V sklopu postavitve inovativne tehnologije za dodatno čiščenje dimnih plinov Salonit načrtuje povečanje deleža alternativnih goriv
Salonit Anhovo načrtuje v bližnji prihodnosti oddajo vloge za pridobitev potrebnih dovoljenj, ki bodo, kot pojasnjujejo, »omogočili izvedbo načrtovanih investicij za prvo fazo zelenega prehoda cementarne«. Trenutno je delež toplotne energije, ki jo pridobijo iz alternativnih goriv, dobrih 60 odstotkov. V sklopu postavitve inovativne tehnologije za dodatno čiščenje dimnih plinov in pomembnem znižanju trenutnih emisij pa načrtujejo tudi povečanje deleža alternativnih goriv. Načrtovane posodobitve bodo vključevale zgolj goriva, sestavljena iz trdnih pred-pripravljenih nenevarnih odpadkov, so pojasnili v Salonitu. Lokalne okoljevarstvene civilne iniciative povečanju sosežiga odpadkov ostro nasprotujejo.
V Salonitu Anhovo so v aprilu organizirali niz srečanj s krajani po vseh krajevnih skupnostih v občini in jim predstavili svoje razvojne načrte. Član uprave, Tomaž Vuk, v zvezi s tem pojasnjuje: »Posodobitve cementarne, ki jih predstavljamo krajanom, so plod strateškega načrtovanja in tehtnega premisleka: stremimo k zniževanju vplivov na okolje v absolutnem smislu. Zeleni prehod cementarne za nas ni pravljica, je zelo konkretna realnost in vizija, ki ji namenjamo veliko truda, predanosti naših sodelavcev, povezovanja s strokovnjaki na svetovni ravni in tudi finančnih investicij. Z izvedenimi projekti smo že stopili na načrtovano razvojno pot, ki bo prinesla številne razvojne priložnosti in inovacije tudi v srednjo Soško dolino.«
V AAG namere tovarne ostro obsojajomo zaradi povečanja kurjenja odpadkov in zaradi neprimerne zakonodaje na tem področju saj so dopustne vrednosti karcinogenih plinov in ostalih strupenih plinov, veliko previsoki. Proizvodnjo, cementa, ki temelji na energiji iz odpodkov bi morali takoj zapreti.
Poleg zgorevanja odpadkov oziroma trdnih ogljikovih materialov poznamo tri temeljne termo- kemične postopke njihove razgradnje:
- utekočinjanje;
- piroliza in
- uplinjanje;
Za vse te procese je značilno, da potekajo ob zmanjšanih količinah kisika ali celo ob njegovi popolni odsotnosti, s ciljem, da se kemična energija ogljikovih materialov v čim večji meri ohrani v nastalem produktu (plin ali tekočina). Piroliza in uplinjanje, z vsemi svojimi podvrstami, sta sorodna procesa, pri čemer piroliza poteka brez prisotnosti kisika (zunanji vir toplote), pri uplinjanju pa se oksidant dovaja v sam proces tako, da del materiala »zgori« in s tem odda potrebno toploto za proces.
Običajno se za uplinjenje dovaja med 10 in 25% kisika, ki bi bil sicer potreben za polno zgorevanje. O uplinjanju, ki ga zagovarja AAG je bilo objavljenega že veliko gradiva, eden najboljših povzetkov pa predstavlja knjiga Biomass Gasification and Pyrolysis 1 , kjer je uvodoma pojasnjeno, da gre za zelo star proces, poznan že od kovinskih dob naprej, saj se je prav z uplinjanjem pridobivalo oglje za potrebe metalurgije.
Sodobno uplinjanje sega v 17. stoletje, ko je Thomas Shirley delal eksperimente z »uplinjenim vodikom«, ki ga danes imenujemo metan. Že leta 1733 je se Britanski kraljevi družbi demonstriralo pridobivanje t.i. mestnega plina iz premoga, vendar je moralo miniti še 100 let, da je ta sistem plinifikacije polno zaživel. Dolgo časa je bilo uplinjanje (premoga) tudi edini način proizvodnje vodika in drugih industrijskih plinov potrebnih za metalurgijo. Na prelomu v 20. stoletje je z izumom elektrike tehnologija uplinjanja prešla v zaton, ki pa ponovno oživi z vsako globalno krizo (2. sv.
vojna, arabski embargo na izvoz nafte v 70. letih in aktualna okoljska kriza).
Bistvo uplinjanja, ki ga zagovarja tudi AAG je procesiranje nepredelanih ostankov in odpadkov, tako heterogenih ogljikovih materialov v odpadkih, kakor tudi ostankov biomase. Biomasa (odpadna biomasa in gorljivi del odpadkov) namreč predstavlja izjemno velik vir ogljika, ki smo ga enkrat že uporabili oziroma procesirali. Ta ogljik bi morali predelati nazaj v izvorno surovino in iz njega narediti nove izdelke, s čimer bi zagotovili dejanski krožni tok na koncu (tudi podaljšane) življenjske dobe večine izdelkov. Za kolikšne količine gre je opisano v prispevku 23. strokovnega posvetovanja Okoljska samozadostnost Slovenije – neizogibna nujnost: »Predlog umeščanja inovativne tehnologije uplinjanja za pretvorbo antropogeno uporabljenega ogljika v izvorne materiale: »end-of-waste« tehnologija« iz leta 2020, kjer je pojasnjeno, da v Sloveniji na leto uporabimo nekaj čez 22 MIO t ogljikovih materialov od katerih bi lahko izkoristili 6 MIO t in sicer:
• biomase iz kmetijstva in proizvodnje hrane 2,8 MIO t ,
• lesa za kurjavo in odpadnega lesa 1,37 MIO t , ter
• gorljivega dela vseh odpadkov (zaobjema 50 šifer) 1,77 MIO t.
V vsakem primeru je neizbežno, da poiščemo tehnološko rešitev za pravo kroženje teh (odpadnih in uporabljenih) materialov, saj so vse aktualne (BAT) rešitve ravnanja z ogljikovimi materiali v odpadkih nevzdržne. To dokazujejo številni problemi s strupenimi izpusti v zrak s tem pa tudi povečanjem toplogrednih plinov. Problem je tudi stanje okolja s številnimi divjimi odlagališči, tako pri nas, v naši soseščini in čezoceanskih deželah, kajti na koncu pa se večina (trdnih) odpadkov pristane v rekah, jezerih, morjih in oceanih.
Letno naj bi tako v Anhovem sosežigali 220.000 ton odpadkov. Povečanje je trikrat večje kot takrat, ko je 600 zdravnikov opozorilo na škodljive posledice sosežiga in dvojne normative ter hkrati pozvalo odločevalce k izenačitvi mejnih vrednosti in upoštevanju zdravstvenega stanja lokalnih prebivalcev. Povečanje je tako nepojmljivo veliko, da presega domišljijo razumnih ljudi. Vsak dan bodo namreč skurili več kot 600 ton odpadkov, v Anhovem pa se bo sosežigalo več smeti kot v sedmih Celjskih sežigalnicah, kjer to počnejo pod bistveno strožjimi kriteriji, pa še ta sežigalnica obratuje z bistveno večjimi mejnimi vrednosmi za rakotvorne in strupene pline, kot jih predpisujejo evropske direktitive.
ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!
Spletna platforma za okoljsko pravo EU
You must be logged in to post a comment.