c. Borisa Kidriča 37c, Slovenski Javornik – Jesenice, SLOVENIJA – EU. Za obisk v pisarni je potrebna predhodna najava na email: info@alpeadriagreen.com ali na GMS: 051 311 450

REŠEVANJE PROBLEMATIKE ODPADKOV


»REŠITEV« SLOVENSKIH ODPADKOV

Pred kratkim je pozornost vzbudila informacija o naplavinah raznoraznih odpadkov v balkanskih rekah in kaj hitro se postavi vprašanje, ali je to povezano z nedavnimi interventnimi izvozi slovenskih odpadkov? Edina sežigalnica v JV delu Evrope je slovenska, v Celju. Bosna, ki naj bi bila glavni cilj izvoza slovenskih odpadkov, zagotovo nima nobenih kapacitet za njihovo termično obdelavo. Izgovori na njihove cementarne pa so povsem zavajajoči – tudi bosanske cementarne ne morejo uporabljati drugega kakor (sicer prav tako sporno) namensko pripravljeno gorivo RDF ali SRF, ki pa nista bila predmet interventnega izvoza. Slike iz rek dejansko podpirajo tezo, da so se slovenski odpadki enostavno odložili v naravo, prvo večje deževje pa je takšne divje deponije izpralo v reke. Nekdo pa je vmes očitno pobral mastno provizijo, ki so jo plačali slovenski davkoplačevalci.

clip_image002

clip_image002[5]

Problemi z odpadki se nanašajo sicer na organske snovi, kot so papir, plastika, les, tekstil, olja, odpadno blato…, saj materialne tokove kovinskih in mineralnih snovi še kar zadovoljivo upravljamo. Odkar je Kitajska 17. julija 2017 prepovedala uvoz tovrstnih odpadkov, so se problemi z njimi začeli nenadzorovano kopičiti, tudi v Sloveniji. Od tedaj gledamo prispevke kako poskušamo iz območja EU odpadke izvažati v druge predele Azije, kako se cele ladje odpadkov vedno pogosteje obračajo nazaj in nenazadnje posnetke iz raznoraznih predelov Azije in Afrike, kjer neizmerne količine nakopičenih odpadkov zasipajo reke, jezera in zalive.

HE VIŠEGRAD

HE Višegrad 02.01.2020

V slovenskem primeru sta to očitno Drina in Lim, saj je kitajska zapora močno omejila izvoz naših odpadkov v sežigalnice po EU. Dejansko od julija 2017 tudi v Sloveniji opažamo vedno večje kopičenje odpadkov, kakršnega poznamo iz primera Male Mežaklje – problem, ki še vedno ni rešen.

Glej video prispevek o »kitajskem problemu«:

RECIKLAŽA – HIŠA IZ KART

Kitajska prepoved uvoza odpadkov je dejansko razkrila pravo resnico o sistemu reciklaže odpadnih organskih snovi, ki pravzaprav nikoli ni deloval in zaradi tehničnih zakonitosti tudi ne more delovati. Dejstvo je, da tudi najbolj tradicionalni reciklažni material, papir, v najboljšem primeru uporabimo v 10 ciklih, nato pa naravno vlakno ni več uporabno in konča kot odpadek. Plastike morajo biti za ponovno uporabo 100% čiste in primer lončka za jogurt je zelo zgovoren: plastika sama po sebi je reciklabilna, vendar je problem v potisku lončka z barvo, kar pa je nemogoče ločiti. Veliko večino izdelkov kontaminira že sama uporaba, zaradi česar se večina organskih snovi reciklira v izdelke nižje kakovosti, ki pa imajo prav tako omejeno življenjsko dobo. To seveda pomeni, da je masni tok organskih snovi kljub takšni »enostavni« reciklaži nespremenjen in na koncu imamo na odpadu enako velik kup smeti, kakor če organskih snovi ne bi uporabili večkrat. In hkrati s takšno »reciklažo« prav nič ne zmanjšamo uporabe fosilnih virov. Ob tem, da se razmere prav na področju plastike zaostrujejo, saj KOVID kriza krepi uporabo plastičnih izdelkov za enkratno uporabo.

clip_image006

Problem torej tiči v heterogenosti odpadkov, ki jih je nemogoče ločiti na dovolj čiste frakcije, ki bi bile primerne za recikliranje v enakovredne surovine in izdelke.

POJEM RECIKLAŽE

SSKJ:

recikláža -e ž (ȃ) teh. ponovna uporaba že uporabljenih, odpadnih snovi v proizvodnem procesu: reciklaža kemikalij, plinov / reciklaža starega papirja

UREDBA O ODPADKIH:

»recikliranje odpadkov je vsak postopek predelave odpadkov, v katerem se odpadni materiali predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Recikliranje odpadkov vključuje predelavo odpadnih organskih snovi, ne pa energetske predelave odpadkov in predelave odpadkov v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje;«

KAJ BI MORALA POMENITI »RECIKLAŽA ORGANSKIH SNOVI«:

Podaljševanje dobe uporabe ni reciklaža.

Reciklaža je ponovna uporaba že uporabljenih odpadnih snovi v neskončnih ciklih.

Reciklaža organskih surovin pomeni nadomeščanje fosilnih virov in zmanjševanje obremenjevanje okolja s toplogrednimi plini.

ALTERNATIVA SEŽIGALNICAM JE NUJNA

Gorenje je intenziven kemični proces v odprtem sistemu z velikim masnim pretokom, ki povzroča dvigovanje znatnega dela anorganskih snovi v dimne pline. Ravno ti delci so poglavitni razlog vseh težav oziroma nevarnosti za onesnaženje, pri čemer gre zaradi heterogenosti odpadkov za prisotnost cele palete elementov, ki jih je nemogoče predvideti. Zaradi tega sežigalnice odpadkov tudi potrebujejo zelo zahtevno filtriranje, ki je sposobno vso paleto nastalih strupenih snovi izločiti iz dimnih plinov, kar pa drastično zmanjšuje učinkovitost in s tem ekonomsko upravičenost sežiganja. Pa tudi škoda je organske materiale sežigati, ko bi vendarle iz njih lahko pridobili osnovne gradnike novih organskih surovin: vodik in ogljik. Kakor pri kovinah je tudi organske materiale mogoče razgraditi na osnovne dele, ter jih nato s sinteznimi postopki ponovno sestaviti v poljubne nove surovine. Takšen zaprt kemični proces bi moral imeti pomembno prednost pred sežiganjem odpadkov. Ob tem je tehnologija za takšno razgradnjo organskih materialov že zelo dolgo prisotna, po drugi strani pa je res, da jo je potrebno ustrezno nadgraditi z najnovejšimi dognanji tehnike in kemije, da bo sposobna predelati heterogene odpadne materiale. Če se v resnici želi rešiti problem odpadkov in ga ne samo pometati pod preprogo, kar počnemo s sežiganjem ali »izvozom«, tedaj moramo narediti razvojno domačo nalogo.

V kolikor bi z obstoječimi tehnologijami lahko rešili aktualne okoljske probleme, tedaj okoljskih problemov sploh ne bi bilo. In dlje bomo odlašali z razvojem novih tehnologij, več odpadnih organskih surovin bo plavalo v svetovnih oceanih:

clip_image008




%d bloggers like this: