Novo gensko inženirstvo: izdelki in dobičkarji
Novo gensko inženirstvo prinaša veliko praznih obljub korporacij, ki jim to koristi.
Odgovor kmetijske industrije na podnebno krizo v kmetijstvu so tehnične novosti, s katerimi želi le nekoliko izboljšati obstoječi kmetijski model v kozmetičnem smislu. To je mogoče izpeljati ne le iz trenutnega razvoja izdelkov, ampak tudi iz dejstva, da so procesi, kot je CRISPR (okrajšava za clustered regularly interspaced short palindromic repeats, slovensko – gruče enakomerno prekinjenih kratkih palindromnih ponovitev), sprožili pravi val patentiranja.
Prazne obljube in dvomljivi izdelki življenjskega sloga
V svetu se komercialno gojita le dve rastlini, ki sta bili razviti z novim genskim inženiringom: repična semena, odporna proti herbicidom, in sorta soje, katere olje vsebuje manj trans maščobnih kislin, ki so zdravju škodljive – obe ameriških kmetijskih korporacij. Škrobna “voščena koruza”, prav tako iz ZDA, naj bi kmalu prišla na trg. Prvi „paradižnik CRISPR“ je bil odobren na Japonskem januarja 2021. V paradižniku je okrepljena sestavina, ki naj bi zniževala krvni tlak. Tak poseg v genom lahko povzroči tudi neželene učinke na zdravje.
Leta 2018 je CRISPR/Cas uspelo genetsko manipulirati s skupino beljakovin glutena in pridelati pšenico, ki ne vsebuje glutena. Izklop 35 (od 45) genov predstavlja globoko spremembo v genetski sestavi pšenice. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je v sedanji izjavi prišla do zaključka, da je treba za takšne rastline temeljito oceniti tveganje , saj tako zapletene spremembe presegajo tisto, kar je bilo prej mogoče z vzrejo ali „starim“ genskim inženiringom.
Ena prvih rastlin, spremenjenih s CRISPR/Cas, je bila goba, ki se pri rezanju ne porjavi in je dlje videti sveža. Niti „brezglutenska“ pšenica niti ne porjavela goba doslej še nista trženi na trgu.
Lastnosti, kot je odpornost na sušo, ureja veliko število procesov v rastlinah in njihovih celicah in včasih še niso popolnoma razumljive. Analiza trenutnih tržno usmerjenih aplikacij CRISPR/Cas, v katerih naj bi se na primer proizvajale rastline, odporne na toploto, kaže: “Podnebno prilagojene” rastline za zdaj niso pričakovane.
Z lastnostmi, kot sta spremenjena maščobna kislina ali povečana vsebnost vlaknin, se podjetja skušajo obrniti na premožne kupce v bogatih industrijskih državah, ki so pripravljeni porabiti več denarja za (domnevno) bolj zdrave izdelke. Še vedno razširjena odpornost proti herbicidom krepi obstoječi, vhodno intenziven kmetijski model. Obljube o “manj pesticidov zaradi novega genskega inženiringa” s tem težko dosežemo.
To uporabljajo zlasti velika podjetja, katerih poslovni model temelji na uporabi pravic intelektualne lastnine. CRISPR/Cas– ni “demokratični” postopek za srednje velika podjetja, ampak velika podjetja- multinacionalke. Vsako podjetje, večje ali majhno, ki se želi uporabljati tehnologijo, se mora najprej pogajati z imetniki patentov in plačati licence – to za manjše rejce komajda obstaja možnost. Korporacije, kot sta Bayer (Monsanto) in Corteva (DowDuPont), morajo včasih z izumitelji skleniti ekskluzivne licenčne pogodbe.
Za kmete patenti povzročajo dvig cen semen, omejen izbor in nove odvisnosti.
Strokovnjaki zahtevajo, da je treba vzrejo rastlin organizirati na “splošno dobro”, da bi okrepili “prilagodljivost” kmetijstva ob podnebni krizi. Obstajajo številni primeri uspešne vzreje rastlin, ki s selekcijo na terenu pridelajo robustne, okusne sorte konvencionalno, brez gensko spremenjenih organizmov in ekološko gojene. Inovativni razvoj kultivarjev ne potrebuje genskega inženiringa!
ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!
PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRAST
You must be logged in to post a comment.