• Alpe Adria Green je v predpisanem roku poslala na Ministrstvo za okolje in prostor pripombe, predloge in zahteve v zvezi z Javnim naznanilom o Pobudi za DPN PVE Dolenja vas (v nadaljevanju Pobuda)

• AAG ugotavlja, da je pobudnik Ministrstvo za infrastrukturo, Direktorat za energijo. Naročnika pobude sta podjetji AAE VENTUR d.o.o., Ribniško selo, Za tremi ribniki 36, 2000 Maribor in AAE Gamit d.o.o., Varpolje 58, Varpolje, 3332 Rečica ob Savinji,  pripravljavec pa Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja in izdelovalec Razvojni center PLANIRANJE  d.o.o., Celje.

• AAG vlaga zahtevo, da se Pobuda zavrne in postopek sprejemanja ustavi, za kar navajamo vrsto razlogov v nadaljevanju.

• AAG nadalje ugotavlja, da je v Povzetku za javnost prikazana karta območja vetrnih elektrarn (VE), v katerem so prikazani poleg te pobude (še 11 VE, poleg obstoječe) tudi DPN PVE Senožeška brda (40 VE) in DPN PVE Zajčica (9 VE), vse v občini Divača ter Pobuda za DPN PVE Griže-Veliko polje v občini Sežana (14 VE), skupaj  74 novih VE, z nazivnimi močmi od 3 do 6 MW, poleg obstoječe, obenem pa je na tem območju preko 15 naselij.

• AAG zahteva, da se vse omenjene načrte ustavi in zavrne. Razlogov je več kot dovolj in jih nekaj tudi navajamo v nadaljevanju.

• Prebivalci tega območja so v popolnoma brezpravnem položaju v obrambi pred škodljivimi vplivi VE, kar se je pokazalo že z obstoječo VE Dolenja vas.

• Nad Dolenjo vasjo v KS Senožeče, občina Divača, 850 m od prvih hiš, obratuje vetrna elektrarna z nazivno (teoretično) močjo 2,3 megavata (MW), ki običajno dela z močjo 1 MW, saj v Sloveniji, tudi na Primorskem nimamo stalnih močnejših vetrov. Prebivalci so bili sprva naklonjeni njeni postavitvi, že po dobrem letu obratovanja vetrnice pa so odločno proti. Tudi z referendumom leta 2014 v KS Senožeče, katerega rezultat je tudi občinski svet občine Divača sprejel.

28. februarja 2014 pa so poslali ministru za infrastrukturo in prostor Samu Omerzelu pismo, v katerem opisujejo tudi vpliv tega hrupa na spanje:

”Ko so vremenski pogoji za delovanje vetrnice ugodni, človek težko normalno funkcionira. Ponoči, ko bi človek potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate – kot po prekrokani noči. In to je dan na dan, noč za nočjo. In tako nas je situacija privedla do tega, da smo začeli preko spleta “izobraževanje” o vetrnicah, in med drugim ugotovili, da poleg fascinantnega slišnega hrupa, oddaja še nizkofrekvenčne zvoke, ki so zelo nevarni za zdravje ljudi – pa nam tudi tega ni nihče predstavil!”

Od takrat se ni nič spremenilo. Zasebni lastnik vetrnice je niti ponoči noče ustaviti. Pomembnejši mu je dobiček. Prijave inšpektorjem niso dale rezultatov, saj so izjavljali, da za hrup vetrnih elektrarn ni predpisov. In teh še danes ni. Politika v navezavi s kapitalom jih noče sprejeti, kljub mnogim protestom in predlogom nevladnih organizacij in civilnih iniciativ.

• Ne glede na časovne zamike posameznih pobud, je nastala situacija, v kateri je treba obravnavati vse načrtovane VE skupaj (CPVO) in to je tudi zahteva AAG, v kolikor pobudnik ne bo ustavil postopkov in zavrnil vseh načrtov.  

Zahteva je podprta z evropskim dokumentom:

Click to access obvestilo_komisije_presoje_vplivov_na_okolje_sl.pdf

v kateri poglavje 2.2.3 navaja:

”2.2.3 Razdrobitev projektov Cilj direktive o presoji vplivov na okolje se ne sme zaobiti z razdrobitvijo projekta in projekti se zaradi neupoštevanja kumulativnih vplivov več projektov ne smejo v celoti izogniti obveznosti presoje, če bi upoštevani skupaj lahko pomembno vplivali na okolje v smislu člena 2, odstavek 1, direktive o presoji vplivov na okolje (34). To je lahko pomembno zlasti za zapletene projekte, ki potekajo v fazah, za katere so morda potrebne poznejše prošnje za izdajo dovoljenja.”

• Taka kombinacija vetrnih elektrarn pomeni izjemen zvočni pritisk na prebivalce. Omenjeni načrti pomenijo edinstveno in močno ogrožanje zdravja in bivanja prebivalstva ter njihove ekonomije (npr.: turizem) tudi v svetovnem merilu.  Hkrati pomenijo degradacijo naravnega in kulturnega prostora z industrijskimi conami in uničenje krajine. Če prej ne bodo načrti zavrnjeni, bo situacija pristala na naših in po potrebi na evropskem sodišču.

• AAG je večkrat opozarjala MOP na pravno praznino, ko ni predpisov za celoten hrup VE (ne zgolj dBA, ki izloči najbolj zdravju nevaren nizkofrekvenčen hrup VE in infrazvok) niti najmanjših razdalj od VE do stanovanj, meja lastnine, vrtcev, šol in delovnih mest. A jih še vedno nimamo. Tudi zato je treba pobudo in druge načrte ustaviti in zavrniti.

• Poglejmo, zakaj filter A bistveno zmanjša in odstrani škodljiv hrup VE, katerega škodljivost z  leti obratovanja samo še narašča in se nanj ne da navaditi. Življenjska doba VE je 20 – 25 let. V svetu o tem ni nobenega dvoma, pravilnih meritev in študij ter pritožb je zelo veliko. Predpisi, ki zahtevajo merjenje hrupa VE samo v dBA, so zato za prebivalce škodljivi. Značilnost filtra A najdemo na spletu, npr. pod Hyperphysics (Georgia State University, ZDA).

Diagram filtra A nam pove, da filter omeji zaznavo hrupa VE pod 200 Hz (nizkofrekvenčni hrup), skoraj povsem pa ignorira infrazvok (pod 20 Hz). Filter A je namreč prilagojen našemu ušesu, ki manj zaznava frekvence hrupa pod 200 Hz, infrazvoka pa ne zaznava. Seveda pa ta hrup vseeno obstaja, čeprav ga naša ušesa manj ali nič ne slišijo, kar seveda ni merilo za hrup, saj nas hrup vseeno zadene kot vibracije, ki škodujejo našemu zdravju in se pulzi v sobah še okrepijo (infrazvok prodre skozi zaprta okna). Pulzni hrup, merjen v decibelih dB brez filtra A, doseže visok nivo, tudi 70 dB in 100 dB.

Škodljiv vpliv hrupa vetrnih elektrarn na zdravje prebivalcev je bil dokazan že v 80-tih letih prejšnjega stoletja. Ministrstvo za energijo (DOE) v ZDA je že leta 1985 financiralo raziskave vpliva hrupa vetrnih elektrarn na ljudi. Vključenih je bilo več raziskovalnih inštitucij in NASA (tudi že 1982). Dr. Kelley je v več člankih podrobno predstavil meritve zunaj in  v  prostorih domov prebivalcev in dokazal škodljiv vpliv hrupa vetrnih elektrarn na človeka. Modernejše turbine večjih moči in višin oddajajo še bolj zdravju škodljiv  hrup kot vetrne elektrarne starejšega tipa.

Kljub temu so že leta 1979 pri dvokrilni vetrni elektrarni (2 MW MOD-1) dobili vrsto pritožb zaradi hrupa in vibracij v razdalji do 3 km. Prav tako so ugotovili odboje in s tem ojačenje vibracij v notranjih prostorih. Vse to imamo še danes, s pojavom višjih in močnejših vetrnih elektrarn še toliko bolj. Že takratna vetrna elektrarna je oddajala najbolj škodljiv pulzni hrup. Na spodnji sliki je prikaz tega hrupa, kjer se vidi, da pulzi dosežejo nivo preko 100 dB. Zato so pulzi tako nevarni. Na sliki so štirje pulzi, ki so nastali, ko je krak vetrnice šel mimo stebra.

• Tako Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 43/2018) predpisuje samo meritve s filtrom A, torej v dBA.

Vetrne elektrarne pa, kot rečeno, oddajajo škodljiv hrup izven dBA in sicer v nizkofrekvenčnem območju in kot infrazvok. Uredba torej ne zajame hrupa vetrnih elektrarn.

Napačno merjenje hrupa vetrnih elektrarn je razvidno iz spodnjega diagrama (prikazan na Mednarodnem znanstvenem posvetu: Hrup vetrnih elektrarn in mogoči vplivi na življenjsko okolje, Ljubljana, 15. januar 2020, avtor diagrama dr. Ferdinand Deželak). Levi diagram prikazuje meritev hrupa vetrne elektrarne v Dolenji vasi v dBA (s filtrom A, tudi utež imenovan), desni diagram pa brez filtra, torej v dB.

Iz levega diagrama je razvidno, da filter A vedno bolj zmanjšuje obstoječi hrup proti nizkim frekvencam. Na skrajni levi je oznaka frekvence 12,5 Hz (kar spada v območje infrazvoka), kjer ta filter izmeri le še 5 dBA. Pravi hrup (vibracije) vetrne elektrarne dobimo, če filter A odstranimo in na skrajni levi desnega diagrama ravno  tako pri frekvenci  12,5 Hz, izmerimo dejanski hrup vetrne elektrarne, ki znaša blizu 70 dB. To pa je izredno velika prekoračitev znosnega hrupa in je povsem nesprejemljiva za prebivalce. Posebno se to pozna ponoči, saj ta hrup zaradi nizke frekvence (velike valovne dolžine) prodira skozi zaprta okna, v stanovanjih pa se lahko še ojača zaradi resonance (odbojnih vibracij med stenami). Zato bi morali meriti hrup vetrnih elektrarn tudi v stanovanjih. Pa še z dodatno zahtevo, da se merijo pulzi vibracij in ne povprečje kot sedaj predvidevajo neprimerni predpisi. V povprečjih se pulzne vibracije zabrišejo, čeprav so glavni vir škodljivih vplivov na zdravje.

• Zato je edino logična zahteva prebivalcev, da dokler ni teh predpisov, politika ne sme načrtovati industrijskih con z vetrnimi elektrarnami, niti izdajati energetskih in drugih dovoljenj zanje. Navsezadnje je Slovenija zelo majhen prostor in poselitve so dokaj razpršene. Hrup vetrnih elektrarn lahko seže več kilometrov daleč, še posebej, če bi vetrne elektrarne stale na višje ležečih lokacijah in obsegale večje število VE.

• V pobudi se omenja tudi WHO, vendar samo del smernic, ki jih WHO priznava kot pomanjkljive. Zato niso merilo za realne zvočne vplive VE.

Kljub znanstvenim ugotovitvam dr. Kellyja in NASA v 80-tih letih prejšnjega stoletja in več kot petnajst letnemu obratovanju vetrnih elektrarn in pritožbam prebivalcev v zadnjem obdobju po svetu,  je WHO končno v svoj dokument o hrupu vključila tudi vetrne elektrarne. V letu 2018 je izdala smernice na področju okoljskega hrupa za Evropo (Environmental Noise-Guidelines for the  European Region).  Žal, kljub neizpodbitnim dokazom, da vetrne elektrarne proizvajajo zdravju škodljiv hrup v nizkofrekvenčnem območju (pod 200 Hz) in kot infrazvok (pod 20), kar je znano torej že od leta 1985, WHO še vedno navaja meritve hrupa s filtrom A, torej v dBA. Ugotovili pa smo, da je s tem izločen najbolj zdravju škodljiv hrup.

Vendar WHO vseeno priznava, da hrupa vetrnih elektrarn ni obravnavala celovito, kar bo verjetno storila v naslednjih letih.

WHO v zaključku poglavja o hrupu vetrnih elektrarn namreč jasno navaja, da obstajajo pulzni hrup VE ter prav tako nizkofrekvenčni del hrupa in infrazvok. In tudi, da ga ta del hrupa razlikuje od hrupa drugih hrupnih naprav in prometa. Obenem WHO priznava, da standardne metode merjenja hrupa v dBA ne zajamejo nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka, niti pulzne oblike hrupa. Ugotavljajo tudi, da je hrup vetrnih elektrarn odvisen od vrste faktorjev, ki pa so lokalne narave, na primer od vremenskih razmer, temperaturnega obrata (inverzije), smeri in jakosti vetrov, oblikovanosti krajine, nadmorske višine in drugih faktorjev, torej se ne da hrupa vetrnih elektrarn posplošiti, niti računsko z modeli predvideti. 

S temi ugotovitvami WHO potrjuje tudi naše domače izkušnje z VE pri Dolenji vasi. WHO dokument je tako vendarle argument za zahtevo po pravih meritvah v vsem obsegu frekvenc brez filtra A in po ustreznih predpisih. Dokler jih ni, pa vetrnih elektrarn ne bi smeli postavljati, niti načrtovati in s tem zavajati investitorjev.

• AAG zagovarja razvoj turizma v občinah Divača in Sežana, ne pa vetrnih elektrarn. Slednje namreč uničujejo turizem. O tem je dovolj dokazov po svetu in jih tu ne naštevamo.

S tem v zvezi navajamo Strategijo turizma 2022-2028 za Kras in Brkine:

https://www.divaca.si/DownloadFile?id=437121

V strategiji se poudarja tudi dobro ohranjena krajina, mir in tišina ter doživetja obiskovalcev. Gre za ekonomsko podlago za prebivalce, ki bi jo VE uničile. Tudi zato je Pobuda nesprejemljiva.

Tako je povsem napačna trditev o koristih na strani 62. Pobude, da je med koristmi, ki jih prinaša izvedba projekta tudi:

” optimalna izkoriščenost območja, ki ne prinaša donosnosti lokalnemu prebivalstvu.”,

če ni celo cinična.

• AAG poziva tako pobudnika kot pripravljavca, da izločita strokovne napake, ki pa naj bi dajale težo projektu. Naj navedemo primer, ki se ponavlja tudi v nekaterih državnih dokumentih. Na strani 11 se navaja na prvem mestu, da je osnovni cilj PVE Dolenja vas, med drugim tudi ”povečanje strateške zanesljivosti oskrbe z energijo”. Žalostno je, da so med pripravljavci imena z univerzitetno izobrazbo, ko je vsakemu učencu jasno, da je veter kot vremenski pojav skrajno nezanesljiv, pri nas še posebej, je kaotičen pojav in vir energije, in z njim ne morete povečati strateške zanesljivosti oskrbe z energijo, ki je sicer poudarjena v Energetskem zakonu.

• Tako na primer Nemčija doživlja lekcijo o zgrešeni politiki na področju vetrnih elektrarn v okviru njihovega političnega ”Energiewende” (energijski preobrat). O tem obstaja več strokovnih študij, na primer: dr. Fritz Vahrenholt: Germany’s Energiewende, A Disaster in the making (katastrofa v izvedbi) (2017). Nedavno je bil nemški elektroenergetski sistem pred razpadom, po poročilu v Financah. Ni bilo vetra. Izpadlo jim je za 20.000 MW vetrnih elektrarn. S svojo rezervo je pomagala reševati nemški elektro sistem tudi Slovenija. Vetra pa ni bilo kaj več niti v sosednjih državah: Avstriji, Franciji, Danski in Veliki Britaniji. Nemčija je bila zaradi pomanjkanja vetra že večkrat na robu zloma. Obstaja pojav vetrne suše, daljših obdobij brez ali z malo vetra, ki je morda posledica podnebnih sprememb. Poljska in Češka pa sta se zavarovali pred nenadnimi sunki vetrne elektrike iz Nemčije s prečnimi transformatorji. Kaj gre narobe? Politika ignorira naravno zakonitost, da s seštevanjem naključnih, kaotičnih pojavov kot so lokalni vetrovi, ne moremo dobiti stalnega vira, torej stacionarnega stanja. Z vetrnimi elektrarnami ne moremo zamenjati jedrske elektrarne, ki obratuje 24 ur, čeprav oba vira ne spuščata CO_2.  Seveda pa je tudi vsakršna druga primerjava vetrnic in jedrske elektrarne (JE) nestrokovna in napačna, saj je gostota energije JE izjemno visoka, VE pa izjemno nizka.

Zato je tudi navajanje Pobude na isti 11 strani, da sama razpršitev virov prinaša zanesljivo oskrbo, napačno, če je govora o naključnih virih kot sta veter in sonce.

• Omenjanje zmanjševanja CO2 pa tudi kaže, da nekatere zadeve v zvezi z njim in vetrnimi elektrarnami v Sloveniji niso razčiščene:

Pri navedbah, da naj bi vetrnice zmanjševale CO₂ , zaradi česar naj bi jih sploh postavljali, že s tem, ker same ne proizvajajo tega plina, pa pridemo do zadrege. Namreč, vetrno elektriko prednostno prevzame omrežje. Znano pa je, da se mora proizvodnja elektrike stalno prilagajati porabi, če ne, lahko pride do električnega mrka. Če torej zapiha veter in gre prednostno vetrna elektrika v omrežje, mora neka druga elektrarna zmanjšati svojo proizvodnjo.

Katera? Ali sta to na primer termoelektrarni na premog, šoštanjska ali ljubljanska, kar bi pomenilo zmanjšanje CO₂ ? Ne, za ravnotežje v sistemu poskrbijo daljinsko vodene hidroelektrarne (HE), ki  tudi ne oddajajo CO₂ . O vlogi HE pravi direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) (Mladina, št. 41/2020): ”Prav tako so HE pomemben element za vključitev večjega deleža nestanovitnih obnovljivih virov energije, kot sta sonce in veter, v električno omrežje. S svojo sposobnostjo hitrega prilagajanja proizvodnje namreč lahko sledijo spremembam potreb po energiji v omrežju.”

A tako torej, dražjo vetrno elektriko v omrežje, na račun cenejše in stalnejše hidro elektrike, ki tudi ne spušča CO₂ . Očitno obstaja pri načrtovalcih VE strokovna zmeda. Kaj potem sploh počno VE, če ne zmanjšujejo CO₂ ? In še gospodarsko škodo delajo. Ne samo zaradi dražje elektrike, ampak tudi s tem, ker dobivajo podporo, ki gre v tujino za odplačilo vetrnic. Mar ne bi bolje izkoristili denarja, ki se zbira iz računov za energijo pri Borzenu, če bi ga investirali v

odpravo kurilnega olja. S tem bi neposredno zmanjšali CO2.

• Na Južnem Tirolskem (avtonomna pokrajina v Italiji), tudi alpski deželi, dajo veliko več na svoje prostorske vrednote kot mi v Sloveniji. Energetski razvoj, ki ne bi škodoval krajini, turizmu in prebivalcem tako kot vetrne elektrarne, so opredelili v dokumentu Energetski model – Južna Tirolska 2050 (Energy model-South Tyrol 2050). V njem ne predvidevajo vetrnih elektrarn, sončne elektrarne pa umeščajo na zgradbe, razen kulturne dediščine, nikakor pa ne na zemljišča.

Brutalno razvrednotenje gorske krajine zaradi načrtov o 19 vetrnih elektrarnah na grebenu Sattelberg (Italija), v bližini prelaza Brenner in meje z Južno Tirolsko, pa je leta 2012 sodišče preprečilo. Med argumenti je bila Alpska konvencija in tudi predpisi o zaščiti hribovitega sveta Južne Tirolske nad 1600 metri.

Pri nas, na primer, krajine kot pomembnega turističnega produkta sploh ne priznamo. Kar velja seveda za primitivno politiko prostora, ki se boji vsakršnih zaščit, saj je brez selektivne strategije razvoja Slovenije.

• Prav tako je teoretično, še bolj pa praktično nedosegljiv cilj PVE Dolenja vas, navedba na strani 11, ”izgradnja vetrnih elektrarn, ki bodo imele sprejemljive vplive na okolje”, ker bi bila z uvedbo industrijskih con z ograjenimi VE in z vsemi njihovimi škodljivimi vplivi degradacija okolja nepovratna za 20 in več let. Prebivalci pa obsojeni na degradacijo njihovega bivalnega okolja in zdravja.

• Ob navajanju Pobude na strani 11 glede skladnosti prostorske ureditve in Odloka o strategiji prostorskega razvoja Slovenije pa dodajamo, da umeščanje vetrnih elektrarn v prostor Pobude ni skladno z OdSPRS.

Že v poglavju I. Izhodišča in cilji prostorskega razvoja Slovenije takoj najdemo:

(1) Nacionalni prostor je osnova za razvoj naroda in vsega prebivalstva države, za krepitev samobitnosti, za preudarno izkoriščanje prostorskih potencialov ter za ohranitev krajinske pestrosti in naravnih kakovosti. Regionalne posebnosti so osnova za doseganje lokalne, regionalne in mednarodne prepoznavnosti. Prehodnost prostora Republike Slovenije je značilnost, ki je že v davni preteklosti, v sedanjosti in bo tudi v bodočnosti pomembno vplivala na prostorske in družbenoekonomske razmere v Sloveniji.

Vetrne elektrarne uničijo krajinsko pestrost in naravne kakovosti.

Še naprej pa v 1.Splošnih izhodiščih:

(2) Prostorska strategija upošteva zahteve po zagotavljanju in varstvu kakovosti okolja. Ohranjanje narave, varstvo prostorske identitete in kulturne dediščine ter varstvo in izboljšanje kvalitete bivalnega in delovnega okolja so temeljne razvojne zahteve, ki jih prostorska strategija vključuje kot sestavni del usmerjanja prostorskega razvoja.

Vetrne elektrarne nasprotujejo tem usmeritvam.

(8) Vzdržen prostorski razvoj je temeljno načelo prostorske strategije. Pomeni zagotavljanje take rabe prostora in prostorskih ureditev, ki ob varovanju okolja, ohranjanju narave in trajnostni rabi naravnih dobrin, ohranjanju kulturne dediščine in drugih kakovosti naravnega in bivalnega okolja omogoča zadovoljitev potreb sedanje generacije brez ogrožanja prihodnjih generacij.

Vetrne elektrarne nasprotujejo tem usmeritvam in uničijo omenjene prostorske vrednote tudi za prihodnje generacije z nepovratnimi degradacijami prostora, ki pomeni ekonomsko bazo za razvoj turizma tudi za prihodnje generacije.

(9) S spodbujanjem in usmerjanjem prostorskega razvoja težimo k razvoju in doseganju družbene blaginje in svobode posameznika. Pri opredeljevanju razvojnih usmeritev prostorskega razvoja je temeljno vodilo, da je prostor omejena dobrina, ki terja skrbno usklajevanje javnih koristi in zasebnih interesov ter dolgoročno naravnano prostorsko načrtovanje.

Javna korist je turistični razvoj teh območij in ne zasebni interesi naročnikov Pobude. Gre tudi za zmanjševanje vrednosti nepremičnin prebivalcev.

• AAG opozarja, da je v Pobudi izpuščena usoda VE po končani življenjski dobi 20 let. Problem so odpadki delov VE, ki se ne dajo reciklirati. Na primer v Nemčiji ali v ZDA imajo velike probleme z odpadnimi elisami, ki so neprimerne za recikliranje ali sežiganje, saj so iz kompozitnih materialov. Problem rešujejo z zakopavanjem v zemljo, pri čemer so problem lokacije za odpadne elise, razvijajo pa tudi postopke predelave, za kar pa je potrebna energija, ki morda izniči pridobljeno elektriko iz VE!

https://www.bloomberg.com/news/features/2020-02-05/wind-turbine-blades-can-t-be-recycled-so-they-re-piling-up-in-landfills

• Transport delov VE je  popolnoma podcenjen. Gre za izjemne tovore, tako po dolžini kot po teži, kar zahteva širše ovinke in ceste. To zahteva še nadaljnjo degradacijo krajine in območja.

Dokaz: Primer transporta dela stebra VE prikazujemo na sliki:

 

AAG zahteva, da pobudnik poda finančne tokove predvidene investicije. Namreč naročnika sta podjetji brez zaposlenih in domneva se, da gre za investiranje tujega zasebnega investitorja (domnevno iz Avstrije), ki očitno nima pozitivnega odnosa do naših prostorskih vrednot in prebivalcev, tako kot ga tudi naša naročnika nimata in ga zanima dobiček, ki bi šel na račun degradacije našega okolja in škode za zdravje naših prebivalcev.

 V poglavju 4.2. Pobude: Viri financiranja viri niso prikazani!

Tako kot smo navajali naše pripombe, zahtevamo, da sledijo tudi odgovori, ki jih doslej nismo dobivali. Kakšen smisel ima potem sodelovanje javnosti?

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Spletna platforma za okoljsko pravo EU

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

Podprite nas – doniraj AAG- 1% dohodnine

Postanite partner AAG

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST