c. Borisa Kidriča 37c, Slovenski Javornik – Jesenice, SLOVENIJA – EU. Za obisk v pisarni je potrebna predhodna najava na email: info@alpeadriagreen.com ali na GMS: 051 311 450

KOZODERČEVA JAMA – ISKANJE POZABLJENIH STRUPOV


 

Iz Ministrstva za okolje so v novembru sporočili, da se zdaj načrtuje preiskave na območju Kozoderčeve jame, ki bi se morale že začeti, a jih je zamaknila epidemija. Področje bodo približno eno leto vzorčili s pomočjo opazovalnih vrtin in sondiranja, je pojasnila Bernarda Podlipnik iz sektorja za odpadke pri Direktoratu za okolje: “Te vzorce potem zanaliziramo in ugotovimo, kaj je v sami materiji.” In ali obstaja nevarnost vplivanja na pitno vodo ali ne.

V AAG razpolagamo z podatki, ki jih je že pred leti napravil naš strokovni sodelavec Anton Komat, vendar posluha pri pristojnih na ministerstvih pristojnih, da se izvede sanacija tega področja nikoli ni našel.

dravsko polje

Da bi širši javnosti predstavili to problematiko objavljamo ugotovitve strokovnega sodelavca AAG Antona Komata iz začetka tega  stoletja.

ISKANJE POZABLJENIH STRUPOV

Sedemnajstega aprila 2004 je v Sloveniji začela veljati Stockholmska konvencija o obstojnih organskih polutantih (POPs – Persistant Organic Chemicals), prva pravno zavezujoča mednarodna pogodba za nadzor 12 obstojnih strupenih kemikalij. Med ta ducat umazanih (dirty dozen) spada 8 pesticidov (aldrin, klordan, DDT, dieldrin, endrin, heptaklor, mirex in toksafen), dve industrijski kemikaliji (heksaklorbenzen in PCB-ji), ter dva stranska produkta (dioksini, furani).

V EU se dograjuje zakonodaja s področja ravnanja s kemikalijami, ki se bo nanašala na registracijo, oceno in odobritev kemikalij, kar skrajšano imenujejo REACH (Registration, Evaluation and Authorisation of Chemicals). Njen cilj je izpolniti vrzel v poznavanju tveganj uporabe kemikalij in prenos dokaznega bremena na proizvajalce, ki bi bili s tem prisiljeni dokazati, da so njihove kemikalije varne za uporabo. Dokazno breme se torej iz uporabnikov prenaša na proizvajalce.

Najnevarnejše strupene kemikalije (POPs) se v okolju zelo počasi, ali pa se sploh ne razgrajujejo, se kopičijo v živih organizmih in človeku (bioakumulacija, biomagnifikacija), motijo delovanje žlez z notranjim izločanjem (hormonski motilci), so genotoksične in povzročajo genske mutacije (mutagene), povzročajo raka (kancerogene), imajo škodljiv vpliv na razmnoževalni potencial in povzročajo razvojne anomalije novorojenih.

Dne 9. 6. 2004 je bil v EU sprejet Environmental Health Action Plan, ki določa testiranje krvi, urina, las in maščobnega tkiva živih oseb na vsebnost najbolj nevarnih kemikalij. Ob promociji navedenega programa so decembra 2003 testirali kri 47 oseb na vsebnost 101 kemikalije in v krvi preiskovanih oseb našli kar 76 obstojnih strupenih industrijskih kemikalij. V raziskavo, ki sta jo izpeljali WWF in Cooperative Bank je bilo vključenih tudi 39 poslancev EU parlamenta, med njimi EU komisarka za okolje Margot Wallstrom. Podatki so bili javno objavljeni in govore, da so med predstavniki 17 evropskih držav Skandinavci, zaradi stroge okoljske politike, najmanj kontaminirani. Med testiranci bi si vsekakor želeli vsaj nekaj naših ministrov, npr. za okolje, zdravje in kmetijstvo.

Iskra Semič je za proizvodnjo kondenzatorjev uporabila kar 3.700 ton PCB-ja, od tega je bilo 250 ton tehnološkega odpadka uničenega v Franciji, toda kar 70 ton je končalo v okolju okrog tovarne in še danes ogroža zdravje ljudi in narave. Glede na to, da Rusija in nekaj držav še proizvajajo PCBje in da se ti širijo na velike razdalje, se njihova globalna prisotnost še povečuje.

Na območju Dravskega polja med Račami in Kidričevem so v številne opuščene gramoznice kar s cisternami zlivali ostanke POPsov. Rekorder je vsekakor Kozoderčeva jama, kjer ocenjena količina kontaminirane zemljine dosega 50.000 ton! To je dva tisoč tovornjakov nosilnosti 25 ton!

POPsi so izjemno nevarni strupi posebej zaradi dejstva, da smo ljudje izpostavljeni množici kemikalij, ki se tržijo brez predhodnega in zadostnega toksikološkega testiranja, ter ocene tveganja za zdravje ljudi. Zaradi kombiniranja kemikalij in njihovega sinergičnega učinka je na epidemiološki ravni izredno težko ugotoviti dokončno vzročno povezavo med izpostavljenostjo in razvojem raka, oz. drugimi zdravstvenimi težavami. Edini izhod v tej metodološki zmedi je torej dosledna uporaba previdnostnega načela.

Časi, ko je bila večina izdelkov, ki smo jih uporabljali naravnega izvora, so nepreklicni minili.

Že desetletja industrija ustvarja sintetične snovi, ki v okolju ne razpadejo in če ne, potem se kopičijo. Mednje spadajo tudi POPsi, ki pa niso proizvod množične POP kulture, pač pa

proizvod ne-kulture in posledica biocidnega odnosa do narave in človeka. POPsi spadajo med najbolj nevarne strupe, kar jih pozna znanost, so zahrbtni in se, kot sence smrti, širijo skozi ekosistem, lahko udarijo kjerkoli in kadarkoli in imajo naravno tendenco, da se kopičijo v organizmih. Toda ne kopičijo se zgolj zaradi naravnih procesov, pač pa predvsem zaradi človeške neumnosti, pohlepnosti in brezbrižnosti. Tako kot recimo na Dravskem polju, kjer je z nevarnimi snovmi do roba napolnjenih kar nekaj gramoznic. Na vrhu je seveda zemlja in grmovje ali drevje, nekje celo koruza, seveda za kamuflažo in za sonaraven videz. Tako rekoč spojijo se z okoljem, s kulturno krajino, kakor agrostepo ljubkovalno imenujejo agronomi. Spodaj pa so seveda POPsi, ki pronicajo počasi v podtalnico in ogrožajo celotno Dravsko polje, natančneje ogromne zaloge vode, ki se pretaka pod njim. Toda voda je univerzalno topilo in tako se skupaj z vodo pretakajo tudi POPsi in to naravnost na vodovodne pipe. In tako svojo pot končajo tam, kjer se je začela, pri človeku. Čudna situacija kajne, človek v hkratni vlogi zločinca in žrtve, lopova in detektiva, obsojenca in sodnika. Toda s pomembno razliko, eni so ob tem kovali dobiček, drugi so zgolj anonimne žrtve, ki danes polnijo statistike rakavih obolenj. Ali pa ne, morda pa je narava pravičnejša, ko si mislimo in smo tokrat za spremembo vsi žrtve, prav vsi, kajti dokončno zastrupljeno Dravsko polje bo tragedija za vse nas.

Prelevil sem se torej v vlogo detektiva in si za pripravo osvežil nekaj dogajanj v ekološko burnem letu 1989. Začelo se je v Brunšvigu in okolnih naseljih južnega dela Dravskega polja, kjer so v vodovodih izmerili izjemen porast vsebnosti pesticidov, predvsem alaklora. Bil je alarm prve stopnje, zaprli so kontaminirane vodovode in začeli s cisternami oskrbovati ljudi s pitno vodo. Toda število vodooskrbovancev je šlo v tisoče, stroški pa v milijone. In kaj je storila vedno pragmatična in še bolj prekanjena oblast? Dvignila je dopustno koncentracijo pesticidov za dvajsetkrat in strup je izginil, s preprostim pravnim trikom so brezplačno dosegli to, za kar bi z sanacijo porabili težke milijarde. Ne boste verjeli, toda takrat smo v Jugi imeli današnji EU standard, 0,1 mikrogram pesticidov na liter vode in nato po hitrem postopku dobili WHO-jev 2,0 mikrograma na liter, ki je še vedno tako pri srcu našim politikom in »strokovnjakom«. Saj se spomnite, kakšne travme so ti prestajali, ki nam je EU s 1. 1. 2003 predpisala 0,1 mikrograma na liter in je moral minister Keber po hitrem postopku takoj dovoliti VOKI, da lahko toči »pitno« vodo, ki ima štirikrat večjo vsebnost pesticidov. Tokrat se trik ni obnesel, saj so pristali na Upravnem sodišču in izgubili pravdo.

Preden sem pričel svojo pot iskalca zakopanih strupov, sem pregledal še raziskovalno nalogo, ki jo je že decembra 1989 izdelal Center za varstvo okolja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor. Danes je to Inštitut za varovanje narave in piše se leto 2004. Vmes je torej preteklo veliko vode in strupov, toda nič se ni zgodilo, da pač, zgodilo se je nekaj bistvenega, država Slovenija (konkretno MOP), je imela sanacijo Kozoderčeve jame skozi devetdeseta leta za »top priority«, potem pa nič več, kakor, da je zgodba končana in da je problem rešen. Pa ni bil in še ne bo, dokler pri nas ne bomo spravili v življenje Stockholmsko konvencijo o POPsih. In če se politiki hvalijo, da so nas pripeljali v Evropo, jim mi zagotavljamo, da bomo v primeru POPsov pripeljali EU k nam, in to naravnost na Dravsko polje.

Raziskovalna naloga, ki razkriva vsebino zakopanega kemičnega bogastva ima neprepričljiv naslov: »Razvoj metod in tehnik za pripravo toksičnih odpadkov za deponiranje«. Po naslovu nič kaj spodbudnega torej, še ena od »dokončnih rešitev kemičnega problema«, ampak vpogled v vsebino nam razkrije pravo grozljivko greha, ki se imenuje Kozoderčeva jama.

(Cit.): »Problematika onesnaževanja podtalnice na južnem območju Dravskega polja sega že kar precej nazaj v leto 1983, ko je bila odkrita v okviru hidrogeoloških preiskav pitne vode na Dravskem polju kontaminacija podtalnice v okolici Brunšvika.« V vodi so bili izmerjeni predvsem klasični organoklorni pesticidi in prav njihova prisotnost je nakazovala, da je najverjetnejši izvor staro odlagališče odpadkov. Poizvedovanja, ki so jih opravljale inšpekcijske službe in UNZ, so trajala vrsto let, dokler se ni razjasnilo, da je vir kontaminacije verjetno Kozoderčeva jama. Center za varstvo okolja je leta 1987 na osnovi znanih podatkov o gibanju podtalnice vgradil tri piezometre, ki naj bi nedvomno dokazovali, da je izvor kontaminacije res Kozoderčeva jama, toda rezultati teh preiskav so bili negativni. Dokončen dokaz naj bi prinesel testni izkop, ki je bil na osnovi ustnih pričevanj tudi opravljen in sicer z bagrom v 36 jamah. Rezultat meritev in izračunov je bi katastrofalen.

Poleg POPsov (merili in našli so izjemno visoke koncentracije DDTja, DDEja, endrina in dieldrina) in novejših pesticidov (atrazin, prometrin, simazin, fention, alaklor, itd.), so našli v jami še različna olja, razne črne mase in gudron, stisnjeno embalažo in sode. Analize so pokazale izjemno heterogenost v porazdelitvi strupov, ter obširne ostanke sežiganja. Pričevalci so mi povedali, da se je v jami izvajalo redno sežiganje strupov in da se je takrat iz nje valil gost črn dim. Pred začetkom sežiganja so vestno obvestili okoliške gasilce, da ne bi »po nepotrebnem« intervenirali. No, take obzirnosti do ljudi jim vsekakor ne moremo pripisati ob pričevanjih, da so strupe največkrat vozili kar s kamioni-cisternami in jih neposredno izlivali v jamo. Da je bilo izlivanje izdatno, nam povedo naslednji podatki: povprečna koncentracija pesticidov v zemljini Kozoderčeve jame za več stotisočkrat presega še dopustno, kar seveda pomeni, da kontaminirana zemljina ne sodi niti na odlagališče za nevarne odpadke, pač pa naravnost v posebno sežigalnico za prst. Toda take sežigalnice pri nas ni, najbližja primerna pa je v Nemčiji!

Poglejmo si še zaključek raziskovalne naloge:

»Ali uspešnost testa v primeru nadaljevanja zdrži tudi ekonomske zahteve, če imamo opraviti s cca. 50.000 tonami kontaminirane zamljine!!!« Uf!

Aha, torej bi bilo treba prepeljati 50.000 ton tovora, kar znese 2.000 težkih kamionov po 25 ton. Do kam in za kakšno ceno? In to preko meja ob sedanjem režimu za nevarne tovore?

Sanacija, ki jo je predlagal Center (seveda ob takratnem znanju) bi zahtevala 1.500 ton aktivnega oglja in okrog 5.000 ton cementa!

Številke od katerih se zvrti v glavi in zato nič čudnega, da se je država odrekla sanaciji in jo skuša »pozabiti«. Toda to ne bo šlo, saj vendar obstoje državni dokumenti, v katerih se ta zavezuje, da bo Kozoderčevo jamo sanirala, ker je to prava ekološka bomba in hvala bogu je sedaj tu še Stockholmska konvencija.

Ampak ob vsej tej grozljivki bode v oči droben, vendar izjemno pomemben podatek, ki stoji v besedilu Naloge in ki govori, da se nabor pesticidov najden v Kozoderčevi jami ne ujema z rezultati meritev, ki so bile opravljene v naselju Brunšvik. Torej mora obstajati nekje vsaj še ena jama!

Že lansko leto me je okoljski aktivist s Pomurja obvestil, da je spoznal možaka, ki ve za lokacijo še drugih gramoznic, v katerih je hudo strupena dediščina. Na hitro je bil organiziran sestanek in ko sem na vrat na nos pridrvel na Dravsko polje, sem naletel na nezaupljiv obraz in trdovraten molk. Mož ni in ni hotel spregovoriti in imel sem občutek, da ga je strah. Strah v demokraciji pa ni običajna stvar! Vsaj take vrste ne. Zvedel sem le nekaj neoprijemljivih besed o čudnih nočnih izpustih, ki da lebde nad Račami. Jasno je, da je v Račah Pinus in jasno je tudi, zakaj je bil Pinus večinski financer navedene Raziskovalne naloge. Morda slaba vest ali pa še kaj več? Skratka tista pot na Dravsko polje je bila izguba časa.

Toda pred kratkim je mož le spregovoril in tokrat je bila pot uspešna.

Tako smo se odpravili vsi trije in domačin je bil sijajen vodnik.

Začeli smo kar na obrobju Spodnjih Rač, kjer je bila nekoč gramoznica čez cesto nasproti Mešljeve jame. Danes je tam zgoraj videti zgolj polje koruze in travnik, toda spodaj na globini nekako 6 m se začne deponija POPsov, ki vsebuje še vse mogoče druge nevarne odpadke. Ob Mešljevi jami stoji tabla, ki strogo prepoveduje vsako odlaganje odpadkov, verjetno že zaradi etičnih razlogov, saj je ob robu jame spomenik NOB. Toda čez cesto odlaganje strupov nikoli ni bilo prepovedano, vse dokler ni bila jama polna in so jo lepo zasuli, ter povrhu zasadili koruzo. Koruza in pesticidi pa gredo lepo skupaj.

Pot nas je vodila po cesti Rače-Brunšvig-Ptuj do Kozoderčeve jame, ki je z nasuto dovozno cesto nekako prepolovljena, na levi strani stoji domačija s piščančjo farmo, na desni strani pa se razteza jedro zloglasne deponije, ki je ograjena z nizko žično ograjo. No, ta vsekakor ne predstavlja nobene ovire za POPse.

Toda zgolj nekaj sto metrov naprej, na levi strani ceste je naš vodnik ukazal postanek. Edino, kar smo videli je bil otok nizkega drevja in grmovna gošča, vsenaokrog pa koruzne njive.

To je bila torej druga jama, ki jo je poimenoval kar jama proti Brunšvigu. Vsekakor je bil njen

obseg nekako četrtina Kozoderčeve jame, toda glede vsebine ni znal povedati dosti več kot to, da je notri, poleg drugih navarnih snovi, zakopana velika količina POPsov.

Potem smo se vozili po kolovozu in sredi koruze ustavili vozilo ob starem poljskem znamenju. Sedaj mi je že bilo jasno, da so lahko tudi takile otočki zelenja sredi njiv svojevrstno znamenje za prisotnost POPsov. In prav sem imel. Vodnik je povedal, da sedaj stojimo ob zasuti jami pri Križu, poimenovani tudi Križna jama, in da smo blizu naselja Brezola. Jama ob znamenju je sodeč po površini zaraščenosti precej večja od tiste proti Brunšvigu. To jamo naj bi sicer konec 80 tih začeli sanirati, toda …..

Preostala nam je še razrešitev uganke »ruskega pokopališča« v Kidričevem, za katerim naj bi bili zakopani zaboji z DDTjem. To iskanje je preseglo poznavanje našega vodnika, zato smo se skupaj lotili iskanja. Asfaltna cesta se je spremenila v s kockami tlakovano, ki so jo zgradili Nemci že leta 1942 in je še izjemno ohranjena glede na današnjo gostoto in obtežbo prometa. Zanimivo bo gledati izdelke našega avtocestnega programa čez dobrega pol stoletja! Spraševali smo domačine o »ruskem pokopališču« in šele četrta oseba nas je napotila do cerkve, ob kateri je sicer bilo pokopališče, toda nad vhodnimi vrati nas je nemški napis opozarjal, da stojimo pred vojaškim pokopališčem iz leta 1916. Znotraj ograje pa smo videli le tri grobove in obširno trato. Pokopališče je torej zravnano z zemljo. Ampak trije grobovi so govorili čudno zgodbo. Eden z židovsko zvezdo, drugi z letnico 1945 in tretji z ruskim napisom. Toda mi smo iskali DDT. Obkrožili smo pokopališče, ki ga obdaja gozdič in ugotovili, da brez domačinov ne bo šlo. Imeli smo srečo, kajti prestregli smo starejšo gospo, ki nam je povedala kratko zgodbo o pokopališču, torej leta 1916 lazaret in pokopališče KuK, leta 1920 tabor ruske bele garde in 1945 taborišče ujetnikov 2. svetovne vojne. Boleča zgodovina in mnogo trpljenja nedolžnih, toda kaj je z DDTjem?

»Ja!«, je rekla gospa, »tule za kapelo so nekaj kopali in ker niso nič našli, so rekli, da DDTja tu pač ni!« Super, smo si rekli, to je najsodobnejši način iskanja POPsov!

Mi smo seveda postavili priložnostno moško teorijo o zakopanem DDTju. JLA je pred leti nad rekruti opravljala prav poseben obred »zaprašivanja«, v katerem se prestrašenim mladcem v gate naprašili pol kile DDTja (preventivno proti sramnim ušem, pop. picajzlom) in malo manj po drugih poraščenih delih telesa proti ušem. No, in morda so po prepovedi DDTja svoje zaloge pač nekam odložili, torej zakopali. Recimo tu nekje! Kidričevo smo zapustili mešanih občutkov in s spoznanjem, da se zgodovina zgolj ponavlja in da se uporaba orožja ali pa nevarnih kemikalij za ljudi po navadi konča na pokopališču.

Naše enodnevno iskanje pokopanih strupov na Dravskem polju nam je porodilo mnogo vprašanj: čigavi so zakopani POPsi, kdo je krivec (Pinus je imel takrat vsa potrebna soglasja in dovoljenja) in kdo, oz. kako bo saniral nastalo stanje?

Sodeč po določilih Stockholmske konvencije so za sistemsko spremljanje odgovorni: ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za zdravje in Urad za kemikalije. Ampak, sanacija Kozoderčeve jame je bila v devetdesetih letih redno v prioriteti programov MOP, so torej odgovorni v MOP, oz. takratni minister za okolje opustili ukrepanje po uradni dolžnosti in s tem povzročili tveganje splošne nevarnosti za zdravje in okolje? Bomo videli!

Stockholmska konvencija o POPsih v svojem 6. členu predpisuje, da se POPsi odstranijo tako, (Cit.): »da se vsebnost obstojnih organskih onesnaževal uniči ali ireverzibilno transformira tako, da ne izražajo lastnosti obstojnih organskih onesnaževal.«

Nadalje pa v 7. členu jasno določa, da mora vsaka država podpisnica v dveh letih predložiti svoj izvedbeni načrt za njeno izvajanje in še, da mora v skladu z 10. členom zagotoviti javnosti vse razpoložljive informacije o POPsih, ter omogočiti polno sodelovanje javnosti pri obravnavi tega problema. No, in tisto v tem trenutku najpomembnejše, slovenska javnost mora imeti dostop do vseh informacij o POPsih, kjerkoli so ti že pač zakopani ali odvrženi,

pozabljeni ali uporabljani in tudi o teh, ki so zakopani v gramoznicah Dravskega polja.

Mnogo je starih kemičnih grehov, ki leže zakopani širom po Sloveniji in vse manj je živih prič, ki še vedo za skrivne lokacije, zato bi bilo modro, da država sprejme splošno amnestijo za vse »grešnike« in ne samo to, da celo razpiše denarno nagrado za vse informacije, ki bodo pripeljale do pravočasnega odkritja in uničenja teh izjemno nevarnih snovi. Cena zdravja je previsoka in trpljenje ljudi, ki bi oboleli zaradi kontaminacije s POPsi je preveliko, da ne bi opravičili takega zanemarljivega proračunskega stroška. Včasih je v igri precej več kot zgolj denar!

ALI BO MINISTERSTVO TO POT DRŽALO OBLJUBO PA BOMO LAHKO VIDELI V NASLEDNJEM LETU, V NASPROTNEM PRIMERU BOMO PRIMORANI SPROŽITI NA ARSO POSTOPEK “UGOTAVLJANJA OKOLJSKE ŠKODE”!

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!

NAMENITE 0.5 % DOHODNINE DRUŠTVU ALPE ADRIA GREEN, KI JO BOMO UPORABILI  ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK IN VNUKOV – NIČ NE STANE !!!

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRAST

Podprite Alpe Adria Green internaciol org.

Donirajte preko PayPal

Donate-page-001

Plačilo članarine preko PayPal




%d bloggers like this: