Petra Mezinec – Primorske Novice
Ob papirnici Burgo v Štivanu namerava podjetje Cartiera di Ferrara zgraditi sežigalnico za novo linijo izdelkov. Skupina domačinov, strokovnjakov in okoljevarstvenikov opozarja na pomanjkljivosti in netransparentnost projekta. Predstavniki podjetja pa pravijo, da je to edina možnost za ohranitev 100 delovnih mest. Sežigalnico želijo zgraditi v neposredni bližini meje in vodnega vira Klariči.
Foto: Petra Mezinec
ŠTIVAN > Direktor papirnice Burgo Danilo Mendolia in Alberto Bassi predstavnik podjetja Cartiera di Ferrara devinsko-nabrežinski občinski upravi in vodjem svetniških skupin povedala, da je gradnja sežigalnice nujna za ohranitev sedanjega števila mest v obratu, je poročal Primorski dnevnik. Podjetje Cartiera di Ferrara se pogaja za prevzem in ureditev druge proizvodnje linije.
A le, če bo dobilo zeleno luč za gradnjo 6,2 milijona evrov vredne sežigalnice. Podjetje naj bi se, kot pišejo v Primorskem dnevniku, preuredilo v proizvodnjo lepenke za industrijske potrebe. Za to pa potrebujejo sežigalnico, saj bi bil odvoz tovarniških odpadkov predrag. Teh naj bi bilo od 20 do 25 tisoč ton letno, del pri sežigu proizvedene energije pa bi izkoristili za delovanje papirnice.
“6,2 milijona evrov je ocenjena vrednost sežigalnice v Štivanu.”
Sežigalnica za 20 let
Kot je razvidno iz dokumentacije, ki jo je podjetje predložilo, bodo sežigalnico zgradili na 500 kvadratnih metrih površine. Dimnik sežigalnice bo visok 25 metrov.
Pepel in dim naj bi po sežigu uskladiščili v ustreznem silosu. Podjetje predvideva, da bi na uro uskladiščili 370 kilogramov pepela in 190 kilogramov dima na uro. Življenjska doba sežigalnice, tako še piše v poročilu, naj bi bila 20 let, zgradili pa naj bi jo v roku enega leta, stroški investicije pa naj bi se povrnili v dveh letih.
Reciklaža boljša rešitev
Skupino za zdravje in prostor, ki jo je dvajseterica domačinov, strokovnjakov in okoljevarstvenikov ustanovila pred dvema dnevoma, gradnji sežigalnice ne izrecno nasprotuje, a v sicer obsežnem projektu vidi veliko pomanjkljivosti.
“Kot projekt gradnje plinskega terminala pred štirimi leti se nam je tudi ta zdel sumljiv, saj so investitorji predlog podali poleti. Zato smo ga začeli skupaj podrobno preučevati. Ugotovili smo, da je dokumentacija pomanjkljiva, projekt pa nedodelan,” je v imenu skupine povedal Danilo Antoni. V preteklosti je ista skupina krajanov že dosegla, da je podjetje Smart Gas odstopilo od gradnje plinskega terminala v Tržiču.
Papirnica v Štivanu ni edina v Italiji, ki se sooča s težavami. Veliko jih je v Toskani, je pojasnil Antoni: “Tudi tam so razmišljali, da bi energijo za proizvodnjo pridobivali iz papirja. A na koncu so prišli do zaključka, da je reciklaža boljša. Takim rešitvam smo tudi mi bolj naklonjeni.”
Elena Rojac, svetovalka za okoljska vprašanja in delegatka Koordinacije ozemeljskih odborov občanov Furlanije Julijske Krajine Cordicom, pa je opozorila, da v dokumentih manjka natančen opis pirolize oziroma postopkov sežiganja odpadkov. Prepričana je, da je prebivalcem treba povedati, da je lahko postopek škodljiv za zdravje zaradi izpustov strupenega dioksina in nano delcev.
Sicer pa se krajani bojijo še, da bi namesto papirja oziroma ostankov od proizvodnje kartonske embalaže v sežigalnici sežigali tudi druge nevarne odpadke, kot se je to v preteklosti dogajalo v tržaški sežigalnici. Zato bodo odločno zahtevali, da pristojne institucije projekt vzamejo pod drobnogled v postopkih preverjanja vplivov na okolje.
Sežigalnica mora biti pod nadzorom
V Sloveniji sta dve sežigalnici. Ena je v Celju, druga pa pa deluje pod okriljem podjetja Salonit Anhovo, do katerih pa so okoljevarstveniki zelo kritični.
“Same sežigalnice niso nujno nevarne za prebivalce. Toda mora jih graditi država, nujen pa je nadzor, ne s strani kapitala, temveč civilne družbe in strokovnjakov,” je pojasnil Vojko Bernard iz Mednarodnega okoljskega centra Alpe Adria Green.
O načrtovani sežigalnici v Štivanu v organizaciji še niso bili obveščeni, a je prepričan, da bi morala tudi slovenska država pomisliti na negativne čezmejne vplive: “Slovenija bi se zaradi čezmejnega onesnaževanja morala odzvati.”
Škodljiv vpliv na kraški vir vode?
Ko se je pred štirimi leti skupina aktivistov borila proti plinskemu terminalu v Tržiču, odziva slovenskih občin v neposredni bližini ni bilo. Bo tokrat drugače?
“Čeprav smo na drugi strani meje, vidimo vaše dimnike in vohamo, kaj prihaja iz njih,” je na srečanju povedal komenski občinski svetnik Stojan Kosmina. Napovedal je, da bo zaradi bližine napajališča Klariči – od koder Kraški vodovod črpa vodo za celoten Kras in del Obale – na prihodnji občinski seji podal pobudo, da občine Komen, Miren-Kostanjevica, Sežana, Divača in Hrpelje-Kozina sprožijo ustrezne postopke prek ministrstva za zunanje zadeve in ministrstva za okolje in prostor, s katerimi bodo zahtevali vpogled v dokumentacijo.
Podjetje Cartiera di Ferrara bo prevzelo papirnico Burgo v Štivanu in ohranilo delovna mesta le, če bo dobilo zeleno luč za gradnjo sežigalnice. Foto: Damjan Balbi
Zrak nima potnega lista
Da so poletni meseci pravšnji za začetek projektov, ki vseh prebivalcev ne bodo ravno razveselili, je že dolgo znano. Prebivalci občine Devin-Nabrežina so to doživeli pred štirimi leti, ko so izvedeli, da nameravajo v njihovi neposredni bližini zgraditi plinski terminal.
Skoraj natanko štiri leta kasneje je drugo podjetje predstavilo projekt, gradnjo sežigalnice pri papirnici v Štivanu, ki bi lahko pomembno vplival na zdravje, prihodnost in življenjsko okolje Kraševcev v Sloveniji in v Italiji.
O tem, kako pomembna je ohranitev vodnega vira v Klaričih za Kras in Obalo, ni vredno izgubljati besed.
Tokratna situacija je vendarle nekoliko drugačna. Bolj kot sežigalnica nasprotnike moti nepopolnost projektne dokumentacije, zato od pristojnih institucij zahtevajo, da začne s postopki preverjanja vplivov na okolje. Poleg tega podjetje gradnjo sežigalnice pogojuje z ohranitvijo stotih delovnih mest, kar je pogosto argument, ki premakne jeziček na tehtnici v prid tudi ekološko sumljivim projektom.
Pritisk je zato velik in jasno je, da bo pridobivanje potrebnih informacij zahtevno in dolgotrajno. Neprimerno lažje bi bilo, če bi na pomoč priskočila tudi Slovenija. Predvidena sežigalnica je v neposredni bližini vodnega zajetja Klariči. O tem, kako pomembna je ohranitev vodnega vira v Klaričih za Kras in Istro, ni vredno izgubljati besed.
Obsežni dokumentaciji podjetja Cartiera di Ferrara na prvi pogled ne manjka ničesar. Opisana je vsa flora in favna vplivnega območja, a kaj, ko se to, po njihovo, zaključi z dva kilometra oddaljeno državno mejo. To seveda ni nič novega, investitorji iz vrst naših zahodnih sosedov praviloma pozabljajo na dobrobit slovenskih rastlin, ptic in vodnih virov. Bi pa zahtevo o čezmejnih vplivih pričakovali od predstavnikov občin, ministrstev in drugih državnih institucij, ki nam od vstopa Slovenije v Evropsko unijo, zatrjujejo, da meje ni več.
A Kraševci, tako kot bržkone tudi drugi prebivalci obmejnih regij, to še predobro vedo. Vedo, da se lahko “projekt” na eni strani čez nekaj let izkaže za katastrofo na drugi strani. Zato je nujno potrebno na okolje gledati kot na celoto. Ne gre “le” za plinski terminal ali sežigalnico na Krasu, ampak za vse prihodnje projekte, ki bodo odločali o obstoju ljudi na določenem območju. Vsaj dokler ne bo človek lahko živel brez zraka in vode.
Povezave:
Alpe Adria Green: sežigalnice so najbolj smiselne v mestih
_____________MEDNARODNI OKOLJSKI CENTER "ALPE ADRIA GREEN"______________ 