Ozonska plast, krhek ščit plina, ščiti Zemljo pred škodljivim delom sončnih žarkov in tako pomaga ohraniti življenje na planetu.
Postopna opustitev nadzorovane uporabe snovi, ki tanjšajo ozonski plašč, in z njimi povezano zmanjšanje niso pomagale le pri zaščiti ozonske plasti za to in prihodnje generacije, ampak so pomembno prispevale tudi k svetovnim prizadevanjem za obravnavo podnebnih sprememb; poleg tega je varoval zdravje ljudi in ekosisteme z omejevanjem škodljivega ultravijoličnega sevanja na Zemljo.
Montrealski protokol – hladimo nas, našo hrano in cepiva
Montrealski protokol se je začel kot globalni sporazum o zaščiti ozonske plasti, delo, ki ga je dobro opravil, zaradi česar je eden najuspešnejših okoljskih sporazumov doslej. Združena globalna prizadevanja za postopno odpravo ozonsko škodljivih snovi pomenijo, da je danes luknja v ozonski plasti zdravilna in hkrati varuje zdravje ljudi, gospodarstva in ekosisteme. Kot želi letošnji svetovni dan ozona poudariti, Montrealski protokol naredi veliko več – na primer upočasni podnebne spremembe in pomaga povečati energetsko učinkovitost v hladilnem sektorju, kar prispeva k varnosti preskrbe s hrano.
Ozadje
Ugotovljeno je bilo, da so številne pogosto uporabljene kemikalije izjemno škodljive za ozonski plašč. Haloogljikovodiki so kemikalije, pri katerih je eden ali več ogljikovih atomov vezanih na enega ali več atomov halogena (fluor, klor, brom ali jod). Haloogljikovodiki, ki vsebujejo brom, imajo običajno veliko večji potencial za uničevanje ozonskega plašča (ODP) kot tisti, ki vsebujejo klor. Kemikalije, ki jih je ustvaril človek in so zagotovile večino klora in broma za zmanjšanje ozonskega plašča, so metil bromid, metil kloroform, ogljikov tetraklorid in družine kemikalij, znanih kot haloni, klorofluoroogljikovodiki (CFC) in klorovodikovi ogljikovodiki (HCFC).
Dunajska konvencija o zaščiti ozonske plasti
Znanstvena potrditev o izčrpavanju ozonskega plašča je spodbudila mednarodno skupnost, da vzpostavi mehanizem sodelovanja za ukrepanje za zaščito ozonskega plašča. To je bilo formalizirano v Dunajski konvenciji o zaščiti ozonskega plašča , ki jo je 28 držav sprejelo in podpisalo 22. marca 1985. Septembra 1987 je to pripeljalo do priprave Montrealskega protokola o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč.
Montrealski protokol
Glavni cilj Montrealskega protokola je zaščititi ozonski plašč z ukrepi za nadzor celotne svetovne proizvodnje in porabe snovi, ki ga tanjšajo, s končnim ciljem njihovega odpravljanja na podlagi razvoja znanstvenih spoznanj in tehnoloških informacij. Sestavljen je iz več skupin snovi, ki tanjšajo ozonski plašč. Skupine kemikalij so razvrščene glede na družino kemikalij in so navedene v prilogah k besedilu Montrealskega protokola. Protokol zahteva nadzor nad skoraj 100 kemikalijami v več kategorijah. Pogodba za vsako skupino ali prilogo kemikalij določa časovni razpored za postopno opustitev proizvodnje in porabe teh snovi, da bi jih sčasoma popolnoma odpravili.
Časovni razpored, določen s Protokolom, velja za uživanje snovi, ki tanjšajo ozonski plašč. Poraba je opredeljena kot proizvedene količine in uvožene, zmanjšane za količine, izvožene v katerem koli letu. Obstaja tudi odbitek za preverjeno uničenje. Odstotni znižanja se nanašajo na določeno izhodiščno leto za snov. Protokol ne prepoveduje uporabe obstoječih ali recikliranih nadzorovanih snovi po datumih opuščanja.
Obstaja nekaj izjem pri bistvenih uporabah, kjer niso bili najdeni sprejemljivi nadomestki, na primer v inhalatorjih z odmerjenimi odmerki (MDI), ki se običajno uporabljajo za zdravljenje astme in drugih težav z dihanjem, ali sistemih za gašenje požara s halonom, ki se uporabljajo v podmornicah in letalih.
Leta 1994 je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila 16. september za mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti, v spomin na datum podpisa leta 1987 Montrealskega protokola o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč ( resolucija 49/114 ).
Izvajanje Montrealskega protokola
Izvajanje Montrealskega protokola je v razvitih državah in državah v razvoju dobro napredovalo. V večini primerov so se spoštovali vsi načrti opuščanja, nekateri celo pred načrtovanim rokom. Pozornost se je sprva osredotočila na kemikalije z večjim potencialom za zmanjšanje ozonskega plašča, vključno s CFC in haloni. Urnik postopne opustitve HCFC je bil zaradi njihovih manjših potencialov za zmanjšanje ozonskega plašča in ker so bili uporabljeni tudi kot prehodni nadomestki za CFC, bolj sproščen.
Urnik postopne opustitve HCFC je bil uveden leta 1992 za razvite države in države v razvoju, slednje so zamrznile leta 2015, dokončno opustitev pa do leta 2030 v razvitih državah in 2040 v državah v razvoju. Leta 2007 so se pogodbenice Montrealskega protokola odločile, da bodo pospešile časovni razpored odprave HCFC za razvite države in države v razvoju.
Splošna ratifikacija
16. septembra 2009 sta Dunajska konvencija in Montrealski protokol postala prva pogodba v zgodovini Združenih narodov, ki je dosegla splošno ratifikacijo.
Kigalijev amandma
Pogodbenice Montrealskega protokola o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč, so na svojem 28. srečanju pogodbenic 15. oktobra 2016 v Kigaliju v Ruandi dosegle dogovor o postopni opustitvi fluorougljikovodikov (HFC).
Podprite nas – doniraj AAG- 1% dohodnine
PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST
_____________MEDNARODNI OKOLJSKI CENTER "ALPE ADRIA GREEN"______________ 