c. Borisa Kidriča 37c, Slovenski Javornik – Jesenice, SLOVENIJA – EU. Za obisk v pisarni je potrebna predhodna najava na email: info@alpeadriagreen.com ali na GMS: 051 311 450

Alpe Adria Green (AAG) je podal zahtevo za udeležbo v postopku objekt MVE Kalše


Alpe Adria Green (v nadaljevanju AAG) je 26.10.2021 na e-naslov prejela dopis UE Slovenska Bistrica: Seznanitev in vabilo k udeležbi v postopku – MVE Kalše, št. 351-509/2020/73 z dne 21.10.2021 (v nadaljevanju Dopis). Na osnovi tega dopisa je AAG pravočasno dala zahtevo za udeležbo v postopku – objekt MVE Kalše.

OBRAZOŽITEV:

  1. AAG nasprotujemo nameravani izgradnji, razloge in dokaze pa izkazujemo v nadaljevanju. Pri tem uveljavljamo pravico, da navedemo dodatne razloge in dokaze po tem, ko bomo pridobili dokumentacijo investitorja in morebitno drugo dokumentacijo, ki je v postopku – objekt MVE Kalše, saj želimo opraviti podrobnejši vpogled v obravnavano dokumentacijo in se tudi želimo udeležiti nadaljevanja postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja, kot je navedeno v Dopisu.
  • AAG razpolaga z nekaj neuradnimi dokumenti o nameravani investiciji, ki smo jih pridobili v predhodnih javnih razpravah v KS Kalše, vendar z dokončnimi teksti in dokumenti, kakršni so bili predloženi UE Ilirska Bistrica ne razpolagamo in pričakujemo seznanitev z njimi po pridobitvi statusa udeleženca v postopku.
  • Umestitev MVE Kalše bi pomenila nesprejemljivo razvrednotenje hribovitega, za turizem zanimivega okolja in narave naselja Kalše ter razvrednotenje nepremičnin prebivalcev. Tudi v svetu nameščanje VE vedno pomeni degradacijo okolja in narave ter razvrednotenje nepremičnin prebivalcev.
  • MVE Kalše bi onemogočila razvijajoče turistično gospodarstvo naselja Kalše, kar pomeni znatno ekonomsko slabitev kraja in prihodkov prebivalcev, ob dejstvu, da je na drugi strani sprejeta strategija turističnega razvoja Pohorja, kamor spadajo tudi Kalše.

http://www.lex-localis.info/files/937f2df7-e4e3-41ac-9dab-43994a5fc46e/1275029905411380000_SPREJETA_Strategija%20razvoja%20Pohorja.pdf   

  • Izgradnja MVE Kalše bi nadalje pomenila znatno škodovanje zdravju prebivalstva, predvsem zaradi tega, ker bi MVE Kalše oddajala nizkofrekvenčni hrup in infrazvok, ki prodre skozi zaprta okna in zbuja ljudi sredi spanja ali jim ne omogoča spanja, lahko povzroča glavobole, onemogoča zbrano umsko delo in zdravstveno še drugače škoduje prebivalcem. Prav tako tudi vrtcem in šolam ter zaposlenim v drugih ustanovah. O tem je v svetu zelo veliko podatkov in primerov obolenj. Škodljiv vpliv specifičnega hrupa VE, ki se ne more primerjati z nobenim drugim hrupom, na zdravje, je med drugim dokazan in razviden tudi iz predavanja mednarodne ekspertinje za hrup VE dr. Mariane Alves Pereira, ki je bilo tudi v Ljubljani v letu 2018 in je dostopno na povezavi:
  • Z ekspertnim mnenjem strokovnjaka za specifičen hrup VE dokazujemo nesprejemljivost neuradne študije hrupa, ki jo je v preteklosti (2018) predložil investitor. Ekspertno mnenje je naslovljeno s PRIPOMBE NA ŠTUDIJO HRUPA V OKOLJU MVE V KALŠAH, št. 2121a-17/42989-18, KI JO JE IZDELAL NLZOH, Center za okolje in zdravje, Maribor, marec 2018

Pripombe so priloga na koncu naše vloge. V kolikor obstaja spremenjena študija, bomo tudi zanjo izdelali pripombe.

  • Špekulacija investitorja s parcelo v odnosu do izgradnje MVE:

V neuradni študiji hrupa je za lokacijo MVE navedena parcela 451/20 k.o. 739 Kalše.

Parcela je sestavljena iz kvadrata 20 x 20 m in poti (še ne izdelane?) 96 m dolžine x 3 m širine do ozke ceste, skupaj okrog 689 m2.

V študiji hrupa je nadalje navedena višina stolpa MVE 80 m in premer elis 90 m.

Brez dodatnega zemljišča navedena parcela ne zadošča za izgradnjo MVE, saj na primer že ena elisa meri v dolžino 45 m, MVE pa sestavljajo 3 elise. Prav tako transport delov MVE po poti (kolovozu?) s širino 3 m ne odgovarja realnemu prevozu s kamionom. Deli MVE so težki nekaj deset ton in izredne dolžine po zakonodaji za prevoze takih tovorov.

Obenem MVE sestavljajo s pomočjo posebnega dvigala, ki mora omogočiti gradnjo več deset tonskih tovorov na višino. Dvigalo zahteva poseben horizontalen (!) prostor, ki na tej parceli, kjer bi stala MVE, ni fizično mogoč. Za izgradnjo MVE je potrebno dodatno, veliko večje zemljišče in dodatna zemeljska in druga dela.

Na neki drugi lokaciji pri nas se načrtuje horizontalna ploščad za izgradnjo VE v velikosti 100 x 60 m, kar je blizu velikosti nogometnega igrišča.

Prav tako so problem tamkajšnje ceste, ki ne dovoljujejo izrednih tovorov zaradi premajhne širine in vijugavosti. Iz tega dokumenta ni razvidno, kakšen poseg v prostor  in na katerih parcelah je dejansko predvidena izgradnja MVE.

  • Primer transporta dela stebra VE prikazujemo na sliki:
  • AAG bo zaprosil tudi za dokumentacijo glede vplivov na okolje in glede vplivov na naravo.

Šele po pridobitvi te dokumentacije bomo lahko oblikovali pripombe.

  1. V primeru pridobitve statusa udeleženca v postopku, bo AAG zaprosil tudi za  prostorske

dokumente občine Slovenska Bistrica, ki so bili morebiti predloženi UE Slovenska Bistrica

kot prostorska podlaga za umestitev MVE Kalše.

Kot prilogo smo priložili:  PRIPOMBE NA ŠTUDIJO HRUPA V OKOLJU MVE V KALŠAH,

št. 2121a-17/42989-18, KI JO JE IZDELAL NLZOH, Center za okolje in zdravje, Maribor, marec 2018.

1.V drugem odstavku prvega poglavja je navedeno, da proizvajalec v dokumentu navaja, da hrup v relativni bližini elektrarne ni ne tonalen ne impulziven po standardu IEC 61400-11. Za veljavnost te trditve, bi moral izdelovalec te študije v prvi vrsti opraviti primerjavo med tem standardom in pri nas veljavnimi predpisi. Standard IEC 61400-11 ni implementiran v našo zakonodajo. Še več, ni razglašen niti kot SIST in ga ne moremo uporabljati kar kot nek normativ.

Pripravljalec študije bi moral, v kolikor že uporablja ta standard, podrobneje opisati kako ta standard obravnava tonalni in še zlasti impulzivni hrup.

2.V tretjem odstavku pripravljalec študije opisuje podatke o domnevno podobni VE. Navaja njene zvočne moči po oktavah, ki pa jih ni možno primerjati s terčnimi ravnmi, kot hrupne vire (na primer v smislu prepoznavanja tonalnosti) obravnavajo naši predpisi.

3.V prvem odstavku 3. poglavja izdelovalec študije navaja, da je v svojem modelu upošteval tla z absorpcijskim koeficientom 1.0, kar je v običajnih razmerah močno pretirano.

Kot merilo za zvočno absorpcijo se v stroki največ uporablja kompleksno razmerje karakteristične impedance tal napram zraku. S  tem v zvezi je  definirana količina σ – pretočna upornost; to je parameter, opisan z razmerjem med tlačnim gradientom in hitrostjo fluida skozenj. 

ldealni absorpciji, kot jo prevzema izdelovalec študije, se sicer približata mehak sveže zapadli sneg (σ = 5 kPa · s/m2) in nekultiviran gozdni humus (σ = 8 kPa · s/m2); medtem ko imajo travnata in kmetijsko obdelana površina več desetkrat višjo pretočno upornost, s tem pa seveda tudi občutno nižjo zvočno absorpcijo.

4.V istem odstavku avtor navaja, da so upoštevani pozitivni meteorološki pogoji, povprečna letna temperatura 100C in vlažnost 70%. Avtor pa ne navede hitrosti in smeri vetra. In kar je še najbolj pomembno, kakšen stabilnostni tip atmosfere je upošteval, prisotnost inverzije in podobno. Še zlasti v primeru stabilne atmosfere se ravni hrupa visoko ležečih hrupnih virov pri tleh močno ojačajo napram nižje ležečim hrupnim virom. In ravno to je značilno za vetrne elektrarne.

5. V drugem odstavku na strani 10 avtor opisuje konične ravni, za katere navaja, da se jih dobi tako, da se ekvivalentnim ravnem enostavno prišteje največ 5 dBA. Hkrati tovrstne razlike primerja z globino modulacije. Zadeva je precej nejasna, zato prosimo za podrobnejši opis in strokovno ozadje teh avtorjevih navedb.

Znano je, da je amplitudna modulacija najbolj moteč vplivni faktor pri VE in da jo nekatere države bistveno strožje ocenjujejo, zato je podrobnejše konkretno pojasnilo tovrstnih navedb s strani avtorja študije nujno potrebno.

6. Glede na dejstvo, da je avtor predstavnik NIJZ, bi pričakovali da bo upošteval tudi napotke WHO, ki so bistveno strožji od naše Uredbe. Namesto tega se avtor sklicuje na sporno kanadsko študijo, ki predstavlja le eno izmed številnih tovrstnih raziskav v svetu. Vendar pa že zaradi specifičnih slovenskih okoljskih razmer in številnih nedoslednosti kanadska študija ni uporabna za naše razmere.

Menimo, da bi bilo bistveno primerneje, da bi se NIJZ naslonil na WHO. Svetovna zdravstvena organizacija WHO namreč v svoji zadnji smernici priporoča omejitve s hrupom vetrnih elektrarn z A uteženo ravnijo, vendar na povsem drugačen način, oziroma za povsem drug kazalec kot to interpretira Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 43/18). Prilagamo pripadajoči izsek iz te smernice, ki obravnava hrup vetrnih elektrarn:

 V prvi vrsti je  razvidno, da WHO priporoča bistveno strožjo omejitev 45 dBA, kot jo uporablja Uredba za kateregakoli izmed šestih navedenih kazalcev hrupa (Ldan= 58 dBA, Lvečer= 53 dBA, Lnoč= 48 dBA, Ldvn= 58 dBA ter L1 večer in noč= 70 dBA in L1 dan= 85 dBA).

Še večja nepravilnost pa nastopa pri primerjanju WHO kriterijev in mejnih vrednosti po   Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Omejitev 45 dBA, ki jo obravnava smernica WHO se nanaša na Lden, to je na kazalec, ki ga mi označujemo z Ldvn in za katerega uredba dovoljuje kar za 13 dBA višjo vrednost. Energijsko to predstavlja dvajsetkratno razliko v mejnih ravneh hrupa med Uredbo in WHO smernico, kar je za izpostavljene stanovalce seveda povsem nesprejemljivo. V kolikor bi se držali kriterijev WHO, bi torej v dnevnem času morala omejitev s hrupom vetrnih elektrarn znašati 45 dBA, v večernem 40 dBA in v nočnem 35 dBA, da bi kazalec Ldvn ne bil presežen. Alternativno bi v primeru kontinuiranega obratovanja vetrne elektrarne z enakimi emisijami in imisijami hrupa v vseh obdobjih (kar je v praksi zelo težko izvedljivo), imisijska raven njihovega hrupa v nobenem obdobju ne smela presegati 39 dBA. Zato je presenetljivo, da NIJZ povsem nekritično sprejema normative v ustavno sporni Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, se naslanja celo na kanadsko študijo, medtem ko smernice WHO niti ne omenja.

Večina običajnih virov hrupa (industrija, promet) se po drugi strani sicer zares meri in podaja zgolj v dBA. V primeru prisotnosti nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka pa nam da ta kazalec nepopolno, oziroma povsem napačno sliko, saj ga uho zelo težko zaznava, temu ustrezno pa tudi ta kazalec nastopa z izredno nizko vrednostjo. Zato je merjenje in podajanje hrupa vetrnic zgolj v dBA močno zavajajoče in izrazito v škodo izpostavljenih prebivalcev, saj skoraj izniči njihove najbolj moteče vplive, kot so prisotnost NF in IZV ter amplitudne modulacije. Tega se zavedajo tudi člani delovne skupine za hrup pri WHO, zato je v naslednji verziji njene smernice za hrup pričakovati korenite spremembe. Iz tega razloga je WHO zaostril omejitev kazalca Ldvn na 45 dBA, kar pa je naš zakonodajalec očitno spregledal, oziroma napačno razumel.

Takšni kriteriji Uredbe sicer lahko koristijo le nekaterim lobistom velikih vetrnih elektrarn, saj dajejo močno podcenjene in seveda za njih zelo ugodne rezultate. V bistvu gre za poceni trik, kako prikazati hrup VE kot neproblematičen. Na podobne trike so se pred desetletji na primer sklicevali proizvajalci in predelovalci azbestnih vlaknin, ko so ugotavljali da so njihove koncentracije v sprejemljivih mejah za takrat uzakonjen vpliv na azbestozo, ničesar pa niso hoteli slišati o njihovih kancerogenih učinkih. Podobno velja za koncentracije nekaterih težkih kovin (živo srebro v Idriji, svinec v Mežici). Kot je znano, ceno za takšne trike plačujemo še danes, podobno kot ga bodo verjetno kasnejše generacije plačevale za današnje napačne odločitve v zvezi s hrupom vetrnih elektrarn, kljub današnjim, trenutno še pravočasnim opozorilom številnih okoljsko ozaveščenih prebivalcev.

Na splošno je znano, da ljudje zaznavajo hrup VE bistveno bolj moteč kot druge, sicer enako glasne zvoke, na primer cestni, industrijski in železniški hrup. Raziskave so pokazale, da je hrup velikih VE celo bolj moteč kot letalski hrup, ki je doslej veljal za najbolj motečega pri sicer isti glasnosti drugih hrupnih virov. Vzrok za to so predvsem akustične lastnosti VE, kot so prisotnost amplitudne modulacije, nizkofrekvenčnega in infrazvoka, njihove tonske in impulzne karakteristike, kakor tudi prisotnost in celo ojačitve v nočnem času.

Raziskave so pokazale, da kar 85% izpostavljenih prebivalcev jasno zaznava hrup VE že pri ravneh 35 dBA. Prav tako je bilo ugotovljeno, da postane približno 30% vseh prebivalcev močno vznemirjenih, kadar raven hrupa prometnih virov presega 70 dBA, medtem ko je enak odstotek prebivalcev močno vznemirjen zaradi hrupa VE, katerega raven dosega »komaj« 40 dBA. Tudi iz tega razloga je stališče o omejitvah na 48 dBA v nočnem času povsem nesprejemljivo. Kot že omenjeno, je hrup VE, za razliko od velike večine drugih hrupnih virov, tudi amplitudno moduliran. Takšna vrsta hrupa je zelo invazivna in jo hrup ozadja (ceste) težko zamaskira. Kot pove že samo ime, se pri amplitudno moduliranem hrupu njegova amplituda spreminja s časom, običajno periodično, kot na primer pri sirenah vozil na nujnih vožnjah. Takšen utripajoči hrup namreč močno pritegne našo pozornost, saj izstopa iz ozadja celo v primeru majhnih amplitud oziroma ravni. Običajno nas takšen utripajoč zvok opozarja na previdnost oziroma nevarnost, če pa predolgo traja pa postane nadležen in stresen; pri vdoru v spalnico pa lahko povsem onemogoči spanec prizadetim stanovalcem. In ravno ta učinek izpostavljeni stanovalci v okolici VE pogosto poudarjajo, na primer v Dolenji vasi.

7.Zaključki in vplivne oddaljenosti do najbližjih stanovanjskih oziroma za hrup občutljivih objektov, kot jih opisuje predstavnik NIJZ v tej svoji študiji, so v nasprotju z zaključki študije istega nacionalnega laboratorija.

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

Podprite nas – doniraj AAG- 1% dohodnine

Donirajte

Postanite partner AAG

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST




%d bloggers like this: