Do torka, 2. 3. 2021 je potekala javna razprava o novem predlogu programa porabe sredstev podnebnega sklada. Predlog porabe sredstev za podnebni sklad je zgrešil zakonsko določen namen, kakor ga opredeljujeta 128. in 129. člen ZVO. Iz opravljene analize ukrepov (v prilogi) je razvidno, da je glede na obseg financiranja z določili omenjenih členov ZVO skladnih le 26% ukrepov. Učinek dejanskega zmanjšanja TGP ima sicer 42% ukrepov, vendar pa je le 1,5% ukrepov dejansko usmerjenih v razvoj tehnologij, demo projekte, razvoj OVE in razvoj tehnologij, ki prispevajo k prehodu v brez-ogljično družbo. Kar 26% sredstev je namenjenih raznim študijam. Prav tako je iz podnebnega sklada predvidena izvedba amortizacijskih del na infrastrukturi (obnova železniške proge), kakor tudi izgradnji velike hidroelektrarne (Mokrice), seveda z obstoječimi klasičnimi tehnologijami, kar se prav tako ne more financirati iz podnebnega sklada.
Tako zastavljen razrez porabe sredstev ni samo v velikem delu nezakonit, temveč je tudi konceptualno zgrešen. Kakor pri koncesijah na naravnih dobrinah bi se bistveni del teh sredstev moral vračati v okolje iz katerih izhaja oziroma sektorje, ki so za izpuste toplogrednih plinov najodgovornejši in tudi plačujejo največ za kupone CO2. Vendar pa vračanje ne bi smelo pomeniti subvencioniranja obstoječega stanja oziroma fosilnih virov, temveč bi se moralo financirati prestrukturiranje ogljične industrije v krožno gospodarstvo in dejansko zmanjšanje obremenjevanja okolja z ogljikom.
Kako zgrešen je način financiranja se kaže na podpori lesnemu sektorju. Veliko je ukrepov v smeri posodobitve tehnološke opreme v lesnopredelovalni industriji. Vendar, četudi vsi mizarji dobijo nove stroje to še ne bo pomenilo večje prodaje lesnih izdelkov. Še manj pa k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov prispevata gradnja iz lesa in izdelovanje lesnih izdelkov. Če ni rešen problem reciklaže uporabljenega lesa v neke nove izvorne materiale, pomeni takšna uporaba samo podaljševanje življenjske dobe ogljika v trdni obliki, saj lesene hiše in predmeti prej ali slej postanejo odpadek, ki ga po sedanjih rešitvah odlagamo na deponije, kjer strohni (trohnenje povzroča izpuste CO2). Edina rešitev, da bi lesna biomasa lahko igrala svojo vlogo je v zapiranju kroga uporabe, ko bi odslužen les in ostanke biomase pretvorili v nove izvorne ogljikove surovine. Tedaj bi bilo tudi smiselno v gozdu doseči bolj dinamičen cikel obnove lesne mase in optimalno izkoristiti prirast.
Pričujoči dokument pa dejansko samo odraža splošni interes razvojno izobraževalne stroke in udeležencev zgodbe o krožnem gospodarstvu, ki mu politika sledi. Veliko večja množica akterjev lahko namreč preživi le ob razdrobljenem financiranju, z neštetimi “prioritetami” in brez pravih pravil. Razvoj se dogaja zgolj na nižjih nivojih (največ projektov seže do TRL3, morda TRL4), pri čemer so vsebinsko izjemno šibki. Očitno so najeminentnejši tehnološki projekti za prehod v brez-ogljično družbo ti, ki so eksplicitno navedeni v programu: uporaba bi razgradljive vrvice za hmeljišča, garažne razprodaje, vzdrževanje mokrišč in skrb za žabe, ter proučevanje komarjev in muh? Koga mora biti sram?
Sredstva podnebnega sklada bi morala biti porabljena zelo namensko in koncentrirano. Pri tem je potrebno upoštevati naslednje dejstvo: če bi obstoječe tehnologije ustrezno in optimalno reševale obstoječe probleme, tedaj obstoječih problemov sploh ne bi bilo. Če torej želimo vzpostaviti krožno gospodarstvo z ogljikom in s tem rešiti probleme odpadkov in izkoriščanja ostankov biomase (ter hkrati tudi odpraviti odvisnost od fosilnih virov, kar je glede na količine možno), tedaj smo “obsojeni” na razvoj novih tehnologij. Kakor to predvideva ZVO. Vsaj 50% sredstev podnebnega sklada bi se torej moralo nameniti razvoju novih tehnologij za vzpostavitev dejanskega krožnega gospodarstva z ogljikomna in to na višjih nivojih (od TRL6 do TRL8). Sredstva bi morali porabiti koncentrirano in kontrolirano, z jasno vizijo in z namenom, da se postavi resne pilotne projekte, ki bi že bistveno vplivali na zmanjšanje izpustov TGP. Viri ogljika, s katerim moramo krožiti so: vsi ogljikovi materiali v odpadkih (komunalni odpadki, mulji, nevarni odpadki…), odpadna biomasa in odslužen les.
Krožno gospodarstvo z ogljikom je nuja, četudi bi teoretično pristali na jedrski scenarij, ki se, spričo predloga za delitev sredstev podnebnega sklada, očitno potiho in v ozadju že odvija.
PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRAST
PODPRITE ALPE ADRIA GREEN INTERNACIOL ORG.
PLAČILO ČLANARINE PREKO PAYPAL
_____________MEDNARODNI OKOLJSKI CENTER "ALPE ADRIA GREEN"______________ 