c. Borisa Kidriča 37c, Slovenski Javornik – Jesenice, SLOVENIJA – EU. Za obisk v pisarni je potrebna predhodna najava na email: info@alpeadriagreen.com ali na GMS: 051 311 450

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?


Diana Zajec – zdravstveni portal.si

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?
Kakšen bo epilog nedavnega požara v livarni aluminija v Lazah, ob katerem so na spletni strani Mestne občine Kranj zapisali, da »snovi, ki so gorele, niso nevarne« in da »nevarnosti za občane ni«? Na fotografiji dim, ki se je med požarom v Lazah valil proti bližnjim naseljem, in Marko Špolad, dolgoletni okoljski aktivist, ki si prizadeva za končanje onesnaževalske agonije, med pogovorom za zdravstveni portal.

Požari v tej industrijski coni so stalnica – zato je še toliko bolj neverjetno, da odgovorni razmere, ki so v dobršni meri nezakonite in sporne, vedno označijo kot obvladljive ter zdravju in okolju neškodljive. Posameznike, ki se trudijo ta nekoč lepi del Slovenije rešiti pred uničenjem, šikanirajo. Obljube, da bodo industrijo preselili na ustreznejše območje in tako rešili, kar se še rešiti da, so usahnile po približno dveh mesecih aktualnega županovanja. In prav nič drugače ni bilo v preteklosti. Veljaki Mestne občine Kranj več kot očitno raje stopijo v bran onesnaževalcem, namesto da bi poskrbeli za dobro svojih občanov. Peščica domačinov, ki na tem, danes izjemno ogroženem območju, še vedno vztraja, pa je tista, ki prevzema največje breme. Tumorji, respiratorne bolezni in nevrološka obolenja so davek, ki so ga primorani plačevati. Mnogi so že preminuli, živeči pa se iz dneva v dan spopadajo s posledicami onesnaženja, pred katerimi si oblasti zatiskajo oči. 

Ob tem so domačini, kot povedo v neformalnih pogovorih, nenehno izpostavljeni tudi grožnjam predstavnikov tamkajšnjih proizvodnih obratov, naj se vendarle nehajo oglašati, saj da merilne naprave vedno znova pokažejo, da ni nikakršnega onesnaženja. A nenehno lebdeči smrad v zraku pripoveduje drugačno zgodbo. 

Zato je res skrajni čas, da odgovorni na najvišji ravni končno vendarle dosežejo, da pri nas ne bodo več onesnaževalci tisti, ki bodo nadzorovali sami sebe in prikrojevali rezultate meritev, ob zaslombi politike pa še naprej povzročali uničenje, za katerega nikoli ne priznajo krivde niti ne ukrepajo tako, da bi ga preprečili.

Veljaki Mestne občine Kranj več kot očitno raje stopijo v bran onesnaževalcem, namesto da bi poskrbeli za dobro svojih občanov. Peščica domačinov, ki na tem, danes izjemno ogroženem območju, še vedno vztraja, pa je tista, ki prevzema največje breme. Tumorji, respiratorne bolezni in nevrološka obolenja so davek, ki so ga primorani plačevati.

Po zadnjem požaru (zagorelo je v zgodnjih večernih urah v četrtek, 28. julija) so se v medijih zvrstile novice o tem tragičnem dogodku, ki pa je ostal v senci večjih kalvarij, ki smo jim bili v zadnjem času priča v Sloveniji. V takem primeru je »filtriranje« uradnih sporočil zlahka zavajajoče, pa tega nihče ne opazi. Celo obvestilo uradnih struktur, češ da so vse zaposlene pravočasno opozorili, naj se umaknejo s prizorišča nesreče, je dvorezno, kajti zaposleni v livarni naj bi bili v času nesreče tako ali tako na kolektivnem dopustu. Obvestilo, češ da so najbliže živeče nemudoma opozorili, naj zapro vsa okna in se zadržujejo v notranjih prostorih, pa domačini zanikajo, rekoč: »Nas nikoli nihče o ničemer ne obvesti. Nasprotno, mi smo preprečili uničenje, ki bi ga lahko povzročil nastali požar!«

Požar so gasili člani okoliških prostovoljnih gasilskih društev in poklicni gasilci. Kot povedo, je gorelo skladišče livarne, v katerem je bilo ogromno kosov aluminija; v požaru je bil omenjeni objekt povsem uničen. V proizvodnji, v kateri delajo z gorljivimi snovmi, kakršna je tudi aluminij, so požari dokaj pogosti – a nemalokrat so zaposleni zverzirani tako, da požar pogasijo sami in o tem ne obveščajo nikogar. V skladu z načrtom sprožanja intervencij so torej zaposleni prvi, ki ukrepajo; če je požar večji, pokličejo na pomoč poklicne gasilce, v primeru še večje nevarnosti, kot je bilo pri omenjenem požaru, pa angažirajo tudi prostovoljne gasilske enote.

Okoljevarstveniki opozarjajo, kako neurejene razmere vladajo na tem industrijskem območju, kjer so odgovorni bili in bodo očitno tudi v prihodnje pripravljeni prezreti neupoštevanje zakonodaje in dopuščati proizvodnjo, čeprav se ta odvija brez ustreznih dovoljenj in s katero so že doslej izdatno onesnažili tudi območje Nature 2000 ter okrnili zdravje domačinov.

O tem in o številnih drugih izzivih, ki pa se kranjski občini očitno ne zdijo dovolj resni in skrb vzbujajoči, da bi se odzvala ažurno in korektno – razen tedaj, ko se odloči stopiti v bran onesnaževalskim krivcem in jim pomagati, da se vedno znova operejo krivde –, sva se pogovarjala z Markom Špoladom, ki močno občuti težo okoljevarstvenega boja za dobro vseh. 

»Nihče od nas nikoli ni imel finančnega interesa, želimo si le, da bi živeli v lepem in zdravem okolju. A postali smo dežurni krivci, ‘zatiralci razvoja’, kot radi rečejo ti, ki imajo na glavi največ masla, pa naj bodo to onesnaževalci, občinski veljaki ali inšpektorji. Smo kot David proti Goljatu. Prebivalci prizadetega območja, ki jih je vzpostavitev industrijske cone – ta ne bi mogla biti na bolj napačnem mestu, kot je! – postavila pred nesprejemljivo dejstvo, so se temu sprva odločno uprli, danes pa so v veliki večini zapadli v apatijo. In ta beg od resničnosti, ki ogroža vse nas, najbolj boli.« 

Smo kot David proti Goljatu. Prebivalci prizadetega območja, ki jih je vzpostavitev industrijske cone v Lazah – ta ne bi mogla biti na bolj napačnem mestu, kot je! – postavila pred nesprejemljivo dejstvo, so se temu sprva odločno uprli, danes pa so v veliki večini zapadli v apatijo. In ta beg od resničnosti, ki ogroža vse nas, najbolj boli.

Marko Špolad, profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče, član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG)

»To je eno izmed nekoč najlepših območij Kranja, ki je danes opustošeno«

Kako resna ekološka bomba je industrijska cona Laze, se je potrdilo ponovno – oziroma se potrjuje vedno znova –, tokrat s požarom v livarni aluminija. Kako ocenjujete posledice tega dogajanja, za katerega se zdi, da ga odgovorni poskušajo zminimalizirati?

Posledice bodo vidne šele v prihodnosti. Alpe Adria Green bo na vse možne inštance poslala poizvedbe glede tega, kaj se je v resnici zgodilo. Podatke pridobivamo zelo počasi in ti, ki jih pridobimo, so nemalokrat precej drugačni od uradnih. In ker govorimo o izjemni resni stvari, je to, kako se s to tematiko ubadata tako lokalna kot državna politika, skrajno neresno. 

Gre za veliko okoljsko škodo na lokalni ravni, ki je bila dokazana že leta 2016, a razmere še vedno niso urejene. Neodzivnost temelji na predpostavkah, ki se nanašajo na vse industrijske projekte na tem območju. In ti podatki industrijske deležnike v Lazah v glavnem izločajo kot možne onesnaževalce, ki morajo privzeti odgovornost za onesnaževanje tega območja in v tem sklopu tudi Nature 2000, ki je v neposredni bližini.

To je eno izmed nekoč najlepših območij Kranja, ki je danes opustošeno. Po navedbah Zavoda za varstvo narave bi morali z avtohtonimi vrstami, ki so tudi indikatorji čistega okolja, ravnati povsem drugače, skrajno previdno, kajti nekatere od teh vrst so že davno izginile s tega območja, druge so skrajno prizadete. Omenjeni zavod je zato oblastem zaukazal izgradnjo meteorne kanalizacije, ki bi te vode z manipulativnih površin in s streh tukajšnjih objektov speljala drugam, ne pa v Sorško reko, ki je z odredbo zaščiten vodonosnik.

Gre za veliko okoljsko škodo na lokalni ravni, ki je bila dokazana že leta 2016, a razmere še vedno niso urejene.

A to se še vedno ni zgodilo in zdi se, da Mestna občina Kranj (MOK) tu nikakor ne igra vloge, ki ji pritiče – vloge, s katero bi se postavila v bran prebivalcem tega območja.

Moram reči, da smo obupani – tako naravovarstveniki, ki poznamo zgodovino Laz, kot tudi prebivalci Laz, ki v tej industrijski coni ne verjamejo več nikomur. In kaj delajo lokalne oblasti? V Lazah za lastno promocijo »prestavljajo pohištvo« – to, da gori hiša, pa, vsaj zdi se tako, ne zanima nikogar. Mimogrede se izloča dejavnik industrijskih deležnikov, velikih onesnaževalcev, ki lahko ob katastrofi, ob takih požarih, kakršen je bil zadnji, v Lazah uničijo velik del avtohtonih habitatov, lahko pa ogrozijo tudi rezervni rezervoar podtalnice pod Sorškim poljem.

Zato nekdo, ki danes za civilno iniciativo v Lazah trdi, da je nebodigatreba, da njeni člani ne razumemo svobode zasebne gospodarske pobude, meni, da smo nepotrebni strošek. Toda za ljudi, ki tukaj živijo in trpijo, ki so bili tu pred zagonom industrijske cone, zdaj pa so primorani živeti v njej, je to živi pekel.

Za ljudi, ki tukaj živijo in trpijo, ki so bili tu pred zagonom industrijske cone, zdaj pa so primorani živeti v njej, je to živi pekel.

In pri tem ni odveč omeniti, da najbližji stanovalci živijo le nekaj deset metrov stran od industrijskih objektov, pri katerih je v resnici težko dobiti verodostojno potrditev o njihovi škodljivosti. Vemo namreč, da je pri nas ureditev takšna, da onesnaževalci nadzorujejo sami sebe, zato bo potrebnega še veliko dela v smislu boljše zaščite ljudi, zaščite njihovega zdravja, kajne?

Zelo se strinjam s tem. Tudi javnost bi najbrž morala odigrati svojo vlogo – in hvaležen sem, da ste se vsaj vi prišli pozanimati o resničnih dejstvih.

Dejstvo je, da požar v livarni Blisk ne bi bil tako hitro omejen, če ga ne bi opazili domačini – ne zaposleni, kajti zaposlenih v času, ko je domačin prijavil požar in tako to cono morda rešil pred veliko večjo katastrofo, menda ni bilo tu. Kaj točno zadnji požar pomeni, v tem trenutku še ni mogoče reči; računamo na republiške strokovne službe, da bodo kljub vsemu svoje delo opravile korektno in da bodo preverile vse možne neugodne vplive na okolje in na ljudi ter posledično zaščitila to okolje.

Za razliko od Ekola, ki je v neposredni bližini in ima svoje prostore oziroma manipulativne površine pod nadzorom 24 ur na dan, preostali objekti tega nimajo. Tudi zato je lahko prišlo do takega požara – in morda skrajnega roka za ukrepanje. Treba pa je pohvaliti gasilce, ki so rešili, kar se še da rešiti. Zdaj je na potezi država, ki naj končno in korektno ugotovi, kdo je odgovoren za okoljsko škodo, kdo je odgovoren za vse te požare, pri čemer naj določenih dejavnikov ne izloča že a priori.

Vsekakor je zanimivo, da se MOK nenadoma pojavlja kot deležnik v procesu ugotavljanja okoljske škode – kljub temu, da kranjska mestna občina ni nikoli zaprosila za status stranskega udeleženca v postopku in tega statusa nima. Nasprotno pa Alpe Adria Green, ki je (po sklepu ARSO) stranski udeleženec v postopku, sploh ne dobi nobenih informacij. In tako se zgodi, da pri določanju odgovornosti krivdo zvalijo na fekalno kanalizacijo, na stara bremena in ne vem, na koga vse še – stanje, ki ga imajo pred nosom, pa mirne vesti puščajo nedotaknjeno. 

Ne trdimo, da gre za izključno krivdo, a vplivi onesnaževanja niso zanemarljivi. Mislim, da je to zdaj očitno – po vseh požarih in katastrofah, ki smo jim bili strašno blizu.

Vsekakor je zanimivo, da se MOK nenadoma pojavlja kot deležnik v procesu ugotavljanja okoljske škode – kljub temu, da kranjska mestna občina ni nikoli zaprosila za status stranskega udeleženca v postopku in tega statusa nima. Nasprotno pa Alpe Adria Green, ki je (po sklepu ARSO) stranski udeleženec v postopku, sploh ne dobi nobenih informacij. In tako se zgodi, da pri določanju odgovornosti krivdo zvalijo na fekalno kanalizacijo, na stara bremena in ne vem, na koga vse še – stanje, ki ga imajo pred nosom, pa mirne vesti puščajo nedotaknjeno. 

»Upamo, da nam bo prisluhnila tudi zdravstvena stroka, da ugotovi, kakšne so posledice tega bremena na zdravju ljudi«

Na tem območju so tla ilovnata, zato tu snovi ne poniknejo, ampak gredo naprej, v področje Nature 2000, ki bi vam ga pokazal, vendar je tam, žal, navlečeno vejevje, poraščeno pa je tudi z invazivnimi rastlinami, tako da tega območja morda od blizu nikoli več ne bomo mogli videti. Zagrajen je tudi iztok iz tovarne Blisk, ki je bil v preteklosti že opustošen z aluminijem, elementom, ki živčnemu sistemu lahko povzroči resno škodo, od demence do parkinsonove bolezni.

Zato upamo, da nam bo prisluhnila tudi zdravstvena stroka – da ugotovi, kakšne posledice občutijo ljudje, ki to breme prenašajo leta in leta. Mislim, da preprosto ni prav, da davek na posledice takšne ‘svobodne gospodarske pobude’ plačajo samo tu stanujoči ter rastline in živali v bližnji okolici.

Zagrajen je tudi iztok iz tovarne Blisk, ki je bil v preteklosti že opustošen z aluminijem, elementom, ki živčnemu sistemu lahko povzroči resno škodo, od demence do parkinsonove bolezni. 

To bi veljalo narediti podobno kot pri aktivnostih, ki se v zadnjem času odvijajo v primeru Salonita in prebivalcev tega dela Soške doline, ko je zdravniška stroka močno povzdignila svoj glas. Sicer vemo, da se kljub temu do zdaj ni zgodilo še nič – ne v smislu zakonodaje ne v smislu boljše ureditve in zmanjšanja onesnaženosti. Pa vendar, upanje ostaja …

Zanimivo je, da so v Anhovem poskušali vplesti zdravstveno stroko, pri čemer je bilo, seveda, polno podtikanj. Meritve, ki jih opravlja Salonit, so vse po vrsti fantastične, zrak je domala prve kategorije, podobne kakovosti kot na Bledu ali v Bohinju. In podobno je tu – tudi tukaj izvajajo meritve, toda domačini vedo, da trikrat prestavljena mobilna merilna naprava kranjske občine, ki je obrnjena v krošnjo drevesa, ne bo merila natančno. Tudi pri zadnjem požaru v živo s pomočjo teh senzorjev, ki merijo povečano vsebnost delcev PM10, PM2,5, žveplovega dioksida (SO₂), dušikovega dioksida (NO₂) in drugih standardnih parametrov, ni bilo mogoče zaznati povišane količine ogljikovega monoksida (CO) in ogljikovega dioksida (CO₂).

Vidimo pa, da se proizvodnja nemoteno odvija naprej. Bomo videli, kakšen bo odziv javnosti, kakšen bo odziv zdravstvene stroke – pri čemer menim, da preprosto ni dovolj, če se bo odzvala le ta stroka. Različne stroke na ravni države bi se morale že davno povezati ter najprej ugotoviti, kdo ima na tem območju ustrezne papirje, kakšna proizvodnja se izvaja, koliko odpadkov nastaja in kakšne vrste so ti odpadki, so nevarni ali ne. Vse te podatke bi v Blisku morali zagotoviti, vendar do danes presoje vplivov na okolje še nismo zasledili.

Tip proizvodnje, ki jo opravljajo v livarni, je zelo podoben tipu proizvodnje v Ekolu. Gre za naprave, ki lahko povzročajo onesnaženje večjega obsega, Blisk pa niti okoljevarstvenega dovoljenja še ni pridobil, čeprav je država odredila, da mora narediti to presojo. Od naše pritožbe so minila že tri leta, a presoje nismo videli.

Meritve, ki jih opravlja Salonit, so vse po vrsti fantastične, zrak je domala prve kategorije, podobne kakovosti kot na Bledu ali v Bohinju. In podobno je v Lazah – tudi tukaj izvajajo meritve, toda domačini vedo, da trikrat prestavljena mobilna merilna naprava kranjske občine, ki je obrnjena v krošnjo drevesa, ne bo merila natančno.

Nasploh pa je ureditev tega področja nujna tudi zato, da se ne bi ponavljale prakse pri ugotavljanju vzročnosti tovrstnih nesreč. Tudi pri zadnjem požaru ste zato nekoliko ironično ovrednotili uradni epilog, rekoč, da bodo očitno za požar, ki da je nastal zavoljo težav na električni napeljavi, na koncu krive veverice in okoljevarstveniki …

Vzroki za požare so bili tudi že v preteklosti precej nenavadni. Tudi posledice požarov so bile različno ovrednotene. Pri, na primer, zadnjem požaru v Ekolu so bila uradna poročila zelo mila do onesnaževalca – domačini pa so iskali pomoč v zdravstvenih ustanovah. O tem se ne govori, a prepričan sem, da bi na to morali opozarjati.

Vprašanje je tudi, kaj in kdo varuje te objekte. Gre za objekte take vrste, da bi morali zagotoviti 24-urni nadzor, strokovni nadzor nad temi objekti, proizvodnjo in napravami. Z vidika okoljevarstvenikov je bistveni problem ta, da tovrstni objekti niso ustrezno umeščeni v prostor. So na območju, kjer jih ne bi smelo biti. Zavedamo se, da nekje morajo biti – a ne bi mogli izbrati slabše lokacije od te v Lazah. In morda je prav zaradi tega stvari, ki se tičejo ekološke bombe v Lazah, tako težko spraviti z mrtve točke.

Pri, na primer, zadnjem požaru v Ekolu so bila uradna poročila zelo mila do onesnaževalca – domačini pa so iskali pomoč v zdravstvenih ustanovah. O tem se ne govori, a prepričan sem, da bi na to morali opozarjati. Proizvodni objekti v Lazah so na območju, kjer jih ne bi smelo biti. In morda je prav zaradi tega stvari, ki se tičejo ekološke bombe v Lazah, tako težko spraviti z mrtve točke.

Video pogovora in portret Marka Špolada: Diana Zajec; fotografija požara: Drago Bračun

Povezava:

POŽAR V STRAŽIŠČU V KRANJU SPREMLJALA EKO PATRUJA AAG

#skupajsmoAAG #togetherAAG #заједносмоAAG #заедносмеAAG

#zajednosmoAAG #insiemesiamoAAG

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Spletna platforma za okoljsko pravo EU

POSTANITE ČLAN AAG

Plačilo Članarine

Podprite nas – doniraj AAG- 1% dohodnine

Postanite partner AAG

PRIJAVA NA SPLETNI ČASOPIS AAG – HRAST




%d bloggers like this: