Baterije so ključnega pomena za prihodnost človeštva, vendar pa so povezane z okoljskimi in človeškimi viri, ki jih je potrebno izboljšati.
Približno 70% kobalta pridobivajo v Demokratični republiki Kongo, kjer so delavci družine z mladoletnimi otroki, pogoji za delo pa so zelo nevarni.
Prihodnost z nizkimi emisijami ogljika temelji na bistveni, a hkrati tudi problematični tehnologiji. Litij-ionske polnilne baterije (ki se že pogosto uporabljajo v prenosnih računalnikih in pametnih telefonih) bodo srce električnih vozil in še marsikaj drugega. Potrebne so tudi za pomoč pri napajanju svetovnih električnih omrežij, saj obnovljivi viri, kot sta sončna in vetrna energija, še vedno ne morejo zagotoviti energije 24 ur na dan.
Litij-ionska tehnologija ima slabosti – za ljudi in planet. Za pridobivanje surovin, predvsem litija in kobalta, so potrebne velike količine energije in vode. Poleg tega delo poteka v rudnikih, kjer se delavci – vključno z otroki, starimi do sedem let – pogosto srečujejo z nevarnimi delavnimi pogoji.
Oblikovalci politike, voditelji v industriji in raziskovalci morajo te težave hitro ublažiti, da bi zmanjšali neželene posledice pomembne tehnologije. Eden ključnih posegov, ki ga je treba dodatno preučiti, je pospeševanje ponovne uporabe baterij, namesto da bi jih reciklirali, odlagali na odlagališčih ali jih kako drugače zavrgli.
Vzpon in porast litija
Približno ena tretjina litija na svetu, ki je glavni sestavni del baterij, prihaja iz solin v Argentini in Čilu, kjer material pridobivajo z ogromnimi količinami vode na sicer sušnem območju. Baterijski litij lahko dobimo tudi tako, da material izpostavimo zelo visokim temperaturam – na Kitajskem in v Avstraliji – toda postopek porabi velike količine energije. Obstajajo načini za bolj trajnostno pridobivanje litija: na primer v Nemčiji in Veliki Britaniji projektno filtrirajo litij iz vročih slanic pod granitno kamnino .
Kobalt je pomemben del elektrode akumulatorja, vendar je približno 70% tega elementa le v eni državi: Demokratična republika Kongo (DR Kongo). Približno 90% kobalta v Demokratični republiki Kongo prihaja iz njegovih industrijskih rudnikov (90 000 ton letno). Toda v državi, kjer ljudje letno zaslužijo manj kot 1200 dolarjev, je svetovno povpraševanje po kobaltu privabilo na tisoče posameznikov in malih podjetij, imenovanih “obrtni rudarji”v katerih delajo pretežno pretežno otroci v nevarnih pogojih za delo.
Kemiki raziskujejo načine, kako nadomestiti kobalt z obilnejšimi kovinami, kot sta železo ali mangan . Toda skupine za človekove pravice, kot je Amnesty International, pravijo, da to ne bi smelo zmanjšati obstoječe industrije v DR Kongo, temveč bi morali zagotoviti varna delavna mesta brez zaposlovanja otrok.
Številne države se zavedajo, da je treba z rudarjenjem ravnati odgovorneje in bolj trajnostno. Kljub temu nekateri zagovarjajo politike – zlasti pri recikliranju baterij -, ki lahko škodljivo vplivajo na okolje.
Svet brez elektronskih odpadkov
Evropska unija zahteva, da se ob koncu življenjske dobe baterije razstavijo za recikliranje. Trenutna zahteva je, da se zbere 45% rabljenih baterij v EU – a le malo jih je litij-ionskih baterij. To je deloma zato, ker so takšne baterije pogosto vgrajene v naprave, ki jih napajajo, in jih je težko razstaviti ali pa so naprave same dragocene, kar pomeni, da jih je verjetno izvoziti v nadaljnjo prodajo in iz EU izginjajo neprijavljene. EU medtem razmišlja da bi do leta 2030 povečali reciklažo na 70%. Poleg tega želi, da bi iz 4% litija v novih baterijah, izdelanih v EU, iz recikliranega materiala povečalo na 10%.
Takšne zahteve bi lahko imele neželene posledice. Ko se baterije izboljšajo, bodo zdržale dlje. Toda če EU zahteva višjo stopnjo zbiranja, bi bila podjetja prisiljena, da jih predčasno umaknejo iz obratovanja – da bi izpolnili številčni cilj zbiranja – čeprav bi jim lahko še ostala koristna življenjska doba.
Podobno bi lahko imele škodljive posledice obveznost vključitve več recikliranega materiala v litij-ionske baterije. Recikliranega materiala že primanjkuje. Tako bi lahko evropski proizvajalci, da bi izpolnili nova pravila o recikliranju, obratno morali uvažati reciklirani material, zlasti iz Kitajske, ki je skupaj z Južno Korejo postala pomemben svetovni center za recikliranje baterij. To bi imelo precejšen ogljični odtis. Obstaja tudi tveganje, da se bo proizvodnja baterij ustavila, ker ni na voljo dovolj recikliranega materiala.
Ponovna uporaba baterij je ena od možnih rešitev, ki bi jo moralo razmisliti več držav – cilj ponovne uporabe še ni del predloga EU. Čeprav se baterije sčasoma popolnoma izpraznijo, jih veliko odstranijo iz uporabe, ko postanejo zgolj neučinkovite za določeno uporabo, na primer za pogon avtomobila, vendar imajo v sebi še veliko življenja za manj intenzivne aplikacije, kot so baterijska obnovljiva energetska skladišča.
Brez spodbud za ponovno uporabo baterij bo sežiganje baterij ali njihovo pošiljanje v tujino na recikliranje ostalo bolj ekonomično. Potreben je premik v razmišljanju: znanstveniki bi morali razmisliti, kako je mogoče materiale reciklirati, ponovno uporabiti in preoblikovati, ko jih oblikujejo.
Baterije so ključne za nizkoogljično prihodnost Zemlje. V interesu vseh je, da so čisti, varni in trajnostni. Ko telefoniramo ali delamo na svojem prenosniku pomislimo, da so nam to omogočili otroci, ki delajo kot SUŽNJI, mi pa to dopuščamo! KOLIKO ČASA ŠE!
ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!
POSTANITE ČLAN AAG- PLAČILO ČLANARINE
_____________MEDNARODNI OKOLJSKI CENTER "ALPE ADRIA GREEN"______________ 