je lahko ogrožen strateški vir pitne vode, morata biti varovanje zdravja ljudi in dolgoročna varnost vodnega vira prednostni nalogi upravnih organov, investitorjev in sodišč.

AAG ne nasprotuje modernizaciji kanalizacijske infrastrukture, temveč zahteva, da se ta načrtuje in izvede varno, pregledno ter ob polnem spoštovanju okoljskega prava, človekovih pravic in načela pravne države.

Konferenca bo potekala 28. septembra 2026 med 9.00 in 14.15 v Predavalnici Jožeta Pučnika na Novi univerzi, Mestni trg 23, Ljubljana. Nastop Tonyja Mlakarja je predviden v tretjem panelu, ki se začne ob 12.25.

ALPE ADRIA GREEN že več let vztraja pri varovanju okolja in narave kljub minimalnim finančnim sredstvom in brez ustrezne podpore države. Veliki projekti in okoljske aktivnosti, ki jih izvajamo v javnem interesu, društvo finančno močno obremenjujejo.

Če menite, da naše delo prispeva k zaščiti narave, okolja in zdravja ljudi, nas lahko podprete z donacijo.

Podatki za nakazilo

Prejemnik: Alpe Adria Green

TRR: SI56 3300 0000 6508 788

Namen: Donacija za delovanje AAG

Sklic: lahko pustiš prazno ali 00

Ali pa nam namenite 1% dohodnine “ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK”. Nič vas ne stane!