c. Borisa Kidriča 37c, Slovenski Javornik – Jesenice, SLOVENIJA – EU. Za obisk v pisarni je potrebna predhodna najava na email: info@alpeadriagreen.com ali na GMS: 051 311 450

NAPAKA NAMENSKEGA MIŠLJENJA


A.KOMAT_thumb.jpg

Anton Komat

Obstaja le ena Sveta knjiga, sveti rokopis narave,

edino besedilo, ki lahko bralca razsvetli.

Hazrat Inajat Khan (1882-1927)

Zahodna civilizacija izhaja iz treh glavnih antičnih civilizacij: rimske, hebrejske in grške. Očitno je veliko naših težav, povezanih s tem, da gre za imperialistično civilizacijo, ki jo je izpodbudila zatirana in izkoriščana kolonija v Palestini. V ta boj med Rimljani in Izraelci se lahko vključimo tako, da podpremo ali zatirane ali imperialiste. V boju se moramo opredeliti. Po drugi strani pa je večna ambicija vseh zatiranih, da bi prešli na stran zatiralcev – da bi torej sami postali imperialisti. In ravno v tem je ključ do tradicionalne patologije, v katero smo ujeti na Zahodu. Na srečo ima naša civilizacija še tretjo korenino – antično Grčijo. Tudi Grki so se sprva zapletli v podobno zmedo, vendar so opravili ravno prav zdravilnega razmišljanja. O nadaljevanju nam govori zgodovina. Do 18. stoletja v katoliški cerkvi in do reformacije pri protestantih (reformacija je ovrgla mnogo grškega duha) je bila struktura evropske krščanske vere grška. Pod njenim vplivom je bil biološki svet videti takole: vrh je zavzemal višji um (višji um v krščanstvu je Bog), deduktivno pod njim pa se je raztezala lestvica od Najvišjega do človeka, in navzdol do enoceličnih ameb – od najbolj popolnega do najbolj preprostega. Lestvica je bila toga, saj je temeljila na predpostavki o nespremenljivosti vrst. Toda pojavil se je Lamarck in lestvico obrnil na glavo. Njegova je bila trditev, da se je vse skupaj začelo pri amebah in da so spremembe vodile navzgor do človeka. To je bil revolucionaren preobrat, sorazmeren kopernikanskemu preobratu v astronomiji. Do Lamarcka je bil um razlaga biološkega sveta. Zdaj pa se je nenadoma postavilo vprašanje: Ali biološki svet lahko razloži um? Kar je bilo prej razlaga, je sedaj postalo predmet razlage. Posledica Lamarckovega obrata pa je bila odprta možnost, da bi študij evolucije utegnil podati razlago uma. V to smer je šel Darwin, ki pa je danes že zastarel s svojim modelom »preživetja in prevlade najmočnejših«. Zdaj je tudi empirično potrjeno, da se je Darwinova teorija o evoluciji hudo zmotila pri opredelitvi enote preživetja pri naravni selekciji. Enota, ki je veljala za ključno in je bila središče teorije, je bil posameznik, rodovna linija, neka podvrsta ali podobna homogena množica osebkov. Toda tako definirana enota preživetja posledično vedno uniči okolje. Če pa vrsta uniči svoje okolje, uniči sebe. To je očitno pri homogeniziranih populacijah domačih živali in klonov kulturnih rastlin, ki ne preživijo brez človekove pomoči. Sodoben pogled biologije je usmerjen v »vzajemno prilagajanje« oziroma koevolucijo sobivajočih organizmov. Rastline in živali živijo skupaj v kombinaciji tekmovanja in medsebojne odvisnosti. In ta kombinacija je tisto, kar je edino smiselno upoštevati. Enota preživetja je torej fleksibilen organizem v svojem okolju.

Velik problem je dodatek moderne tehnologije več sto tisoč let staremu biotskemu sistemu Sapiensa. Z možgani paleolitskega lovca imamo namesto kopij medcelinske rakete, namesto lokov mitraljeze in namesto kamnitih sekir atomske bombe. Namene človeka danes podpirajo vse bolj učinkoviti stroji, roboti in avtomati, transportni sistemi, kibernetične in informacijske tehnologije, oborožitev, medicina, pesticidi itd. Zavestni namen ima danes moč, da zamaje ravnotežje družbe in živega sveta okrog nas. Vse bolj nam grozi patologija izgube ravnovesja, kajti pomanjkanje sistemske modrosti je vedno strogo kaznovano. Sistemi kaznujejo vsako vrsto, ki je toliko nespametna, da se spre s svojo ekologijo.

Zavestni namen človeka proti naravi odlično opisuje Gregory Bateson (1904-1980) v knjigi Ekologija idej (1972, prevod Beletrina, 2019). Bateson, eden od najbolj nerazumljenih holističnih mislecev in transdisciplinarnih znanstvenikov 20. stoletja, je hkrati prodoren sejalec brezčasnih idej, ki vzbujajo očaranost in navdušenje na mnogih področjih znanosti, od antropologije, psihiatrije, epistemologije do biologije in evolucije. Da bi pojasnil, od kod izvira zavestni namen človeka proti naravi Bateson duhovito spremeni besedilo Geneze in začenja z rajskim vrtom. Naj ga povzamem: Nekoč je bil Vrt in v tem Vrtu sta živela dva antropoida, ki sta bila pametnejša od ostalih živali. Visoko na enem drevesu je bil sadež, ki ga nista mogla doseči. Začela sta misliti. Toda storila sta napako, ker sta začela misliti namensko. Antropoid po imenu Adam je našel prazno škatlo, jo postavil pod drevo in stopil nanjo. Ker še ni mogel doseči sadeža, je poiskal še eno škatlo in jo postavil vrh prejšnje. Ko je končno dosegel sadež, sta z Evo ponorela od navdušenja. To je bilo prvo dejanje njune specializacije za načrtno početje. Potem sta iz Vrta izgnala zoprnega Boga in se nemotena lotila namenskih opravil preurejanja Vrta. Kmalu je izginila zgornja plast tal, pojavili so se pleveli in škodljivci. Potem je Adam ugotovil, da je vrtnarjenje hudo težaško delo, Eva pa je zaradi bolečega poroda začela odklanjati spolnost. Za vse tegobe sta krivila maščevalnega Boga. Kljub temu pa so Adamovi potomci gnali svoja spoznanja namenskega delovanja vse do svobodnega podjetništva, trgovine, vojskovanja in sedanje globalizacije. Izvirni greh prvega para je bil torej izum namenskega mišljenja, ki je izničilo sistemsko naravo sveta. Človeku se je dozdevalo, da ravna po nareku zdravega razuma, znašel pa se je v popolni zmedi, ki se je stopnjevala do današnjih dni. Človek je začel uničevati naravne sisteme, tako, da jih je spravil iz ravnotežja. Ubral je smeri, ki omogočajo kratkoročne prednosti, zdaj pa z grozo spoznava, da so dolgoročno pogubne. To je program za izumrtje.

Dokler se doživljamo ločene od narave in si jo prizadevamo zavestno preoblikovati, tvegamo pot v pogubo. Pomnimo, da bitje, ki uniči svoje okolje, uniči sebe! Ko se tega zavemo, začnemo misliti na celosten sistemski način, kajti le tako bomo domislili novo ekološko paradigmo – radikalno spremembo v načinu razmišljanja in delovanja. To pa lahko dosežemo le s preverjanjem hipotez z znanjem, ki se pridobi na deduktiven način. Z induktivno znanstveno metodo namreč nismo sposobni obravnavati fenomenov življenja. Ob izvedbi tega preobrata je na prvem mestu ponižnost. Kajti največja nesreča iz obdobja industrijske revolucije je porast znanstvenega napuha. Toda ker svet ni sestavljen le iz kemije in fizike, bioloških procesov ne moremo nadzorovati kot reakcije v epruveti. Ta arogantna znanstvena filozofija je danes zastarela. Spoznali smo, da je človek le del večjih sistemov in da del nikdar ne more nadzorovati celote. Tako in tako večina idej, ki vladajo naši civilizaciji, izvira iz časa industrijske revolucije. Ena izmed posledic je človekova navada, da spreminja okolje, namesto da bi spreminjal sebe. Ustvarja ekosisteme z eno samo vrsto, denimo koruzne monokulture, bakterijske kulture, perutninske farme in podobno. Če smo pozorni, lahko hitro spoznamo, da narava gradi na pestrosti vrst in njihovih medsebojnih odnosih. Na cvetličnem travniku (ki ga še ni uničilo polivanje gnojnice) lahko na površini ara najdemo več desetin različnih vrst rastlin. Pestrost vrst zagotavlja izjemno energetsko varčnost. Če pa hočemo gojiti monokulturo ene vrste, recimo koruze, so potrebni ogromni vložki energije, da umetno vzdržujemo nenaraven agrosistem. Enako se dogaja s sedanjo civilizacijo. Vsi smo standardizirani: jezikovno z globalno angleščino, po okusih s hitro hrano in umetnimi pijačami, po videzu s cunjami trenutnih modnih trendov in z vedenjem po vzoru pop idolov. Imamo gospodarski sistem, ki uničuje, in trg, ki ubija. V tem brutalnem enoumju životari razčlovečeni človek. Uboga para mora za umetno vzdrževanje nevzdržnega sistema dodajati vedno večje količine energije. Toda kmalu bo prišel dan, ko ne bo več premogel proste razpoložljive energije. In kaj potem? Takrat se bo človekova umetna monokulturna tehnosfera sesula. Doletela nas bo usoda koruze, ki jo zgolj posejemo, potem pa prepustimo naravnim silam in zakonitostim ekosistema planeta. Te izbrišejo vse, kar je nenaravno. Obstoj sedanjih rušilnih tehnologij nam zagotavlja verjetnost preživetja, kot ga ima snežna kepa, vržena v krater delujočega vulkana.

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRAST

Podprite AAG preko položnice ali Donirate lako tudi preko PEYPAL servisa




%d bloggers like this: