Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom.

Prebivalcem Ljubljanske kotline se obetajo res »prečudoviti« časi, saj nas ministrstvo za okolje in prostor poleg pitja s fekalijami (iz novozgrajenega kanala C0) onesnažene pitne vode kmalu namerava obdariti tudi z vdihavanjem (z dioksini, furani ter drugimi zdravstveno izredno nevarnimi in škodljivimi sestavinami) onesnaženega zraka iz niza bodočih (relativno majhnih) mestnih sežigalnic komunalnih odpadkov.

Očitno nas naše dosedanje katastrofalne izkušnje s posledicami emisij pri sežiganju odpadkov (na primer v zvezi s trboveljsko cementarno Lafarge, Salonitom Anhovo itd.) niso izučile. Čeprav škodljivega onesnaženja dokaj dobro prezračene trboveljske doline ni mogel preprečiti niti najvišji slovenski dimnik, se bo torej brez pomislekov namestila ljubljanska sežigalnica skoraj v središču mesta (v Mostah ali ob Letališki cesti) ter središču meglene in s pogostim smogom bogato obdarjene Ljubljanske kotline. Tako torej hudi negativni vplivi na okolje, kaj šele hudo zastrupljanje in tudi dolgoročno genetsko ogrožanje zdravja Ljubljančanov, naših politikov in uradnikov očitno sploh ne zanimajo.

V članku pod gornjim naslovom (Dnevnik, 4. 3. 2022) se torej naznanja gradnja številnih dragih in nerentabilnih sežigalnic v središčih večjih slovenskih mest ne glede na njihovo hudo nevarno ter škodljivo ekološko in zdravstveno dejavnost in posledice. To javno naznanilo je jasno priznanje našega hudega strokovnega neznanja ter nezmožnosti pravilnega strokovnega, ekonomskega, ekološkega ter zdravstvenega ravnanja in gospodarjenja z odpadki. Osnovno pravilo modernega strokovnega ravnanja z odpadki je namreč v prvi vrsti čim večja preprečitev nastajanja odpadkov. V drugi vrsti pa se morajo odpadki na vse možne načine reciklirati in neškodljivo vračati v naravno okolje.

Sežiganje zgolj gorljivega deleža mešanih odpadkov je nedvomno najdražji in najbolj okolju škodljiv način delne odstranitve mešanih odpadkov na deponije, saj se tako odstranijo le njihovi minimalni gorljivi deleži.

Sežigalnice so finančno izjemno dragi projekti, saj znaša investicijski del stroškov sežigalne peči okoli ene desetine, investicijski del stroškov naprav za preprečevanje ter čiščenje izredno nevarnih ter škodljivih emisij sežigalnice v okolje pa okoli devet desetin celotne investicije. Torej lahko koncesionar največji del investicijskih (in pozneje obratovalnih) sredstev »privarčuje« pri zvišanju dopustnih emisijskih mej oziroma »ugotavljanju« dejanskih zgornjih vrednosti med obratovanjem sežigalnic.

Sežig (oksidacija) lahko torej izrabi le energijo, vsebovano v gorljivih odpadkih. Zato se lahko s sežiganjem zmanjša zgolj gorljivi del celotne količine odpadkov, ki mora nato v tako povzročeni, nekoliko zmanjšani celoti končati na ustreznih odlagališčih.

Mešani odpadki ob sežigu običajno ne proizvajajo dovolj energije, zato moramo praviloma predhodno izločiti in uporabiti za sežig »uporabne« frakcije ali pa jim moramo med sežigom celo dodajati gorljive snovi (nafto). Na tono odpadkov se v sežigalnici običajno pridela okoli 300 do 400 kilogramov nevarnih odpadkov (žlindre in filtrne pogače), ki zahtevajo posebne in dražje postopke za njihovo nadaljnjo obdelavo ter odlaganje na deponijah. Pri izgorevanju odpadkov se v okolje izpuščajo tudi ogromne količine CO

2, ki povzročajo še dodatne visoke obratovalne stroške in podnebne spremembe.

Pri sežiganju odpadkov sme temperatura v sežigalni peči nihati le od 800 do 1300 stopinj Celzija. Po vsakem saržnem nalaganju peči z vlažnimi mešanimi odpadki se le težko prepreči vsakokratno nihanje ter hud upad temperature (izpod 800), ko se namreč posledično med izpušnimi plini nekontrolirano razvijajo najbolj visoko strupene in tudi genetsko nevarne snovi, kar jih sploh poznamo (dioksini, furani itd.). Te snovi delujejo že v tako minimalnih koncentracijah, da smo jih odkrili šele pred nekaj desetletji na podlagi novorazvitih izredno obsežnih ter natančnih načinih kemičnih analiz. Občasni dvigi temperatur nad 1300 stopinj pa močno znižujejo obstojnost gradbenih materialov peči in napeljav, kar se izraža v pogostih visokih stroških vzdrževanj in popravil.

Iz navedenega sledi, da izredno drage sežigalnice niso samo ekološko ter zdravstveno izredno nevarne, temveč je izredno vprašljiva tudi njihova rentabilnost. Sežigalnice služijo torej zgolj manjšemu delnemu zmanjšanju celotne prostornine odpadkov, ki jih odlagamo na deponijah.

#skupajsmoAAG #togetherAAG #заједносмоAAG #заедносмеAAG

#zajednosmoAAG #insiemesiamoAAG

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Spletna platforma za okoljsko pravo EU

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

Podprite nas – doniraj AAG- 1% dohodnine

Postanite partner AAG

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST