Prof. dr. Peter Novak
21.12.2020 smo dobili iz MOP preko spletnega portala Energetika Net informacijo, citiramo: „V programu porabe sredstev sklada za podnebne spremembe v obdobju 2020 – 2023, ki je bil sprejet marca 2020, je bil načrtovan prenos 110 milijonov evrov iz leta 2019. Glede na zadnje podatke iz leta 2019 ostaja neporabljenih 70 milijonov evrov, so za naš portal sporočili z ministrstva za okolje in prostor…“.
Sklad za podnebne spremembe je namenjen zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Ker je Slovenija med zadnjimi v EU (podatki Observerja EU) pri prehodu na OVE se logično postavlja vprašanja:
– zakaj v letu 2019 ni bilo izkoriščenih 110 mio€ v namene za katere so bili zbrani ?
– zakaj je še v letu 2020 ostalo 70 mio€ neizkoriščenih iz leta 2019?
Ne bomo se spuščali v analizo, kako so porabili 40 mio€ iz leta 2019 (verjetno kot običajno za študije in analize), niti koliko se ga je nabralo v skladu v letu 2020, ampak, kdo je zato odgovoren.
Minister g. Vizjak je bil takoj po nastopu informiran s strani dr. P. Novaka, da imamo v Sloveniji inovativne tehnologije za zmanjšanje emisij, ki so primerne za domačo uporabo in za izvoz.
Lastniki tehnologij rabijo skromno podporo za postavitev proizvodnje ali polindustrijskega obrata za preverjanje tehnologije pred industrijsko proizvodnjo. Minister je pozitivno sprejel informacijo, poslana mu je bila dodatna dokumentacija in po dveh letih se ni zgodilo nič, namenski denar pa je ostal neporabljen.
Katere so te tehnologije in koliko sredstev potrebujejo za zagon. Ko boste prebrali, se boste morali prijeti za glavo in se vprašati, kdo v tej državi sploh razmišlja dolgoročno in kdo zagotavlja odlične študije in zakonske predloge in s tem preprečuje, da se v praksi ne naredi nič.
Tehnologije, ki so bile predstavljene so:
– Tehnologija za pridobivanje sintetičnega dizla iz lesnih odpadkov ali RDF s kapaciteto 300 l/h sintetičnega dizla (zaradi visoke kakovosti se razlikuje od biodizla). Za zaključitev projekta potrebujejo 1,5 mio€. Tehnologija je preverjena in pred leti izvožena v enem primerku v Kanado, kjer je bla v pogonu več tisoč ur. Gre za domačo proizvodnjo dizla iz OVE, ki ga vsi prodajalci goriv sedaj uvažajo. Niti podnebni sklad, niti Petrol („slovenska energetska firma“ ima v naslovu). ne OMV, ne SID banka, ne zavarovalnice niso bili pripravljeni investirati v to tehnologijo, kljub sto miljonskim dobičkom. Kaj delajo nadzorni sveti v teh institucijah, kaj dela minister s skladom, da mu ostaja 70 miljonov, namesto da bi imeli doma novo tehnologijo za domače potrebe in izvoz, z domačo surovino in novimi delovnimi mesti?
– Drugi primer: majhna firma iz Gorenjske (ARTIM) je s sodelavci razvila napravo za soproizvodnjo elektrike, toplote in hladu na lesne sekance z visokim izkoristkom,
primerna za šole, občine, krajevne skupnosti in večje kmetije. Za postavitev proizvodnje rabijo prostor in nekaj strojev, vsega skupaj 2 mio€. Prva naprava je dobila letos nagrado Borzena, drugo so sedaj izvozili na Češko, za tretjo so dobili naročilo za Južno Afriko.
Namesto, da bi postavili konkurenčno proizvodnjo in zaposlili nekaj deset delavcev se ukvarjajo s preživetjem, ker nimajo lastnega obratnega kapitala za postavitev proizvodnje.
Oskrba 400 slovenskih osnovnih šol z lastno elektriko, toploto in hladom na biomaso v Sloveniji ni zanimivo za Podnebni sklad, ni zanimivo za MŠŠ .
Istočasno pa sprejemamo akcijske programe za učinkovito rabo energije, NEPN, zakone o OVE, zakon o podnebnih spremembah, obljubljamo v EU marsikaj, na terenu pa nimamo kaj pokazat.
– Tretji primer: Slovenija se utaplja v smeteh, plačuje drag izvoz RDF v tujino, ni pa v stanju vložiti 10 mio°v poidustrijsko napravo za uplinjanje odpadkov in proizvodnjo sintetičnih goriv (metana, metanola).
Vsi trije primeri so poznani ministru in bankam. Problem ni samo nerazumevanje in prevzemanje rizikov, ki so v teh primerih minimalni, problem je v tem, da namenski denar ostaja. Problem je čas. V teh dveh letih bi mi imeli za vsega slabih 13 mio€ (niti 20% preostalega denarja) v Sloveniji že končano mini tovarno za proizvodnjo dizla, tovarno naprav za
soproizvodnjo s sekanci, imeli bi osnovo za odločanje tako sosežiga RDF v Velenju, kot osnovo za gradnjo modernega obrata za predelavo gorljivih organskih odpadkov. Tako pa imamo 70 mio€ denarja davkoplačevalcev, ki leži.
Namesto, da se sprašujemo, kje bomo gradili sežigalnico in kje jo bomo kupili, bi imeli že domače osnove za projektiranje sodobne kemične tovarne za ponovno uporabo organskega
ogljika (torej vseh gorljivih odpadkov). Ti primeri kažejo na popolno nespoštovanje politike, ki jo je sprejela EU, politike, ki jo je sprejel DZ. Najbolj tragično pri vsem tem pa je, da gre za naš denar, denar, ki so ga vplačali tisti, ki željno pričakujejo nove tehnologije za zmanjšanje emisij TGP. Tu ne pomaga noben izgovor na pravila EU, pravila za uporabo tega denarja smo pripravili doma in jih lahko v trenutku dopolnimo, če nam ne ustrezajo.
Naj spomnim: v jesen bo 26. Konferenca COP o podnebnih spremembah. Slovenija bo presedujoča EU. S čim se bo lahko pohvalila na konferenci? Ne gradimo HE, vetrnic, zaustavili smo skoraj v celoti gradnjo FNE, nimamo urejenega ravnanja z organskimi odpadki, nimamo goriva iz OVE za promet. Ali se bodo delegati Slovenije na konferenci postavili s študijami in zakoni, ki se slabo izvajajo? Razmislijo naj o tem: vlada in pristojni ministri.
Moj zaključek je jasen: Nekdo v Sloveniji sabotira zeleni dogovor. Poiščite ga (jih) in predlagajte, da zapustijo svoja delovna mesta, ker niso opravili svoje naloge.