V zadnjih tednih se v javnosti ponovno krepi govor o »prekomerni številčnosti« prostoživečih živali, »rušenju naravnega ravnovesja«, škodi kmetijstvu in nujnosti »aktivnega upravljanja«. Tokrat je Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlagala še sistemsko spremembo: pristojnosti za upravljanje zavarovanih prostoživečih živalskih vrst naj se z resorja, pristojnega za ohranjanje narave, prenesejo na ministrstvo, pristojno za kmetijstvo.

Takšen prenos je vsebinsko zgrešen. Varstvo zavarovanih prostoživečih vrst ni vprašanje lovstva ali kmetijske proizvodnje, temveč ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti. Prav zato mora biti nosilec odločanja resor, katerega temeljna naloga je varstvo narave, ne pa resor, ki je hkrati odgovoren za kmetijstvo, gozdarstvo in lovstvo ter mora zastopati tudi njihove gospodarske in sektorske interese. Prenos bi ustvaril očitno tveganje, da bi se pri odločanju o zavarovanih vrstah težišče premaknilo od njihovega dolgoročnega ohranjanja k zmanjševanju konfliktov z gospodarskimi dejavnostmi, tudi z odvzemom iz narave. Zavarovane vrste so zavarovane prav zato, ker mora biti njihovo ohranjanje samostojen javni interes, ki ga država varuje tudi takrat, ko je v konfliktu z drugimi interesi.

Kmetje in rejci imajo pravico do učinkovite pomoči države, zaščite svojega premoženja, hitrega odziva ob škodnih dogodkih in pravičnih odškodnin. Toda ob tem ne smemo pozabiti na drugo stran sobivanja: gozdovi, travniki in druga naravna območja niso samo gospodarski in kmetijski prostor, ampak predvsem življenjski prostor prostoživečih živali. Človek je s pašništvom, kmetijstvom, cestami, naselji, turizmom in drugo infrastrukturo posegel globoko v njihove habitate. Zato ni pravično vsakega konflikta, ki nastane zaradi prekrivanja človekovih dejavnosti z življenjskim prostorom živali, razlagati predvsem kot problem »preštevilnih« živali.

Analiza Zavoda za gozdove Slovenije je pokazala, da po vzpostavitvi varovanja z visokimi elektromrežami 89 odstotkov sodelujočih rejcev drobnice ni več utrpelo škodnega dogodka. Pri čebelarjih je bil ta delež kar 98 odstotkov. Pri medvedu so pomembni tudi ukrepi, ki preprečujejo dostop do hrane človeškega izvora, na primer ustrezno varovanje čebelnjakov, odpadkov, kompostnikov in drugih virov hrane. To so podatki, ki jih v razpravi o domnevni nujnosti vedno večjega poseganja v populacije prostoživečih živali ne bi smeli spregledati. Sobivanje namreč ne more pomeniti samo tega, da se mora narava vedno znova umikati človeku.

In prav tako iz posameznih škodnih dogodkov ne sledi, da je neka vrsta »preštevilna«, da povzroča »naravno neravnovesje« ali da je zmanjševanje njene populacije z odstrelom samoumevna rešitev. Preden država poseže po najbolj skrajnem ukrepu, mora znati odgovoriti na bistveno vprašanje: ali smo pred tem res uporabili in ustrezno podprli vse učinkovite ukrepe, s katerimi je mogoče konflikt preprečiti?

Ko politični jezik nadomesti ekologijo

Izrazi, kot so »prekomerna številčnost«, »naravno ravnovesje« in »nujno upravljanje«, zvenijo strokovno. Toda brez jasno določenih meril ne povedo dovolj. Prekomerna glede na kaj? Glede na nosilno sposobnost ekosistema? Ugodno stanje vrste? Obseg škod? Družbeno sprejemljivost? Želeno število živali za posamezno interesno skupino?

Enako velja za pogosto omenjeno »naravno ravnovesje«. Narava ni statičen sistem z idealnim številom bobrov, volkov, šakalov, vran ali medvedov, ki ga mora človek vzdrževati z odstrelom. Populacije se spreminjajo, vrste širijo območja razširjenosti, plenilci vplivajo na plen, plen na vegetacijo, človek pa je s cestami, naselji, kmetijstvom, krmljenjem, lovom in drugimi posegi že stoletja eden najmočnejših dejavnikov sprememb v prostoru.

Uradni monitoring volka za obdobje 2024/2025 ocenjuje celotno tako imenovano superpopulacijo na 147 volkov, pri čemer je bilo dejansko genetsko zaznanih 113 osebkov. Ugotovljenih je bilo 16 tropov, od tega dva čezmejna.

Še pomembnejši je dolgoročni trend. Uradno poročilo ugotavlja, da je populacija od začetka sistematičnega monitoringa naraščala do sezone 2019/2020, od sezone 2020/2021 naprej pa je približno stabilna z manjšimi nihanji. Nakazana ponovna rast v zadnji sezoni je povezana predvsem s prostorskim širjenjem, med drugim z novim tropom na Pohorju.

To je precej drugačna slika od preprostega političnega sporočila, da volkovi nekontrolirano naraščajo in da je zato potreben odstrel. V sezoni od julija 2024 do junija 2025 je bilo evidentiranih 118 škodnih dogodkov, pripisanih volku, od tega 90 na drobnici. Prav zato potrebujemo učinkovito politiko zmanjševanja škod. Še posebej zato, ker obstajajo dokazano učinkoviti načini preprečevanja škod. Med njimi so visoke elektromreže, pravilno postavljene in vzdrževane elektroograje, nočno zapiranje pašnih živali v varovane ograde, uporaba ustrezno usposobljenih pastirskih psov, prisotnost pastirja ter kombiniranje več načinov varovanja glede na značilnosti območja in reje.

Če želimo zaščititi kmeta, moramo preprečiti naslednjo škodo

Slovenija že ima podatke, ki kažejo, da preventiva lahko deluje. Analiza aktivnosti za preprečevanje škod po velikih zvereh je pri rejcih drobnice, ki so uvedli varovanje z visokimi elektroograjami, pokazala zelo pomemben rezultat: 89 odstotkov teh rejcev po vzpostavitvi takšnega varovanja v spremljanem obdobju ni več imelo škodnih dogodkov.

Tudi širše evropske raziskave kažejo, da odnos med številom volkov in škodami ni preprost. Analiza podatkov iz 21 evropskih držav je pokazala velike regionalne razlike, v več kot tretjini obravnavanih območij pa so se škode zmanjševale kljub rastočim populacijam volkov. Raziskovalci med pomembnimi dejavniki izpostavljajo način reje, okoljske značilnosti in preventivne ukrepe.

To ne pomeni, da je vsako čredo povsod mogoče zaščititi enako ali da so preventivni ukrepi za kmeta brez stroškov in dodatnega dela. Prav zato mora država prevzeti večji del odgovornosti: zagotoviti financiranje, tehnično pomoč, hitro intervencijo, pravične odškodnine in rešitve, prilagojene posamezni kmetiji.

Tudi država sama financira projekt, ki temelji prav na preprečevanju konfliktov

Posebej nenavadna je kritika projekta LIFE Varna paša zato, ker je njegov osrednji cilj prav pomoč podeželskim skupnostim pri zmanjševanju konfliktov z medvedom in volkom. V projektu sodelujejo Zavod za gozdove Slovenije, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica, Univerza v Ljubljani, Čebelarska zveza Slovenije in Občina Pivka. Gre torej za projekt, v katerega so neposredno vključeni kmetijski resor, kmetijska stroka in institucije, ki delajo z uporabniki na terenu.

Toda pri odločanju o zavarovanih vrstah so lahko lovci eden od deležnikov, ne edini ali privilegirani razlagalci tega, kaj je v interesu narave. Pri takšnih odločitvah morajo imeti enakovredno in neodvisno mesto biologija, ekologija, naravovarstvo, veterinarska stroka, raziskovalne institucije, ter ljudje, ki dejansko živijo in delajo na območjih prisotnosti teh vrst.

Bistvo pravnega varstva vrst je prav v tem, da odločanje o njihovem odvzemu ni prepuščeno trenutnemu političnemu razpoloženju. To je pomembna varovalka. Tudi sprememba evropskega varstvenega statusa volka ne pomeni, da je volk postal nezaščitena vrsta ali da države lahko opustijo obveznost njegovega dolgoročnega ohranjanja. Večja možnost upravljanja ne pomeni avtomatične obveznosti odstrela.

Prenos pristojnosti zato ni samo administrativno vprašanje

Državni svet predlog utemeljuje s hitrejšim odločanjem in manj administracije. Toda ohranjanje narave ni administrativna ovira kmetijstvu, temveč samostojen javni interes. Prenos zavarovanih vrst pod ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in lovstvo, bi bil zato sistemsko zelo problematičen. Isti resor bi moral na eni strani zastopati interese dejavnosti, ki so v neposrednem konfliktu z velikimi zvermi in drugimi zavarovanimi vrstami, na drugi pa zagotavljati njihovo dolgoročno varstvo. To ustvarja očitno tveganje konflikta interesov in premika težišče od ohranjanja vrst k njihovemu številčnemu »upravljanju« oziroma odvzemu.

Še posebej problematično bi bilo, če bi pri odločanju dobile večjo težo lovske organizacije, ki niso le izvajalci nalog na terenu, ampak sodelujejo tudi pri lovski dejavnosti in gospodarjenju z divjadjo. Zavarovane vrste ne smejo postati gospodarski ali lovski vir. Zato morajo zavarovane prostoživeče vrste ostati v resorju, katerega temeljno poslanstvo je ohranjanje narave.

Kmetje in prostoživeče živali niso nasprotni strani

Najbolj nevarna posledica sedanje razprave je ustvarjanje vtisa, da moramo izbirati med kmetom in volkom, med podeželjem in medvedom, med pridelavo hrane in bobrom. Ni nam treba. Kmet ima pravico do zaščite svojega dela in premoženja. Država mu mora pri tem učinkovito pomagati. Hkrati pa ima država zakonsko in družbeno odgovornost ohranjati prostoživeče vrste in njihove habitate.

Resna politika sobivanja zato pomeni kombinacijo preventivnih ukrepov, hitrega odzivanja, pravičnih odškodnin, prilagojenih rešitev za posamezna območja, kakovostnega monitoringa ter stalnega sodelovanja z lokalnimi prebivalci. Odstrel ne sme pa postati nadomestilo za politiko sobivanja. Prostoživeče živali ne smejo postati priročno politično sredstvo. Narava ni last ene interesne skupine. In prostoživeče živali niso politični problem, ki ga lahko rešujemo predvsem s puško.

Podlage za ključne navedbe v članku: Izvirna pobuda Komisije Državnega sveta z dne 16. septembra 2026 dejansko predlaga prenos pristojnosti za zavarovane prostoživeče vrste na kmetijski resor, večjo vključitev lovskih organizacij ter govori tudi o aktivnem upravljanju številčnosti in prostorske razširjenosti vrst. Uradni monitoring volka navaja 147 osebkov (129–172), 113 dejansko zaznanih osebkov in 16 tropov ter ugotavlja približno stabilno številčnost od sezone 2020/21 dalje.

Za sezono 2024/25 je bilo evidentiranih 118 škodnih dogodkov, pripisanih volku, od tega 90 na drobnici. Slovensko poročilo o preventivi pa ugotavlja, da 89 % spremljanih rejcev drobnice po uvedbi visokih elektroograj ni več imelo škodnih dogodkov. Varna paša Evropska raziskava 21 držav je pokazala, da so se v več kot tretjini analiziranih regij škode zmanjševale kljub rastočim populacijam volkov; druga raziskava ugotavlja, da so bile nekatere preventivne metode učinkovitejše od lethalnega nadzora.

Projekt LIFE Varna paša je namenjen zmanjševanju konfliktov ter ohranjanju tako velikih zveri kot kmetijstva; med partnerji so tudi MKGP, KGZS in KGZ Nova Gorica.

ALPE ADRIA GREEN že več let vztraja pri varovanju okolja in narave kljub minimalnim finančnim sredstvom in brez ustrezne podpore države. Veliki projekti in okoljske aktivnosti, ki jih izvajamo v javnem interesu, društvo finančno močno obremenjujejo.

Če menite, da naše delo prispeva k zaščiti narave, okolja in zdravja ljudi, nas lahko podprete z donacijo.

Podatki za nakazilo

Prejemnik: Alpe Adria Green

TRR: SI56 3300 0000 6508 788

Namen: Donacija za delovanje AAG

Sklic: lahko pustiš prazno ali 00

Ali pa nam namenite 1% dohodnine “ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK”. Nič vas ne stane!